Spoštovani
Tudi sama vam pišem glede svojega sina, ki je ravno dopolnil 6 let. Leta 2014 je dobil bratca, ki je imel kar nekaj zdravstvenih težav in bil zaradi tega večkrat hospitaliziran. Ker pa so njegove težave precej odvisne od tega kako hitro jaz kot mama prepoznam, da bi se pri njemu šlo za bolezen (težave z ledvico), sem se posledično ogromno ukvarjala z njim. Tudi sicer je zahteven otrok, že od rojstva. Pozimi se ga loti vsaka virozica in se navadno še kaj zaplete ali spremeni iz viroze v neko bakterijsko vnetje. Vse to vpliva na celotno družino, najbolj name, posledično pa tudi na starejšega sina.
Starejši sin je 3 mesece po rojstvu mlajšega dobil napade tahikardij, vendar smo ugotovili, da je s srcem vse vredu. Zame je to pomenil še dodaten stres, saj smo morali biti pozorni še na starejšega otroka. Dobila sem navodilo, da ga moram ob napadu takoj pripeljati na urgenco, kar se mi je zdelo ob dveh otrokih doma popolnoma nemogoče – saj je potrebno v tem primeru tudi mlajšega obleči, urediti, ga nesti do avta – nikakor si nisem znala predstavljati kako bi to izpeljala z dvema otrokoma – torej z dojenčkom in 4 letnikom z napadom. Takrat sem bila na porodniškem dopustu.
Mož se glede takih stvari popolnoma nič ne znajde, zato je to prepuščeno boljmeni.
Napadi tahikardij so pri sinu trajali kakšne pol leta. Nato je vse izzvenelo in se sedaj ne pojavlja več. Sama sem precej na koncu z živci, zato mislim, da vse skupaj vpliva na starejšega sina. Zadnje pol leta opažam, da je zadirčen, nesrečen, vse mu gre na živce, ne zna se igrati z mlašim sinom, ki ima sedaj 2,5 leti. Kradeta si igrače, posledično oba jočeta, se dereta, kričita, zmaga navadno mlajši. Starejši se mi zdi kot nekako otopel, pomiri ga, če gleda risanko, igra kako igrico na računalnik, vendar začne kričati in vpiti, ko mu to prepovemo. Cepeta z nogami, se meče po tleh… Zelo malo se pogovarja z mano, večinoma mu grem na živce. Če ga vprašam kako je bilo v vrtcu, se zadere name. Vzgojiteljica sicer pravi, da je priden in vodljiv, se ne pretepa in nikoli ni kaznovan. Ne opaža posebnosti.
Sama ne vem kaj storiti, da bi mu pomagala, vem pa, da je precej odvisno od mene. Oziroma od naju z možem. Ker sem sedaj tudi jaz v stanju, ko potrebujem več časa zase, da si uredim zdravje – duševno, imama posledično manj časa za sina. Septembra gre v šolo, jaz pa sem ga nekako nehala pripravljati na ta korak – prej sem precej časa prebila z njim, ko sem ga učila črke, številke, barve, sedaj recimo opažam, da njegovi vrstniki znajo našteti mesece v letu, on ne zna, ker se doma z njim premalo ukvarjamo. Bojim se,d a bi nazadoval. znal je že tudi brati – povezati 4 črke v besedo, sedaj ne zna več. Tudi volje nima.
kako naj mu pomagam?

Hvala za odgovor.

Pozdravljeni,

najprej vas moram pomiriti. To, da otrok že pred šolo zna brati, pisati, našteti mesece v letu in podobne stvari, se mi zdi popolnoma nesmiselno. Osebno mislim, da je priprava za šolo nekaj povsem drugega in da se otroci še najlajše naučijo dejstva, veliko težje se privadijo na šolski ritem, zahteve, strukturo, težje vzdržujejo pozornost dlje časa in se srečujejo z veliko več frustracij kot so se v vrtcu.
Priprava na šolo bi mogla biti, da iskoristite ta čas za pogovore, se z otrokom povezujete, krepite vajin odnos in zaupanje, hkrati pa uvajate v vaš vsakdanjik nekoliko več strukture in pravil.
Ste pravilno detektirala, da dejansko vaš otrok ne potrebuje pomoč, potrebujeta pomoč vidva z možem, saj morata čimprej vzeti svoje življenje v svoje roke in krepiti svojo moč/kompetenco.

Srečno in lep dan,