Hvala,
ker boš prebrala moje misli.

Toliko nas HUJŠa v tem življenju, da je kar žalostno brati po forumu. Tudi sama sem že dala take ekstremne projekte, kar se tiče ‘hujšanja’ skozi, da zdaj, ko se odpiram in govorim o tem prihajajo na površje taka čustva za katera sploh nisem vedela, da so v meni.
Toliko ene tesnobe, katere včasih niti ne razumem… Tudi misli, da se mi ne da več. Zakaj bi sploh še živela… Saj me nihče ne bo pogrešal… Pač igranje žrtve.

Le od kje te misli in razmišljanja?

Sama verjamem v univerzalne zakone. Da, obstaja nekaj več, kot to kar vidimo in ‘primemo’. Vendar še enkrat naj poudarim, to se le moje misli. Ti lahko razmišljaš drugače. Nisem tu, da se bi pregovarjala s kom. Tu sem, ker potrebujem sogovornike, istomisleče in podporo.
Želim živeti! Želim živeti na polno! Pomagajmo si. Saj smo vendar zato poslani na ta planet Zemlja, da si pomagamo. <3

Dan 2
Ne znam raložiti, vendar včeraj sem se ODLOČILA! Odločila sem se za življenje! Stara sem 34let. Brez življenjskega partnerja. Brez otrok.
Ne bom več igrala žrtve!
Zmorem!
O moj bog ŽIVA SEM in tako velik potencial za ta svet!

Hvala <3
NatyLove

Ponosna nase, da vztrajam že 3.dan z odločitvijo, da si le sama lahko spremenim življenje, da ga zaživim kvalitetnejše kot trenutno.
Poskušam spremeniti mnenje o samem ‘hujšanju’. Nočem hujšati, saj to pomeni da bo le HUJše, kot je sedaj. Želim si izboljšati zdravstveno stanje svojega telesa. Kar pa bo posledično tudi vplivalo na izgled.
Fokus sem usmerila na zdravje. Ne bom se več tehtala tako redno. Pred mano je 21.dnevni test sami sebi. Test, da ZMOREM ostati aktivna in na zdrav način poskrbeti za svoje telo. Kar zame pomeni, redni obroki ( 4 ali 5). Ne odrekam se hidratom, kar večina naredi. To je za moje pojme velika NAPAKA na daljši rok! Ampak to je le moje mnenje.
Že od osnovne šole sem hujšala, se odrekala in tako uničevala svoje telo! Čemu? Ker sem želela, da me ima nekdo rad. Ker tega nisem občutila doma, sem začela hrepeneti po iluziji partnerja, ki me bo napolnil s svojo ljubeznijo, da bom končno srečna. Ker se to ni zgodilo, sem se začela polnit s hrano. Da sem občutila kanček ‘sreče’ v tistih sekundah užitka hrane v mojih ustih. Ko sedaj pomislim…saj niti ne bi pomislila da moram kot deklica hujšati, če bi doma dobila potrditev, da sem čudovita taka kot sem. Dobila pa sem vse drugo kot to. Kot mala sem spoznala, da imam ‘debele’ noge in da jih ne smem razkazovati. Da imam krive zobe, da se ne smem smejati. Še bi lahko naštevala, ma nima smisla. Boli. Resnično boli, ko poslušaš te besede iz ust oseb, ki naj bi jih imel neizmerno rad in kateri naj bi imeli mene BREZPOGOJNO radi.
In ko me sedaj kdo vpraša, zakaj še nimam otrok, razumem sebe in se zavestno odločam, da še ne želim spraviti na ta svet dušico v fizični obliki, katero bom s svojim nepremišljenim ravnanjem ‘ubila’ že v otroštvu. Kdo nam je dal tako veliko pravico, da se sami odločamo za otroke, ko pa še sami nismo pripravljeni na tako veliko odgovornost!
Fokus bo tudi na občutke, ki me napolnejo, da bom ob koncu dneva zadovoljna zaspala in ne hrepenela po čokoladi, piškotih….in to sredi noči! Se najdeš?
Hvala, ker me bereš. Vesela, bom kakega komentarja.

Naty <3

Živjo Naty 🙂
Jaz se najdem v tvojih zapisih. Tudi jaz sem čez otroštvo poslušala pripombe glede moje postave (pri 174cm višine sem imela 75kg) in zaradi vpliva okolice začela z neuspešnimi dietami.. Letos sem na račun diet imela že 88kg in seveda veliko nesamozavest.
Zdaj se počasi borim in se veselim vsakega izgubljenega kg-ja. Do danes sem jih izgubila že 10 🙂
Imam pa malo drugačen pristop od tebe. Tehtam se skoraj vsak dan, saj imam tako večjo kontrolo, obroke pa sem zmanjšala na 2-3 na dan in pri meni to deluje. Počasi pa začenjam tudi z različnimi vadbami (sprehod na bližnji hrib, sobno kolo…)

