TEŽAVNI ODNOSI Z MAMO
zdravo,
Ne vem več kam se naj obrnem, ne vem več kaj je prav in kaj narobe.
Sem študent tretjega letnika in od mame sem včeraj dobil sporočilo, ki je pravilo: “…ti ne bom ničesar več nakazovala..niti ne želim, da hodiš domov..bodi tam, kjer ti je boljše, lepše: bodi s tistimi, kjer dobiš več in boljse…mene pa za preživnino toži. Naj sodišče odloči, kolikor sem ti kaj dožna…”
Sporočila je seveda mnogo več, kot sem ga tu citiral, a bom zaradi spoštovanja zasebnosti diskreten, ter kar se da objektiven, ko bom poskušal obrazložiti kako je do tega sploh prišlo. Upam, da se bo kdo našel, ter prebral vse vrstice, ter podal kak pameten predlog, komentar, saj mi bo res prišel prav.
Preden in ko sem začel hodit na faks, je bilo med nama vse super. Kasneje so se pa začeli v odnosu pojavljati prepiri. Sprva je bilo zaradi tega, ker sem pričakoval, da bo prihajala po mene na železniško postajo, ko pridem iz faksa, ter da me bo tja tudi peljala, ko bom šel nazaj. A njej je to bil skoraj vedno problem in kot je tudi sama rekla, zato, ker ni imela denarja za bencin. Zraven tega, je velikorat omenila tudi to, da njo starši niso nikoli vozili na vlak. Jaz sem očitno imel napačna pričakovanja, a se moram z vlakom voziti slabe tri ure, v nasprotju s pol ure, če me pelje ona na železniško (dobrih 20min). Ker je nisem hotel spravljat v slabo voljo s tem, sem enostavno začel domov hodit redkeje.
Takrat sem še stanoval v študentskem domu, ki mi ga je plačevala ona, a sem se v zdajšnjem letniku preselil v cenejše privat stanovanje s punco. O odločitvi, da se preselim sem jo seveda seznanil, ona se je strinjala ter mi zagotovila, da bo še naprej skrbela zame in mi plačevala stanovanje. No, a moj strah je bil upravičen, saj mi je že ob prvi položnici zatrdila, da mi stanovanja ne more plačevat, saj mi ga nima od kod – takrat sem jo prosil, da mi naj da vsaj polovico zraven in je privolila. V istem (zdajšnjem) letu, je tudi sestra odšla študirat. Njej ne daje zraven za stanovanje in življenje popolnoma nič. Saj jo deloma razumem. Kot ste nekateri že verjetno ugotovili, živimo z očetom ločeno in nama on plačuje preživnino zaradi katere imava skupaj s štipendijo dovolj, da si plačava najemnino ter hrano med študijem. A to je to. Z ostale reči, kot so obleke, obutev, “luksoz” v obliki hobijev ipd. ne ostane skoraj nič. Ona nama pa tega tudi ne financira – saj nima od koder. Pa vsaj na železniško bi lahko po naju hodila brez slabe volje…
No in mene je začelo zanimat zakaj ona za naju v celem mesecu nima več kot 50e. Zato sem jo prosil, da mi nekaj stvari obrazloži. Po prepiranju preko sms-ov, je končno privolila in nastal je “družinski sestanek” preko katerega sem hotel zvedet kam gre denar. Res je bilo podobno sodnemu zasliševanju, kot mi je nato očitala, ampak jaz sem enostavno hotel zvedati resnico. Po sestanku, je bilo jasno, da ji veliko denarja v družinskem proračunu res ne ostane. Sicer se mi zdi par omenjenih stroškov napihnjenih, saj plačuje sama za elektriko in kurjavo več kot pa mi, ki smo štirje. Ampak ok, s tem sem se sprijaznil in že večkrat omenil, da se bom odpovedal tudi tistim 50e če bo nehala neprestano omenjat kako težko se preživi – saj dan danes nobenemu ni lahko.
