Saj ne vem kaj pričakujem od tega zapisa … mogoče, da mi bo lažje, ker bom dala to iz sebe. Mogoče dobim kakšen pameten nasvet. Definitivno nisem prva v tej situaciji, vem, a zame je … prvič in je grozno.

Sem v dolgoletnem dobrem zakonu, žara ni več, je pa vse ostalo. Otroci veliki. V službi sem tri leta nazaj dobila novega sodelavca. In že tri leta trpim. Ker tip mi je preprosto totalno zmešal glavo. Da se razume, z njegove strani ni ničesar, mislim, da ga s tega vidika absolutno ne zanimam. Hec je tudi, ker je nekaj let mlajši od mene. In hec je, da mi npr karakterno torej kot paket sploh ni nekaj. Ampak ko sem na liniji z njim, mi kar šumi v glavi. Ne vidim ga vsak dan, na srečo. Pogosto pa si izmenjujeva kaj po mejlu. Meseci minevajo, zadeva ne popušča. Razmišljam že, a naj menjam službo.
Saj vem, kaj reči na vse skupaj…. vseeno hvala za mnenje, poglede na vse skupaj.

On je verjetno samo hvaležna projekcija vsega tistega, kar pogrešaš, in to je moško občudovanje, nežnost, seks.
In zakon brez tega niti slučajno ni dober, je zelo slab.

Ni ti on zmešal glave, kar sama si si jo.
Škoda je, da te nekdo sploh lahko tako spravi s tira…
V takih situacijah imamo vedno dve možnosti – se prepustimo čustvom, ali pa temeljito premislimo kako naprej.
Prva, samo čustvena pot pelje v težave, druga pa v dokaj miren razplet situacije, ne glede na to, kako se odločimo.

Mene najbolj skrbi to, da se zavedaš, da z njegove strani ni nič in ti kljub temu meša glavo.
Po mojem bo najbolje da se fokusiraš na koga/ kaj drugega, da te mine. Drugače boš lahko res samo trpela, sploh če veš, da v nobenem primeru ne bi bilo možnosti. Dobro vsaj, da ti ne vzbuja lažnega upanja in veš pri čem si.

Pozdravljena. Tudi meni se je že to zgodilo, da sem se zaljubil v starejšo sodelavko. Težko je v takih trenutkih razmišljat, če pa se hočeš pogovoriti mi piši.

Sem v podobni situaciji, s tem da imava s sodelavko razmerje, na skrivaj

Res hvala vsem in vsakemu za njegov odgovor. Vsak mi je dal misliti. Ja, nekaj pogrešam, definitivno. Z možem sva skupaj noro dolgo, res dolgo. In po mojem se imava dobro. Skozi leta (desetletja) sem gledala druge pare, kako so šli narazen, krize, varanja … pri nama nič od tega. Jasno pa je, da tiste iskrivosti ni. Ne more biti … Jaz pa doživljam točno to, nekakšno (trapasto) zaljubljenost. In ja, zelo verjetno da sem vse sprojicirala na sodelavca … kot rečeno, v bistvu mi kot človek, v paketu, sploh ni zares všeč. Ne bi ga izbrala. Zato ne razumem, zakaj. le vizuelno mi je všeč, ampak če smo pri tem, bi mi bil kdo drug še bolj, če bi izbirala.
Čakam, da mine, ampak nekam dolgo vse skupaj traja, no.

Hvala vam. Pa resno mislim.

Naj še jaz dodam svoje… Delam v velikem uglednem slovenskem podjetju , na vodilnem položaju, kjer lastniki zahtevajo dva. Ko sem prišla v podjetje, sem delala z moškim, ki je bil po znanju in obnašanju vrhunski manager. Dobra sva delala, bil je zaščitniški in od njega sem se res veliko naučila. Izgledal je vrhunsko in nikoli nanj nisem gledala kot na moškega, ampak kot sodelavca. Po nekaj letih je dal odpoved in dobila sem enega japija, odnosi so se zaostrili. Samo vprašanje časa je bilo, kdo bo odšel. Pred pol leta je dobil odpoved, jaz pa novega sodelavca, srednjih let.
Na pogled nič posebnega, vendar prijeten in simpatičen. Po vseh teh letih agonije, sem bila vsa vesela, da imam nekoga s katerim lahko delam. Veliko skupnega dela, telefonski pogovori po službi, čez vikend itd. Ko sem ugotovila, da me pokliče kar tako, se mi je oglasil alarm v glavi. Najslabše od vsega, da sem si tudi jaz želela njega slišati.
Pa so naju poslali na službeno pot. On iz obleke v kavbojke, sproščen pogovor, možgani so mi delali na polno…Sedela sem zraven njega v avtu čisto tiho. On je ves čas blebetal, se nasmihal, spraševal, če kaj potrebujem… halo nič, samo iz avta sem si želela, ker sem ugotovila, da mi je noro všeč. Obleko, ki je bila čisto dovolj dolga, sem ves čas vlekla čez kolene, sukale prste… ja, skoraj sigurna sem, da je opazil. Tri dni sem vse premlevala, kako in kaj. Dve družine, skupaj 5 otrok, dobra služba… ne ni šans, da zamočiva vse to. Odločila sem se, da čez mejo ne grem. Nikoli. Se mi zdi, da je potrebno vklopiti razum.
Kar naj se smeji, ko se nočem vsesti zraven njega, kar naj blenda s svojimi modrimi očmi in me izziva..Ja, veselim se njegovega klica kar tako. Stisne me, ko pride zjutraj v pisarno.. Kar se dela tiče, ko se skoncentriram, nimam problema. Vsaj to.
Bom pač počakala, da me mine. Če pa ne bo, se bo takšno stanje nadaljevalo. Mene bo malo vleklo v mislih drugam, pa kaj.. Saj itak ne morem imeti vsega.
Kot si napisala, prestari smo za to. Vzemi to kot del življenja, ki se ga ne da predvideti. Noben ni popoln, ne ti in ne jaz. Saj smo samo ljudje s čustvi. Dokler nihče ni prizadet, so takšni majhni grehi, ki nikogar ne bolijo, dovoljeni.

Naj te ne zavedejo odgovori, ki te najmanj, da ne ubijejo, ker cutis se vse kaj drugega.

Je stvar, ki se zgodi, tudi v dobrih zakonih. Dobri zakoni se od slabih razlikujejo pri postopanju glede zaljubljenosti. Da v prvih ostane vse znotraj, v drugih pa se vara. Jaz mislim, da se je zaljubiti clovesko. Je pac telesna zadeva, zadevanje s svojim telesom in tako pac je. Malo posanjas, slej ko prej mine. Dejstvo je, da je sosedova trava vedno bolj zelena in ce imas vpogled v sebe in svojo zvezo, in lahko tudi v zaljibljenosti objektivno pogledas okrog sebe, ti je jasno, da ce se s partnerjem dobro razumes, da ti je ok, da vama gre, potem se je zgodilo, ampak bo tudi minilo.

Ne poslusaj drugih. Jaz sem dobila polena pod noge od ljudi, ki danes niso vec s svojim partnerjem. Vse, kar jih je motilo, so potem sami naredili. Taki so najbolj glasni in kdor je brez greha, naj prvi vrze kamen:)

In jaz ljubim svojega partnerja in sem se zaljubila v slabsega od njega. V vseh pogledih. Zakaj, ne vem. Mi je pa, ko je minilo, dalo se vec zagona. Ce je narobe ne vem, pricakujem pa isto od svojega partnerja. Se zgodi, ampak, ko se zgodi, se zaustavi in razmisli.