Meni to ustreza in počutim se super, tako fizično kot tudi psihično 🙂

Čestitam pa tebi za 3.dan vztrajanja 🙂 upam da ti bo uspelo 🙂

Hvala, ker berete moje misli. Že samo dejstvo, da nisem sama, me pomirja.
Ker me ima hrana pod kontrolo že toliko let, sem se odločila da sprostim to energijo in da si vsak dan privoščim kaj, čemur sem se odrekala vsa ta leta. Prejle sem šla čez mejo. Ma tokrat ne bom obupala samo zaradi tega, ker bi s tem dala hrani spet vso moč. Odločila sem se, da bom do konca dneva poslušala svoje telo. Če bom lačna bom jedla, če ne bom lačna ne bom. Saj imamo vendar z razlogom občutke lakote, žeje in podobno.
Sem pa že pomislila, da bi v sekundi obupala in se prepustila temačnim občutkom. Odšla v trgovino, si nakupila ogromno junka in popoldne samo to jedla in po možnosti še kak film, da se transformiram tja v svet ‘filma’, kjer so vsi srečni in zadovoljni in seveda ‘fit’.
Toliko let sem gledala osebo, ki je bila del družine, da se je utapljala v svoji žalosti in samopomilovanju življenja, da mi je to zlezlo pod kožo in se sedaj sama borim z istimi občutki. Vendar ona je obupala in odšla s tega sveta. Kakšno šolo življenja sem imela? Samo kako je treba delat, da se preživi, In kako se spraviti v vlogo žrtve, da te kdo opazi in seveda, kako ‘napolniti’ sebe, da ne občutiš te bolečine ( ona z alkoholom, jaz s hrano ).
Borim se, ko tole pišem… Borim se sama s sabo. Žalostna sem. Ampak ne bom se predala, Pomaga mi, da dajem ven iz sebe, da opišem vse kar občutim.

Naty

Hvala Sia <3

Sem kar zginila za par dni. Saj poznaš tiste občutke, ko je en dan še čisto vse ok, potem se pa čez noč vse podre v sekundi. Ko se prepustiš ‘prepovedanim’ in si omamljen za par sekund. Potem pa seveda pride obžalovanje, tesnoba, žalost… Taka žalost me je prepravila te dni, da sem se zaprla vase. Na vzven z nasmeškom na obrazu, samo zato da te ljudje pustijo pri miru….v sebi pa razpadala na koščke žalosti…
Težko se je držati pokonci v takih trenutkih….
In zopet se sprašujem, kaj je smisel življenja? Da samo smo? Da smo kot roboti na tem planetu? Jezna sem nase, da sem si dopustila, da sem padla tako globoko, da težko vidim izhod. Saj pridejo trenutki ko zopet verjamem. Ampak prevladujejo misli, da zakaj le? Čemu? Ta jeb…. strah nas ohromi, da ne znamo živeti! Ampak jaz si želim živeti!
Saj zdaj ko pišem te vrstice, se zavedam, da zopet samo jamram… nič mi ne manjka, pa jamram. Poznam osebo, ki so ji pred kratkih napovedali da ima pred sabo samo še 3leta življenja…. Grozno! In jaz jamram….. omg. Naj me kdo brcne, da me predrami v to življenje!

Naj vas pomirim, da so to le moje misli, katere moram na nek način osvoboditi, da se počutim lažje. Ne mislim si namenoma narediti ničesar. Zavedam se, da mi je bilo poklonjeno to življenje, za katerega moram najdit svojo pot.

Hvala, ker si bral/a moje misli <3
Naty

Vidim da sem popolnoma zašla s temo. Resnično si želim počutiti bolje v svoji koži in poskrbeti za svoje telo. Ma še bolj pa vidim, da rabim izražat svoje misli in debatirat o globljih zadevah. Tako da danes bo to moj zadnji zapis pod to temo hujšanja, ker to ni bistvo v življenju. Bistvo je da se znamo sprejeti, saj smo bili z namenom ustvarjeni in naša duša je z namenom v tem telesu. Jaz se pa upiram in upiram. Hvala, ker ste brali moje misli. Objem. Naty

Zdravo!
Ja, imaš prav, hujšanje v nas lahko vzbudi čustva, ki smo jih prej tlačili s hrano. To se meni zdi čisto normalno in pravilno! Saj samo s soočanjem s temi negativnimi čustvi in razreševanjem in sprejemanjem njih, hrani odvzamemo tisto moč, da je več kot samo hrana.

Naty, napiši še kaj, dobro ti gre. En dan naenkrat. Pa tudi če kdaj klecneš…samo naprej!

Pozdravljene,

zdi se mi izjemno koristno, da se je odprla tema, pod katero delite svoje izkušnje, misli in občutke tisti, ki ste ugotovili, da gre pri prenajedanju in težavah z visoko telesno težo, pravzaprav za zapolnjevanje praznine, oziroma potlačevanje bolečih občutkov, s katerimi se je potrebno, kot je že napisala “Stefka1”, soočiti in jih izraziti, najprej pa jih seveda prepoznati.
Menim, da je dobro, da vsak na tej poti najde svoj način, ni “univerzalnega” recepta ali diete, pomembno je poslušati svoje telo ter v težkih trenutkih, ko zelo težko zdržimo, da ne bi posegli po “tolažilni” ali “pomirjevalni” hrani, najti alternative, nekaj kar nas potolaži ali pomiri vsaj v približno enaki meri.
Če nam kakšen dan ne uspe…je jutri spet nov, v katerem damo vse od sebe.
Nekaj literature, ki jo na to temo priporočam:
– Jon Gabriel: Gabrielova metoda hujšanja
– Breda Hrobat, Mojca Poljanšek in Vlasta Kuster: Koliko tehtajo vaša čustva?
– Beechy Colclough: Ne kaj ješ – kaj te žene, da ješ!
– Amanda Sainsbury – Salis: Zakaj shujševalne diete redijo?
– Mojca Majerle: Zakaj diete ne delujejo?

Želim vam vse dobro in veliko uspešnih dni,