A potem meni glavo in živce meša še par reči. Zelo me moti, da ima ona boljši računalnik (za pisanje po facebooku) od sestre, ki ga pa potrebuje za faks (seminarske ipd), med tem ko ji sestra tudi neprestano posoja denar. Njena obrazložitev je bila: ker si ga zaslužim. Vem, da ona služi denar, kot je rekla…ampak meni se to zdi narobe. A se motim? Moti me tudi to, da ji mora sestra pospravljala posteljo, kadar je doma, mama pa v službi. Moti me tudi to, da kadar sem prišel za 2 dni na mesec domov, sem cel čas kuhal jaz (ona bo rekla, da ni res ali pa, da saj rad kuham), sestra pa pospravljala mizo in posodo in vse ostalo v stanovanju. Moti me to, da pravi, da nima denarja, hodimo po pomoč na rdeč križ ona pa gre npr. na dvo dnevno božično potovanje na mađarsko (spet: a si ne sme nič privoščit?).Moti me, da si je sestra, ki se težje uči, morala plačevati sama inštrukcije za popravce iz prihrankov, med tem, ko ima veliko otrok, ki se normalno uči inštrukcije še preden se pouk začne. Moti me, da sem dobil vrnjeno štipendijo, ker je po krivici nisem dobival ter sem moral skoraj polovico denarja vrnit mami, saj je takrat ona skrbela zame, ko je nisem imel. Moti me, da sem ji to štipendijo dal pod pogojem, da sestri plača izpit za avto a od tega denarja ni ostalo popolnoma nič! Je pa imela 2 nova para adidask v omari (spet, saj si jih zasluži?). Moti me to, da je že večkrat kdo rekel, da živi kot kraljica, da sva s sestro doma tako pridna – a ona pravi, da ji ljudje govorijo “vsaka čast, da zdržiš.” In ne – nisva huligana. Oba študirava, doma pomagava, se na njo nikoli ne znašava ali karkoli podobnega.
Vse to sem ji omenil na “družinskem sestanku” ali že prej…in naslednji dan, ko sem sem odšel k punci, sem dobil zgoraj citiran sms.
Zdaj pa še zadnji in ključni problem tega spisa in zaradi katerega se mi bo zmešalo:
1. če jo tožim za preživnino, se ji bom zameril ter celotni njeni družini. Kakšen sin bi bil, če bi lastno mamo tožil za denar? rad jo imam in nočem, da bi me imela v slabi luči in nočem da ne bi imela za kruh zaradi tega.
2. če je ne tožim, bom jaz z denarjem na tesnem. Zraven tega, bo pa oče jezen na mene ter še bolj na njo, saj bo on še vedno plačeval preživnino, ona pa za naju še naprej ne bi devala nič – pa tudi doma me več ne želi.
Kaj naj storim? A sem tu resnično nor jaz in pričakujem od nje reči, ki so blazne?
Verjamem, da je zate in tvojo sestro zelo težko, da se morata pogajat s svojo mamo, glede osnovnih življenskih stvari, vendar mama je le mama, ena in edina, najbolje bo, da jo sprejmeta takšno kot je. Mogoče je tudi njej precej težko in ne zna drugače, ne pri razumevanju z vama, ki odraščata in z financami, ki jih ima na razpolago.
Pišeš, ko si začel študirat, je bilo še vse vredu, torej moraš razmislit, kdaj so se začele te spremembe dogajat, verjetno sta vidva s sestro v tem času tudi postala odrasla, zrelejša in imamta drugačen pogled na življenje.
Težko ti svetujem kaj naredit, vendar bi jaz raje mamo peljala na kavo in tortico in se z njo zbližala in se pogovarjala še kaj drugega kot samo denar in šola.
Mama potrebuje pogovor in toplino, iz tvoje vsebine tudi ni videt, da bi mama imela kakšnega drugega moškega in to so vse dejavniki, ki vplivajo na vaše družinsko življenje.
Razmisli o pozitivnih stvareh, ki vama jih je mama dala v vseh teh letih in drži se.
