Pozdravljeni,
stara sem 29 let in pred 3.5 leti sem prvič zbolela za psihozo. Zanima me, kako je z jemanjem tablet, namreč od začetka zdravljenja pa vse do danes mi psihiatrinja še ni znižala odmerka tablet zeldox(80). Moditena nimam več že 2 leti. Na internetu in v bolnišnici so mi dejali da bom morala tablete jemat 1-2 leti, meni pa jih noče znižat, češ da dlje kot jih jemljem boljše bo zame(dogovor je bil 5 let), ampak bi poskusila že prej če se da. Kako lahko vem, ali sem od tablet dobra, ali se je moje zdravstveno stanje že izboljšalo, ker res ne bi rada da se mi ponovi. Naj grem po drugo mnenje, ali bi pomagal kaj izvid eeg-ja?

Pozdravljeni,

imam premalo podatkov, ker ni nepomembno za kakšno psihozo je šlo.. Z zdravljenjem želimo preprečiti naslednje epizode, saj vsaka naslednja pomeni večjo verjetnost ponavljanja epizod. Načeloma, bi lahko po 1-2 let nehala jemati antipsihotike, vendar se lahko zgodi, da se bo psihoza ponovila in tega ne moremo vnaprej vedeti. Ni nobene preiskave ki bi nam pri tem pomagala. Najbolj pomaga dobro sodelovanje in zaupanje v psihiatra. Morda bi lahko predlagala, da se poskuša nekaj časa z manjšim odmerkom in bolj pogostimi pregledi?

Lep pozdrav,

Torej ko sem jo vprašala katere vrste psihozo sem imela, mi je dejala, da po prvi epizodi se težko opredelijo katere vrste psihoza je bila. Nato mi je rekla da je bila akutna psihoza verjetno. Kako pa vi kot specialistka ocenite, kdaj znižate odmerek pacientu? Ker jaz imam občutek ko pridem na pregled, da sem tam samo še ena številka ki rabi svojo dozo tablet. V 10 minutah oceniti človeka, ali se mu je stanje izboljšalo ali ne, je bolj težko. Ker jaz, moja družina in prijatelji menimo, da sem v teh 3.5 letih veliko napredovala. V bistvu kar govori je vse posplošeno, ne moremo pa vseh ljudi v isti koš metat in dela bolj kot ne po nekem vzorcu ki ga ima in mogoče neke pretekle izkušnje.

Pozdravljeni,

res je težko po prvi epizodi, včasih nemogoče biti prepričan v vzrok psihoze. Zato pogosto ostane na “akutna prehodna psihotična epizoda”. Vendar je zelo pomembno kako zdaj funkcionirate in je zato potrebno vas dobro poznavati. Včasih se tudi pogovoriti s svojcem pacienta.
Problem je ta, da smo vsi samo številke, saj nam zavarovalnica nameni točno toliko časa koliko ga dobimo. Lahko vam rečem, da imam včasih tudi sama slab občutek, ko sem cel dan hitela, saj je toliko naročenih, časa pa je zelo malo. Tako se zgodi, da ima včasih nekdo malo več časa na razpolago, ostali pa malo manj. Tako pač je. Naš zdravstveni sistem nam omogoča veliko dostopnost zdravstvenih storitev, vendar premalo časa za vsakega posameznika.
Kljub temu, lahko poveste svoji psihiatrinji, da bi si enkrat želela en malo bolj poglobljeni pogovor, morda tudi s svojcem. V skrajnjem primeru imate tudi možnost zamenjati psihiatra, če svojem ne zaupate več.

Lep pozdrav,