Pozdravljeni,

na Vas se obračam z naslednjo zgodbo in Vas prosim o Vašem mnenju za kaj gre. Moja sestra se je letos vpisala v 1. letnik medicine prostovoljno in z željo. Na začetku ji je šlo zelo dobro, 3 prva kolokvija je obravila z vsa z 10, potem pa je pred izpitnim obdobjem decembra začutila velik strah pred samimi izpiti. Posledično je zaradi strahu čisto odrvenela in se ni mogla zbrati ob učenju, hkrati pa je ponavljala da je to zaradi velikega strahu. Večkrat je odšla v sobo in se začela učiti potem pa je vedno tudi po nekaj minutah prišla ven in ponavljala da ne more in jo je zelo strah. To dejanje smo si drugi družinski člani razlagali kot prevelik strah pred izpiti, mogoče tudi preobremenjenosti, zato smo ji svetovali naj študij opusti. Po tem se je pri sestri strah le še stopnjeval do te mere, da jo je zdaj strah vpisa na katerokoli drugo fakulteto. Pravi, da ni sposobna učenja in da noče živeti. Zaradi tega se počuti žalostno in pravi, da se ne počuti več sposobno za študij česarkoli drugega. Včasih ima tudi samomorilska nagnjenja. Žalosti jo torej misel, da ne bo končala nobenega študija in neutemeljeno je začela pravit, da prav tako ni sposobna za delo, ga ne bo našla, ali ni navajena delati, navsezadnje pa tudi ko ga bo dobila bo to delo slabo plačano v strežbi ali trgovini. Zaradi tega je hotela tudi, da se preselimo nekam in zbeži pred prijatelji. Misli, da je nesposobna. Seveda se nam zdi vse to neutemeljeno in neresnićno, ker je od nekdaj zelo marljiva punca. Ne vemo kako ji pomagati. Zdravnik je predpisal antidepresive in uspavala Sanval in Aurorix.

Prosim za pomoč in lep pozdrav.

Pozdravljeni,

z vašo sestro bi se nekdo moral pogovoriti, da ugotovi, kaj je v ozadju. Morda je anksiozna, morda je doživela neko travmo, ne morem vedeti. Menim, pa, da bi bilo res koristno, če bi se obrnila na psihiatra. Težko rečem kakšno terapijo potrebuje, ker dejansko ne vem kaj je vzrok njenih težav. Torej, prvi korak je diagnoza, nato pa lahko nadaljujemo pogovor.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni, zelela bi mnenje, nasvet, razlago.

Pred mesecem dni sem izgubila izgubila svojega nerojenega otroka. Od takrat je spanje postalo nocna mora. Imam velike tezave s spanjem, naj omenim da me tisci v prsnem kosu ko je ‘cas za spanje’. ko mi uspe zaspati pa se ponoci zbujam s kriki ter govorim vedno eno in isto (ne ne ne). Sanj se ne spomnim, postaja pa to zelo skrb vzbujajoče zame in partnerja. Kako bi lahko kaj spremenila, ce pa sanj ni moc nadzirati? Ke edino kar mi ostane obisk pri zdravniku? Prosim za kaksno mnenje.

Najlepsa hvala za odgovor!

Pozdravljeni,

opisala ste nekatere znake posttravmatske stresne motnje. Motnja se zdravi predvsem s psihoterapijo, zdravnik pa vam lahko predpiše zdravila, če so potrebna, za lajšanje simptomov.

Lep pozdrav,