Sem živela z manipulativno mamo kot je tvoja. Boljši kot boš z njo, bolj te bo izkoriščala in okoli prenašala. Preberi si kaj o mejni osebnostni motnji. Stike zredči na minimum, če jih nisi sposoben prav prekinit, ker le to bo dobro za tvoje zdravje in odnose v tvoji morebitni bodoči družini, ker jih bo sicer zastrupljala. Govorim iz izkušenj. Srečno!
Mislim da ima tvoja mama obcutek, da zelita od nje le denar, kaj vec vaju pa o njej ne zanima. Tako morda ona dozivlja in verjamem, da ji ni lahko. Verjamem, da je tudi vama s sestro tezko. Odloci se ali bos mamo se naprej fehtal za vsak evro, za katere je ocitno tudi pripravljena lagati ali pa bos stopil korak nazaj in se nekako znasel sam, mami pa pustil da si malo “oddahne”. Oce bo morda res jezen nate, vendar ce bos pri svoji odlocitvi trden in zanesljiv, bo cez cas morda zacutil tudi ponos. Ti pa bos sprejel njegovo jezo. Naj bo jezen, to ne pomeni, da si ti slab ampak pomeni, da si zacel sprejemati lastne odlocitve, ki ne bodo vedno vsecne starsem. Stars oziroma oce pacbo moral sprejeti to, da njegov sin postaja samostojen. Za starsa je to lahko tezko obdobje, posebej ce je kot oseba nezaupljiv.
Po branju tvojega zapisa je moje videnje tako:
Imaste dve (2) jabolki. Mama, ki ima nož v rokah, ju deli med tri (3) osebe na nasledni način. Od vsake jabolke odreže tretino, ki jo obdrži zase. Obrezani jabolki pa da tebi in tvoji sestri. Ker pa so bile tvoje potrebe večje, je mama spremenila delitev tako, da je eno jabolko obrezala manj in ga dala tebi, drugo pa bolj in ga dala tvoji sestri.
Ti se s tako delitvijo ne strinjaš in hočeš prevzeti nož iz materinih rok (vlogo delilca), da bi po svojem videnju pošteno razdelil dve jabolki med tri osebe. Se pravi eno jabolko bi obdržal zase drugo pa bi prerezal pošteno čez sredino in dal mami in sestri vsaki polovico.
Moje mnenje je, da bi morala oseba, ki nosi hlače, pogledati okoli po drevesih in najti še eno jabolko ostali dve pa prepustiti mami in sestri. Če pa bi oseba v hlačah našla še hruško in bi jo želela deliti, bi ji po mojem mišlenju mama z veseljem posodila (dala) nož.
Na obeh straneh je težko. Zdi pa se mi, glede na to, kar je napisal avtor, da preveč zagovarjate mamo. Ona se je odločila, da je po vseh teh letih skrbi za otroke in odrekanja končno prišel čas še zanjo, ampak odločila se je par let prehitro. Saj jo čisto razumem. Najbrž je že sita revščine. Če jim mora pomagati RK, to veliko pove. Tudi to razumem, da mama meni, da je pri vožnja na fakulteto sinova stvar, ne njena. Ji dam kar prav. Če starš nekaj lahko naredi za otroka, iz tega še ne sledi, da mora. Tudi to, da ti otrok očita, ko si nekaj kupiš … ni lepo. Ampak iz napisanega vseeno veje nekaj, česar kot mama ne razumem. Popolnoma dvigniti roke od svojih otrok, kot da nista njena? Tega niti nima pravice narediti. Ali nam je avtor kaj pomembnega pozabil povedati, ali je mama v hudi depresiji, ki je nihče ne vidi, ali pa ni kaj prida mama. Kadar je cela družina v stiski, je malo nenavadno, če mama vidi samo sebe.
Kolikšna je njena plača, koliko zasluži oče in koliko dobivata preživnine? Vse to je pomembno.
