Pozdravljeni!
Zanima me če imate kak nasvet zame. Moja situacija je bolj kompleksna od večine. Stara sem 30 imam leto in pol starega otroka. Imam cca. 130kg in 178cm. Zame je hujšanje res velika težava saj trpim tudi za hudo tesnobo in depresijo. Psihiatrinja mi jekot prvo svetovala hujšanje. Saj bi to takoj pomagalo tudi drugim težavam. Naj še povem da hodim redno v službo in imam doma kmetijo. Kako bi vi na mojem mestu začeli? Pri hrani in vadbi in kakšni so recimo realni cilji na dolgi rok pri takšni teži? Najlepša hvala za kakršen koli nasvet?

Pozdravljena!
Kaj če prosiš svojo osebno zdravnico, da ti svetuje primeren jedilnik in morda bi ti bilo v motivacijo, da se hodiš k zdravnici tehtat recimo na 2 tedna? Sicer ti priporočam, da ješ ogljikove hidrate samo dopoldan, kasneje pa kombiniraš meso in zelenjavo, malo sadja, jogurte … Malo pobrskaj po tem forumu, punce imajo zanimive jedilnike. Poskusi jesti 4-5 krat na dan.

Vprašaj osebnega zdravnika/zdravnico, naj te napoti v program zdravega hujšanja – to je hujšanje pod nadzorom, je na napotnico in brezplačno. Po mojem bo to zate kar pravi začetek.
Mislim, da te programe izvajajo po vsej Sloveniji.

Realni cilj pri tvojih letih je normalna teža. Nobene ovire ni, da bi prišla na idealno težo. Ampak to je nekajletni projekt, torej moraš gledati dolgoročno. Tako kot tvoja depresija, anksioznost. Tudi to ne izgine čez noč. Pa ne zdaj obupat, če bo trajalo leto, dve, tri … Ko boš stara 33, boš pred seboj glede na trenutno statistiko imela še 50 let življenja in še 20 let mladosti oz. skoraj mladosti (sem že abrahamovka, pa vem, kaj govorim in upam, da mladosti še ni konec). Tako da se splača potrudit!

Pozdravljena, jaz ti priporočam poleg spremembe prehrane, da greš na hipnoterapijo za hujšanje.

Kje pa je to ?

Moj nasvet bi bil, da je najbolje spremembe v prehrani in gibanju uvajati postopoma. Sploh zaradi psiholoških težav se vam lahko zgodi, da se bodo še samo povečale, če si boste naložili preveliko breme in od sebe preveč pričakovali.

Poskusite si vzeti nekaj časa tudi za gibanje, sprehode in aktivnosti, ki vas bodo veselile in napolnile z energijo. Kasneje pa se lotite kakšnih bolj intenzivnih aktivnosti.

Vsekakor vam bi priporočala obisk kakšnega strokovanjaka za prehrano, ki bi vam pomagal urediti prehranske navade.
Psihiater vam bo rekel, da shujšajte, po mojih izkušnjah pa skupine za hujšanje potem spet prelagajo odgovornost na psihologe, češ da morate najprej urediti težave z depresijo. In si vas bodo na koncu samo “podajali”. Mislim, da je prav, da malo razmislite kaj od tega dvojega je vzrok in kaj posledica.

Je pa dejstvo, da uravnotežena prehrana in že samo malo športnih aktivnostih pozitivno vpliva na telo, hormone in splošno počutje. Nekateri celo pravijo, da zadostna količina gibanja lahko enak učinek na počutje kot antidepresivi.

Mislim, da potrebujete svetovanje z veliko pozitivne motivacije in energije. Če boste želeli kak bolj konkreten nasvet mi lahko napišete tudi zasebno sporočilo in z veseljem vam svetujem.

Pozdravljeni, jaz sem dala skozi delavnice zdravega hujšanja ja res je shujšala​ sem ampak ko sem končala z delavnicami hujšanja se nisem nič kaj drugače počutila se vedno sem bila nevolna in nezadovoljna sama sabo in zato sem šla še na hipnoterapijo sem zelo zadovoljna. Jaz hodim v MB. Vem pa da je seznam hipnoterapevtov na internetu. Je pa res da je dobro imeti znanje zdrave prehrane tak kot svetujejo ostali.

Bila sem v podobni situaciji.
Pojdi na sprehode, nato začni počasi tečt. Ne boš verjela kako gibanje zdravi depresijo in tesnobo.

Samo stran od hujsanja pod nadzorom, ki je na napotnico, ker ga izvajajo oz vsaj so ga izvajali v psihiatricni (govorim za Lj). Njihovi “zdravniki” so nesposobni. V programu ni niti osebnega pogovora, vse se izvaja v skupini, tako presuhi in predebeli so skupaj, kar se dodatno povzroca strahove/negotovosti in da ne omenjam hrane/jedilnika. V menzah strezejo bolj kakovostno in zdravo hrano!
Namesto, da bi osebo naucili zdravega odnosa do hrane in gibanja to povsem iznicijo.
Sama sem bila tam natanko 3 dni, vendar zaradi anoreksije oz fobijo pred tem, da bi se zredila. In vem, da tak nacin je samo potuha oz morda se delas pridnega tisti teden, ko pa imas prosti izhod se pa vai strahovi in negotovosti vrnejo. Za namecek, ko sem rekla, da to ni zame in se jim zahvalila za vse, so mi rekli: Ne veselite se prehitro, saj se bomo sigurno se videli?! Hvala za vspodbudo in lepe zelje.
Iz osebnih izkusenj povem, da noben ti ne bo toliko pomagal kot si sam. Je pa glavno, da imas bekiga ob sebi, ki ti bo stal ob strani in te poslusal ter zbrcal naprej, ko to potrebujes.