Pozdravljeni,

Trenutno sem šla čez težko preizkušnjo v življenju in sicer sem morala v 14.tednu nosečnosti le to prekiniti zaradi stanja “nezdružljivega z življenjem”. To me je zelo potrlo, kajti otroka sva si s partnerjem res želela. Med nosečnostjo so mi zaradi stanja, ki je bil očitno nevaren tudi zame hormoni čisto podivjali, tudi ščitnica mi ni delala pravilno. Že med samo nosečnostjo, ko še nisem vedela, da je kaj narobe, so se mi začeli pojavljati panični napadi, razbijanje srca, visok pritisk, občutki, da nekaj ni vredu in skrbi… vse to sem pripisovala nosečnosti. Naj omenim, da so se mi panični napadi v preteklosti že pojavljali, ampak sem jih uspešno premagovala s športom, ter s pozitivnimi stvarmi, ki so me osrečevale in zmanjševale stres. Do nosečnosti teh problemov že nekaj let nisem imela, oz. se mi je pojavil 1x na leto. No med nosečnostjo med pregledi pri zdravniku sem ves čas imela visok krvni tlak…pri meni se to zgodi zaradi učinka bele halje-doma je bil normalen. Sedaj po prekinitvi nosečnosti se je stanje rahlo popravilo, vendar pa sem psihično zelo potrta in ves čas imam neke strahove. Delovanje ščitnice se mi je sicer normaliziralo. Tlak pa je sedaj tudi doma povečan (imam predpisana zdravila za zamanjševanje le tega)-vsaj takrat ko si ga merim, ko me popade strah, ki ne mine..je pa tudi normalen…oz. tudi nizek… vrednosti se gibljejo med 107/75-140/95. Ker ves čas razmišljam o temu, da se moram nehati obremenjevati in sekirati-se še bolj sekiram, ker ta skrb ne mine. Žal se tudi zamotiti ne morem, ker moram počivati. Poleg vsega pa se mi zdi da me je popadla depresija, ker veliko prejokam in razmišljam “zakaj se je to zgodilo meni”. V teh dnevih ne najdem neke sreče oz. bilke na katero bi se oprla. Kaj mi svetujete, potrebujem kakšno pomoč in ali se to stanje sploh lahko reši, ker občutek imam da ne bo nikoli bolje? Hvala.

Pozdravljeni,

trenutno preživljate žalovanje zaradi izgube pričakovanega otroka. Vi ste dejansko doživela hudo travmo s katero se sedaj spopadate sama, s svojimi mislimi, skrbmi in strahovi. Vse te misli in čustva, s katerimi se vam je težko soočiti (razumljivo), se trenutno usmerjajo v zaskrbljenost za telesno zdravje, saj je to lažje sporočati drugim in je na splošno se ljudem lažje pogovarjati o visokem pritisku kot o smrti neozdravljivo bolnega ploda.
Menim, da je prav da si poiščete pomoč, ne zato ker ste psihično bolna, ampak za to, da vam nekdo pomaga se prebiti skozi hudo bolečo izkušnjo s čim manj posledic. Saj, morda bo zvenelo kruto, življenje je pred vami in vam cilj mora biti, da boste ok, kljub bolečini in izgubi, kljub preživeti travmi, kljub vsem hudim kar se nam v življenju dogaja. Poiščite si pomoč zato ker si jo zaslužite.

Lep pozdrav,

Hvala za hiter odgovor. Res bom upoštevala vas nasvet, lp.

Pozdravljeni!
Naj vam povem, da sem se z napadi panike srečala dvakrat, ki so se ponavljali dokler ni začela delovati asentra. Jemljem jo že 4 leta neprekinjeno, ker se bojim, da se mi napadi spet pojavijo, vendar nikoli nisem imela občutka, da smo mi tableti naredili kakršnokoli škodo in tudi nobenih stranskih učinkov nisem imele, ne na začetku jemanja in ne, ko sem prvič prekinila z njimi.. Med tem, ko sem čakala, da zdravila začnejo delovati in sem čutila, da prihaja napad sem šla na “svoj najljubši kraj” (ki pa to sploh ni bil, enkrat na potovanju smo se ustavili v majhni vasici, nič posebnega in sploh nisem vedela, da se mi je utisnila globoko v spomin ampak prav ta vasica mi je pomagala, da npr. v avtobusu, v službi,.. nisem doživljala hujših napadov). Poskusite, morda pomaga tudi vam. Je pa potrebno kar nekaj vaje. 🙂
Želim vam vse dobro!
Nataša