Naj še jaz opišem kot mati (do konca strta) svoj odnos z otrokoma. Po 45 letih mi je pred pol leta umrl mož (oče) od takrat naprej je pri nas vse narobe. Otrokoma sva nudila vse. Celo brezplačno bivanje celih 45 let, hčeri z družino na razpolago moževo rojstno hišo, sinu, ki je še samski pri 44 pa garsonjero z lastnim vhodom v najini hiši. Že v času moževe bolezni sta se nama otroka popolnoma odtujila, nobene moralne pomoči, sočutja, fizično pomoč od sina sem dobila, če sem prosila zanjo vsakič sproti…..ko sem hčeri očitala, da mi ne stoji ob strani ko je oče tako hudo bolan mi je zabrusila”Za svojega moža boš pa že poskrbela, a je to tako težko”. Ne ni težko, sem ji odgovorila, jaz potrebujem le malce moralne podpore, mogoče kakšno vprašanje kot naprimer, mami kako si, si utrujena, potrebuješ pomoč, bi se morda rada naspala po osmih mukotrpnih mesecih…..ne nič od tega nisem dobila ne od sina in ne od hčere. Ko sem nekaj očitala sinu, v zvezi z peskom za grob, mi je zabrusil “dej prasica tih bot, k te bom usekal” Tolažim se s tem, da so to besede alkoholika in delomrzneža ki že več kot deset let vleče socialno podporo namesto, da bi se lotil kakšnega dela. Hči je imela bučno zabavo z avsenikovo glasbo točno en mesec po očetovi smrti, ko sem jih želela utišati mi je zabrusila, da sem zmešana in da vsak žaluje po svoje. Prosila sem jo, naj vsaj meni dovoli v miru žalovati. Zdaj po 7 mesecih pa je njuna skrb samo še ta, kaj bo kdo podedoval in vsaka druga beseda, trenutno smo trije gospodarji nimaš ti kaj za govorit. Nihče me v tem času ni niti enkrat vprašal, kako sem, kako se počutim, sem osamljena, kaj potrebujem…..Ko sem hčer vprašala zakaj tako grdo ravna z mano, kaj sem ji storila, pa mi je odgovorila “Kaj ti pa hočem? Tepem te ne, imam pa vsaj mir pred tabo”. Nikdar v življenju si nisem mislila, da bom nekoč tako zelo razočarana nad svojima otrokoma ki sem jima nudila vse, kar sem jima lahko. Zdaj samo čakam razplet zapuščinske razprave in komaj čakam, da grem, na stara leta daleč stran od svojih otrok. Nekam v miru počakati na svoj konec. Otroci so zadovoljni dokler imajo vsega dovolj, ko pa starši ne zmorejo več pa se pokaže v bistvu njihov pravi značaj, ki je v času lagodja prikrit. Tudi v zgornjem pismu študenta zaznam veliko egoizma. Vsaka zgodba, kakršna koli že je ima vedno dve plati.
najprej bi se zahvalil vsem, ki ste si vzeli čas ter prebrali mojo plat zgodbe. Veliko pomeni že samo to, da dobiš več pogledov na neko situacijo, pa tudi, če niso vsi v mojo prid. In tisti, ki niso – tudi pri teh se z nekaterimi strinjam. Zdaj sem že en čas za sebe, z mamo sem prekinil stike kolikor se je pač dalo – denarne pomoči od nje več ne dobivam, zgolj od očeta, doma pa še vedno nisem zaželjen. Odločil sem se da pravno njene preživnine ne bom zahteval – dokler oče ne ve za to, tako ni pomembno. Jaz bom pa imel čisto vest.
Moram pa dodati glede na mojo prvo objavo, da sem ugotovil, da je že prej, ko mi je omenjala kako mi je plačevala študentski dom, denar za tega jemala iz sestrine štipendije. Zelo me je razžalostilo, ko sestra ni razumela mojega razočaranja nad tem, da je študij torej praktično financirala ona in ne mama, kot se je hvalila. Večkrat mi je omenila tudi to, da mi je dala denar za nakup bobnarske opreme. Kako ji naj bom hvaležen za denar, katerega je dobila zaradi tožbe očeta? In tako manipuliranje je z njo pri skoraj vsem. Sestra pa se ne upa postavit za mene, saj se boji, da bi še njo odslovila – ona pa je na dom zelo navezana pa tudi v življenju se sama ne znajde tako dobro, saj je bila vedno zelo zelo vezana na mamo, ki ji je bila vedno najbolša prijateljica in je to, kar je ona rekla bilo vedno sveto.
