Pozdrav!

Pišem vam zaradi moje punce. No, čimbolj na kratko… Ko sem jo spoznal sem bil na vrhuncu in sem bil dokaj srečen s svojim življenjem. Na začetku je bila neverjetno prijazna in prijetna in z njo sem se lahko pogovoril o bilokateri stvari. No dokaj hitro so se stvari začele spreminjatim bolj kot sem jo spoznaval slabše je bilo in spoznal sem da ima ogrooomno problemov s sabi. V otroštvu (12-15) naj bi bila 2x posilje a, v družbi je bila izpostavljena kot kurb* in o njej so govorili vsi sovrstniki. Seveda v slabsalnem. To je na njej pustilo ogromne rane, zaradi katerih je zapadla v drogo in alkohol, 3ni izdelala letnika v srednji šoli in poskuša 4ič, veliko je kradla in zapravljala. Je skratka večino dni zakajena včasih pijana včasih oboje. In takrat ponavadi ti ptoblemi izstopijo še bolj. Pade v jok in vse stvari 1000 krat ponovi. Kako jo je družba prizadela, kak so jo prizadeli starši in kako kih sovrazi, kako se ji godi krivica. Priznala je da v zivljenju ni srecna in ima miselnost da nikoli ne bo. Da nikoli ne bo kot drugi in da je to za to ker ne vidijo resnice. Da je pomemben samo denar in da za tega dobis vse, da njena dobrota ne pomeni ničesar. Sčasoma sem spoznal da sovraži svoje življenje, da sovraži sebe, svoje starše, mene… da nam bo vsem enkrat žal, ker je več ne bo. Skozi ponavlja da več ne zdrži vseh nas, ogromnokrat je zelo razdražljiva ko kaj ni po njeno se ji zmeša čisto v neskladju s preprosto logiko. Prvič sem slišal neke vrste grožnjo : kmalu me več ne bo na svetu in takrat vam bo komaj odprlo oči. Misli, da je ves svet obrnjen proti njej, da je noben ne mara, da še zdaj vsi govorijo o njej kar se je dogajalo 5 let nazaj in ima zelo nerealne predstave o svetu in življenju. Bilokaj poskušam reči ali narediti ponavadi stvari samo poslabša. Govoril sem o tem z njenimi starši, ki pa razmišljajo popolnoma drugače. Da si je te probleme nakopala sama ker se je družila s puncami ki so jih imele in si jih je začela zmišljevati, da jih ima tudi ona. Skozi govorijo da ji ne bodo več dajali denarja, da jo bodo vrgli od doma ali jo prijavili policiji a vedno ostane pri besedah. Njena mama bi lahko bila prvak v govoričenju. Sicer veliko tudi pije, povprečno je pijana 2x na teden in takrat tudi punci govori da je nesposobna, da je debil, da je neumna, da je džanki skupaj z vsemi njenimi prijatelji, da bo čistilka ali klošar.. skratka občutek dobim, da se dobro počuti ko jo tako ponižuje. Oče je pa neke vrste čuden človek, ki tudi živi v nekem svojem svetu in ni najbolj brihten ali pa ima sam tudi probleme. Seveda je glava družine mama, oče pa naredi tako kot ona reče in jo vedno zagovarja. Skratka okolje, v katerem sem skozi 2 leti najine zveze sam postal totalno nesrečen, pojavljati so se začeli panični napadi, anksioznost, nezbranost, stres, glavoboli. Popolnoma sem se zgubil v svojih poskusih, da bi razvozlal in ji pomagal, pri tem pa ga verjetno samo poslabšal i v stisko in nemoč ter depresijo pahnil šd samega sebe. Me pa najbolj zanima, kaj mi je storiti.. ne vem več kako naj reagiram, prosil sem njene starše za podporo pri tem da se ji najde pomoč in naletel na gluha ušesa, kar sem tako ali tako pričakoval sak so v veliki meri krivi za vso to sranje. Sam pa tudi nimam več moči ker se komaj spopadam s svojimi problemi. Ne vem kaj mi je storiti, 100x sem ji rekel in prosil naj si najde pomoč in to zavrača. Ne verjame, da ji lahko bilokaj pomaga, meni pa jo je tako težko pustiti v tej bedi in jo tako zelo poskušam izvleči iz tega da sem se čisto spremenil in sem le še bleda senca samega sebe. Skratka ne zmorem več življenja s tako osebo, po drugi strani pa mi jo je preveč hudo zapustiti v tem stanju, ker obstaja velika možnost da bi postalo še slabše. Res ji želim najti pomoč, ker je to kaj se dogaja hujše od največjih nočnih mor in se slabša iz dneva v dan. Tako zelo si to želim, da sem bil že blizu tega, da jo zvežem in odpeljem na psihiatrijo ter jim tam vse povem. Posledice in njeno nasilje se me sploh več ne dotakne.Preprosto ne morem je pustiti same v tem, ker sem že toliko vključen, da me je strah tega kaj bi sezgodilo, če ostane sama.. grozno mi je.. upam na nascet kako ravnati v tem primeru. To, da naj jo zapustim, ker škodim sam sebi, nisem jaz za to kriv in nisem dolžen reševati njenih problemov sem slišal že tisočekrat in to zame preprosto ni način.. Ljudje, ki me poznajo se sprašujejo kaj mi je, da vztrajam in me imajo za norca ker ne uvidim tega in odneham, opažajo da sem se popolnoma spremnil odkar sem v tej zvezi in me to pelje v propad skupaj z njo. Skrajni čas je, da nekaj storim…

Pozdravljeni,

kaj naj povem? Če oseba pomoč zavrača, ni nobenega načina da ji pomagate. Ni, i to se zavedate. Samo da težko sprejemate to dejstvo, ker očitno čutite odgovornost (morda več kot bi bilo potrebno). Vsak je odgovoren zase, vi ste ji lahko v pomoč in oporo, ampak vsega bremena ne morete prevzeti in bi bilo bolj konstruktivno, če bi se vprašal kaj vas žene v to. Zakaj ste si izbral vlogo rešitelja, zakaj vas vsa ta drama privlači? Namesto, da iščete pomoč za punco, poiščite jo zase, to bo bolj smiselno.

Lep pozdrav,