Tašča, stara 59 let, je že skoraj vse življenje na antidepresivih – zdi se mi da se daj jemlje Asentra tablete. Službo je izgubila pred slabimi 20-imi leti. Nikoli se ni ponovno zaposlila. Ko smo v družbi si preveč spije. Že drugače je po naravi zelo razdražljiva in hitro zameri. Tako vedno izbiram besede in ton govora. Ob alkoholu vse to pride še bolj do izraza.
Že dalj časa vsem govori, da se bo lepega dne vrgla v kanal, ker je nihče ne mara in se vsi samo deremo na njo…Prejšnji teden sta se s tastom skregala zaradi nesmiselnega stavka. Tast se je šel tuširat ona pa je napisala pismo: “Srečno za večno. Si zdaj srečen” Ura je bila nekje pol enajst zvečer. Ko je prišel tast k nam (živimo v isti hiši v zg. nadstropju) s pismom v roki, sem takoj vedela kam se je napotila. Peljala sem se za njo, jo našla 20 m pred kanalom.
Kričala je na mene, naj grem domov, naj jo pustim, ker se je ona tako odločila, da itaq nikomur ni mar. Jaz sem ji rekla, da jo imamo vsi radi, naj pomisli na svojega moža (na kar je odgovorila, da na le-ta crkne) in na vnuke. Da ji nič ne manjka, ima sina ki ima družino, pridnega moža, streho, lačna ni…Nič ni zaleglo….skoraj na silo sem jo zvlekla v avto in se hotela z njo pogovoriti….žal ni bilo mogoče, saj je bil posredi spet alkohol. Ko sem ji povedala, da če se ne neha dreti jo peljem na psihiatrijo, je rekla, da jo to en drek briga, saj ko pride ven bo končala, kar zdaj ni mogla.
Mirila sem jo, kakor sem pač vedela in znala in čez kakšno uro sem jo odpeljala domov, kjer je spet kričala na tasta na dvorišču…Ni zaleglo, da sem ji rekla, da zdaj ni čas zato, da naj prespita zadevo in mu zjutraj pove.
Nato sta odšla notri….jaz celo noč nisem spala, samo sem čakala kdaj bo kaj zaropotalo. Medtem ko sem bila v službi naslednji dan sem prosila sina da jo gre pogledat. Je rekel, da mu je žal da je šel. Sin je star 11 let in mu je govorila, kako sem jaz nora, da sem jo nazaj spravila, da se bo zdaj fentala, ker je tako nobeden ne mara in se vsi samo deremo – ne vidi pa, da se dere ona, nobeden drug.
Naslednji dan ko sem prišla iz službe, je stala med vrati in sem jo vprašala kako je. Spet se je kregala z mano, da bi jo morala pustiti, da bi zdaj to bilo že za njo…
Prosim povejte, kako naj ji pomagam oz. kaj naj naredim. Bojim se, da teh poskusov samomora ni konec…

Pozdravljeni,

večina alkoholikov trpi za neko obliko depresije. Dejansko je zelo težko določiti kaj je kura in kaj jajce, saj je velikokrat depresija sprožilec zlorabe alkohola, ki potem preraste v odvisnost. Velja tudi obratno, alkohol deluje depresivno in sproži motnjo pri ranljivih ljudeh.
Že sam alkohol zamegli presojo in so pod vplivom alkohola odločitve velikokrat neracionalne. Če temu še dodamo depresijo, je tveganje za samomor velikokrat večje kot je sicer. Torej, grožnje ki jih vaša tašča izraža so resne in bi jih jaz zelo resno jemala, saj je zelo verjetno, da bo ponovno poskusila in lahko ji ponesreči tudi uspe kdaj.
Svetujem, da ji predlagate zdravljenje, če pa ga odkloni, obstaja možnost zdravljenja prosti volji v nujnih primerih. Sicer se alkoholizma ne bo ozdravila med običajno kratkotrajno hospitalizacijo, ampak je vsaj en začetek.

Lep pozdrav,