komentatortekme – Velikokrat razmišljam o pozitivnih rečeh, ki jih je storila z naju s sestro in hvaležen sem ji za te. Res se ji premalokrat zahvalim. Imam pa punco, ki si želi, da bi se zbližal s starši, tako da sem se zadnje leto trudil delat tudi na tem. Predvsem pozoren sem bil na njen rojstni dan, božička – res pa sem ji premalokrat napisal kak sms ali jo poklical. Tudi domov sem šel večkrat, da bi lahko bili kot družina skupaj. Ampak pri nas se celi čas skoraj vse vrti okoli denarja in mene te teme motijo. Zato tudi težko mamo peljem na kavico ter se z njo pogovarjam o čem drugem, saj če je vprašam kako je in kaj počne bo po mojih izkušnjah začela z: “ja, težko, eni se luksozirate, jaz pa trpim. Morala sem zamenjat gume na avtu, plačat položnice.”
ikebana – če bi stike prekinil, bi se potem to navezovalo na egoizem, ki ga je omenjala žalostnamama. Niti slučajno nočem biti egoist pa zavržit vse lepe trenutke za katere je poskrbela. A na žalost je tako, da se ti simptomi z mejno osebnostno motnjo povezujejo z kar parimi njenimi značilnostmi. A bog ne daj, da ji omenim kaj takega. Sicer pa je tudi običajno tako, da v google napišeš, da te boli glava in na koncu ugotoviš da maš vsaj 30 različnih vrst resnih bolezni…
Marko – tudi jaz imam občutek, da mama meni, da želiva od nje samo denar. A ne razumem. Saj ga sestri ne daje. Meni pa po novem tudi ne. z nama ima 0 stroškov. In oba študirava in bi nama pomoč prišla zelo prav. Oče pa tega ne bo sprejel. Kako bi se ti počutil, če bi za otroka deval 300e na mesec, mama pa nič. Na koncu pa bi mama rekla da “oče tako nič ne naredi za naju”.
nn123 – tega kar si napisala ne razumem popolnoma nič. Kvečemu je tvoj komentar popolnoma feminističen. “Oseba ki nosi hlače? bi morala pogledat za denar drugje”. Tudi če bi našel “hruško” ne razumem zakaj bi potem mamo sploh prosil za nož, saj bi takrat že lahko živel svoje življenje. Pozabila si, da študiram, da delam kadar imam čas. redne zaposlitve si ne morem privoščit. govoriš tudi o tem, da si jaz želim imeti polovico od treh delov, ki jih ima mama. A jaz sem se odrekel še tej majhni denarni pomoči od mame – samo zato, da bi imela končno zase dovolj in nehala jamrat – ter morda lahko namenila sestri kak evro več.
tvoja_teta – strinjam se z vsem kar si napisala. Ni prav od mene, da sem pričakoval, da bo npr. po mene hodila na železniško, samo zato, ker lahko. Tudi privoščim ji, da ima kakšno fino stvar zase. A resnično sem pričakoval, glede na ostale starše prijateljev in sošolcev, da bo še vsaj ti dve leti stisnila zobe, ter nama pomagala, kolikor pač lahko – in vožnja na železniško postajo, se mi zdi res neka minimalna pomoč, na katero bi se lahko zanesel.
žalostnamama – kot sem že zgoraj omenil resnično stremim k temu, da bi bil vse drugo kot egoist, saj se mi zdi da je oče bil ravno tak in je to eden izmed razlogov, da sta z mamo šla narazen. Zavestno se trudim, da to ne bi bil. Po tvojem komentarju sem kljub boleči trditvi spoznal, da bi moral mamo kdaj poklicat, ji kaj napisat kaj lepega, čeprau mi pomoči več ne nudi. To bi si najverjetneje želela. A kako naj to storim, glede na to, da me je odslovila iz stanovanja ter še tukaj manipulirala, ko je sestri omenila, da “tega ni tako mislila”, med tem, ko je meni zelo jasno napisala da doma zaželjen več nisem.
Katastrofa!!!
Svaka cast tebi fant, da si vse to prenasal potrpezljivo. Da bi se meni to dogajalo bi ji ze zdavnaj povedala svoje. Vsi tukaj zagovarjajo tvojo “mamo” meni pa je posteno jasno da to ni nobena mati ampak manipulerska…. se 1x svaka cast da si to dolgo prenasal. Tvoja mama pa je navadna manipulerka. ! Vso sreco ti zelim
O moj bog, samo to lahko rečem….
Daj fantič odrasti že! Starši do dolžni skrbeti zate do tvojega 18. leta (res je če se redno šolaš do 26., glede na to da mama dobiva pomoč RK oz. Karitasa njena preživnina ne bi bila visoka, lahko tudi reče, da bi bilo ogroženo njeno preživetje itd. in se boš ti obrisal pod nosom za to preživnino – tudi iz preživninskega sklada jo dobivaš samo do 18. leta neglede na to ali se šolaš ali ne) nato te lahko z obleko, ki jo imaš na hrbtu postavijo pred vrata in se znajdi sam.
Včasih so fantje služili v vojski in se vsaj naučili biti moški (moja generacija na žalost nič več)…Tebi je težko it do vlaka? Hahaha lej “taprav” moški bo vstal 1 uro prej, svoji mami skuhal kavo in se nato odpravil peš ali s kolesom itd. Fantič kako nameravaš poskrbeti za družino, ki jo boš nekoč imel, če pri cca. 20 nisi sposoben poskrbeti sam zase ?!? Ja res je študiraš in kaj pol, naj se ti vsi klanjajo? Obstaja ogromno odgovornih mladih oseb, ki se med študijem ŽELIJO sami preživljati in se osamosvojiti. Obstajajo mladi, ki so med študijem že starši in se poleg vsega s čimer se ti ukvarjaš, ukvarjajo z vrtcem, trmo 2 letnika, neprespanimi nočmi itd…in ti bogi revček naj bi se nam smilil ker te mamica ne pelje na vlak, ker ti ne da 50 eur? Bodi vesel, da jo imaš! Da jo lahko pokličeš in ji slišiš glas. Da jo lahko pokličeš in rečeš rad te imam, jo objameš…mnogi tega nimajo in tudi ti tega ne boš imel večno. Ko boš nekoč imel svoje otroke boš lažje razumel!
Za začetek si najdi bolj redno službo, četudi študiraš lahko zraven delaš vsako popoldne in vse vikende…ali si enostavno preveč razvajen za kaj takega? Postavi se na svoje noge? Kaj bi naredil, da ti punca reče, da je noseča? Bi postal moški in prevzel odgovornost za družino? Bi šel k mamici po pomoč? Bi predlagal da se raje znebita otročka, ker še ni čas? Država ti da cca. 190 eur štipendije, oče 300 eur preživnine, s punco si verjetno delita stroške v stanovanju (ali naj bi še njo tvoja mama finančno podpirala), torej imaš/imata mesečno več denarja kot kakšna mama samohranilka z enakimi stroški kot ti, pa je ne vidiš jokat po forumu.
Ljudje imajo v življenju večje probleme kot jokat ker si ne morejo privoščiti luksuza in dejavnosti – temu se reče biti odrasel.
Lahko si srečen, da imaš mamo, ki ti je omogočila da si kot otrok hodil na različne dejavnosti, katere sedaj pogrešaš, lahko si hvaležen da si imel četudi kanček luksuza, ker si je ona trgala od ust, da ti ga je lahko omogočila (seveda ga sedaj pogrešaš, ko bi ga moral financirati sam) lahko si hvaležen za vsako sladkarijo ki si jo dobil, vsako novo obleko, vsak kino, izlet….
Dolžnost staršev je otroka pripraviti na samostojno življenje in tukaj je tvoji mami zaradi pretiranega razvajanja spodletelo. Dolžnost staršev je otroku zagotoviti hrano, ne sladkarij…dolžnost je zagotoviti obleko, ki je lahko podarjena tudi s strani RK in Karitas, dolžnost je dati streho nad glavo do 18. leta oz. 26 če se šola (če se ti odločiš da boš frajerček živel v LJ in ne boš hodil na vlak je to tvoj problem ne od tvoje mame)
Hvala bogu, da si mama kaj privošči, da gre na izlet, si kupi čevlje…to si zasluži, ko boš v življenju ustvaril toliko kot ona potem se oglašaj…vendar boš moral preden kaj dosežeš odrasti. Upam, da se boš mami opravičil in ji povedal, da si dovolj star, da se sam preživljaš, sebe, punco in vajin način življenja. Povej ji tudi, da nje pač ne moreš financirati. Da se njeno finančno stanje tebe ne tiče, tako kot se tvoje ne tiče nje, oba naj bi bila odrasla, ki sta sposobna poskrbeti zase. No vsaj mama je sposobna…ti boš moral to še postati. Če ji sestra daje denar je to stvar, ki jo bosta rešili oni. Pusti ju živeti kot želita, če se tvoja sestra zaradi tega bolje počuti ima to pravico. Tudi mama ima pravico prositi, nima pa pravice dobiti, to je odločitev tvoje sestre in posledice naj nosi sama.
Upam, da za tvoj “normalen” odnos z mamo ni prepozno. Ne glej na svet kdo ti mora oziroma ti je dolžan kaj dati, rajši sam najdi rešitev. Mogoče izredna predavanja in redna služba? Manj časa s punco in več časa v delu? Tvoja odločitev ampak zavedaj se, da si odrasel…
Upam, da ne bom naredila take napake kot jo je tvoja mama, da bom vzgojila nehvaležneža ki bo pričakoval, da ga bom finančno podpirala do 30. leta….
Nekoga, ki mi ne bo privoščil izleta, novih čevljev…čeprav si že odkar imam otroke nisem kupila NIČESAR, ker raje kupim njim. Na izlete hodimo samo tja kamor bo njim zabavno, čeprav si jaz želim drugam. Omogočava jim kino, gledališče, resnično s partnerjem poskrbiva, jim ne manjka nič. Hkrati pa se ogromno odrekava za najino največje bogastvo!
Seveda jim bova pomagala če bova lahko, vsak starš bi. Da te ne more voziti, ker je bencin predrag je žalostno. Vendar je otroka lahko sram, da sploh vpraša, če ve kakšna je situacija.
Saj ni čudno, da je večina moških pomehkuženih ker pri 20. visijo na mamicah (mnogokrat na željo in potrebo mame). Imeli bi svobodo in odločali sami o svojem življenju, ki naj ga financira starš kajne?
Pa ko boš odrasel, ti ne bo škodilo, če boš mami za rojstni dan kupil izlet nekam ali pa nekaj lepega (zato ker je prišla domov z novimi čevlji zate ko si bil majhen, saj njeni še niso čisto strgani, čeprav bi jih že morala zamenjati)…če to ne upam, da boš vsaj z največjim spoštovanjem ravnal z osebo, ki ti je dala življenje, ti omogočila študij (obstajajo tudi otroci, ki gredo pri 15. delat, da lahko finančno pomagajo doma), in vse ostale stvari za katere vesta predvsem vidva…ne pozabi, da se je ona morala 20 let življenja odrekati, da je lahko dala vama in ne pričakuje, da se bosta vidva odrekala, da bosta dala njej…pričakuje samo, da ji ne bosta več finančno breme.
Mama je ena sama!
Sam sem preživel zelo težavno otroštvo zaradi podobnih in dodatnih problemov. Bilo je tudi ogromno fizičnega nasilja. Jaz sem seveda to rešil tako, da sem si uredil otroštvo tako, da sem bil takoj po končani srednji šoli zaposljiv in sem šel v službo isto minuto ko je šola končala. Do takrat sem pa trpel ja in imam še danes posledice. Kasneje, ko sem postal samostojen me je mati pričela spoštovati in danes imava super odnov. Se mi je opravičila 2x. Po tem pa ne želi o tem več govoriti. Moramo živeti naprej.