Vprašanje
Pozdravljeni.
Že nekaj časa, okrog 2 meseca sem nekoliko drugačna kot sicer. Približno 1 leto sem v neki anksioznosti, bila sem v nekem začaranem krogu paničnih napadov in tahikardij, enkrat sem skoraj kolabirala in enkrat sem klicala rešilca, ker sem mislila, da umiram. Nisem mogla dihati, mravljince sem imela po celem telesu, zakrčilo mi je roko, kot da bi me kap. Baje od hiperventilacije. Vse to je minilo, brez zdravil. Sedaj se mi nič od našteetga ni zgodilo že 2 meseca. Ko je to minilo, so se pojavili drugačni problemi, problemi direktno povezani z mojo duševnostjo. Morda je vse skupaj ista stvar, ki se kaže na drugačen način, ne vem.
Torej pred dvema mesecema, sem kakih 14 dni občutila neko tesnobo. Kot, da se mi malenkost tresejo kolena, pa nisem vedela zakaj. – sedaj mislim, da bi lahko vedela za razlog ( v službi nisem bila tako uspešna, kot bi si želela in kot so od mene pričakovali). Sedaj sem se tega dela naučila in je lažje.
Nato je sledilo par dni – obdobje kot, da ne morem govoriti. Iskala sem čimkrajše stavke, da bi čimmanj govorila in ves čas sem se zavedala svojega govora. Vsake besede. Ob tem tudi nisem imela pravih čustev, bila sem recimo nekoliko otopela. Začela sem na veliko brati o duševnih boleznih, kar me je spravilo v neko paniko, saj sem se v vseh našla. Od depresije, do shizofrenije.
Nato je bil en dan, ko sem bila popolnoma mirna, pa sem v bistvu imela čisto suha usta – torej očitno nisem bila mirna. Skoraj nisem mogla sline požreti, ker je ni bilo. Moji občutki mirnosti se niso ujemali z mojimi fizičnimi občutki. V tistem dnevu sem doživela en večji stres, kar me ej še dodatno pretreslo. Vednar se zopet nisem odzvala stresu primerno. Ni se mi pospešil pulz recimo. (otrok se je poškodoval v vrtcu – padec na glavo). Ni bilo nič hujšega, vendar na začetku nismo vedeli kaj pa kako.Nato so se mi začele pojavljati nočne more, ki so me preganjale tudi čez dan. Začela sem se bati vsega – po tvju sem gledala film in sem se bala, pa se sicer ne bi – v normalnem stanju. Gledala sem prizor podzemne železnice in sem si mislila, da si tja res ne bi upala. pa sem že bila na podzemni železnici (London, Dunaj). Nato sem doživela prisluh, ko sem se prebujala, oziroma, ko me je otrok zbudil. Hotela sem nazaj zaspati, imela sem zaprte oči, nekako nisem mogla zaspati – bila sem zelo utrujena, ker me je tistega dne zelo izčrpala služba. Bila sem uspešna, vendar sem dala vse od sebe. Služba je intelektualne narave. V tem času, ko sem poskušala zaspati, mislim, da sem bila morda malenkost v polsnu, vendar nisem prerpičana, sem diživela prisluh – slišala sem glas, na levem ušesu, ki je bil moški in mi je rekel, naj pospravim stanovanje. Prestrašila sem se, v trenutku sem imela odprte oči. Glasu sem se popolnoma zavedala, bil je jasen in dovolj glasen, da ga ne bi mogla pripisat sosedom. Popolnoma sem se zavedala, da je bil to prisluh. 🙁 Sicer sem že enkrat prej – v tem obdobju v globokem polsnu slišala štetje 1, 2, 3. To je bilo pred časom. Tega se nisem ustrašila, ker je bilo zares v procesu tik preden zaspim (že tako se takrat zavedam misli, ki postanejo nejasne – od vedno).
Torej ta prisluh je potrdil mojo diagnozo, o kateri sem brala, namreč da imam shizofrenijo. Kupiti sem si šla novo pižamo in trenirko, ker sem bila prepričana, da bom šla v bolnico. Dobila sem napotnico za psihiatra po 2, vendar sem se odločila za samoplačniški pregled in prišla na vrsto v nekaj dneh. Imela sem ogromno tremo, ker nisem vedela kako to izgleda, imela sem čisto suha usta, potne dlani, zato sploh en vem koliko sem zdravnici povedala. Tudi, če poskušam analizirat pogovor imam na trenutke čisto prazno glavo. 🙂 Ne spomnim se točno vsega, kar sva se pogovarjali, zagotovo pa vem, da sem pozabila povedati tisto, da me je bilo vsega strah. Mogoče sem pozabila še kaj, ne vem.
Zdravnica psihiatrinja me je ocenila kot stabilno, vse ok, primerno čustvovanje, kaj več pa mi ni povedala. Rekla mi je, d a nimam shizofrenije in da ji sploh ni jasno zakaj sem prišla, ker sem videti bolj vredu kot večina splošne populacije. Rekla mi je, da kontrola ni potrebna, razen če sama tako želim. Nisem dobila nobenih zdravil, nobene diagnoze. Sicer nimam pisnega izvida.
Je možno, da se je zdravnica zmotila, oziroma da ji jaz nisem povedala česa bistvenega, kar bi vplivalo na njeno presojo o meni?
No moje počutje sedaj ej dobro, imam jasne misli. Vendar nisem čisto jaz. Veliko razmišljam, vem, da preveč nadzorujem samo sebe, nisem spontana in čutim, da se spreminjam, kot bi bila v procesu odraščanja. Vendar se vse dogaja na nekem manj zavednem nivoju. Včasih se počutim, kot da se mi bo zmešalo. Vendar so to trenutki. Ko sem med ljudmi, je vse ok. razmišljati in filozofirato začnem, ko sem sama.
Prosila bi vas za komentar in za kakšen nasvet. Bi potrebovala ponovni pregled pri psihiatru?
Pozdravljeni,
to kar ste mi opisala, meni deluje kot anksiozna motnja. Že panični napad, ki ste ga pred časom doživela, je jasen znak povečane anksioznosti. Strinjala bi se z vašo psihiatrinjo, da nimate shizofrenije, saj niste opisala niti enega simptoma te bolezni. Vas skrbi “prisluh” ki ste ga slišala v polsnu, temu rečemo hipnagogne halucinacije in so običajno popolnoma normalne. So pa bolj pogoste pri ekstrmni utrujenosti.
Osebno mislim, da bi bolj kot psihiatra potrebovala psihoterapevta, nekoga ki vam bo znal razložiti kaj se vam dogaja, in s katerim boste začela raziskovati vzroke za povečano anskioznost. Lahko, da je vzrok utrujenost, morda že pregorelost, ali pa ena oblika anksiozne motnje. Če bo potrebno farmakološko zdravljenje, vas bo psihoterapevt usmeril ponovno k psihiatru.
Lep pozdrav,
Spoštovani
Hvala za vaše mnenje.
Brskam po spletu in iščem psihoterapevta, pa me zanima, če je psihoterapevt s končano šolo Sigmunda Freuda primeren in če je je za žensko bolj primerno, če je psihotetapevt ženskega spola? Ali je to vseeno. V moji okolici sta 2 in oba moška. Daleč se ne bi vozila.
Ja, sem zelo utrujena, neprespana, čeprav sedaj že bolje spim. ( majhni otroci pač).
No, v tem obdobju, ko se mi je to dogajalo, sem se res grozno počutila, kot da nisem jaz, bojim se, da se mi vse to ponovi. Predvsem me je omejeval ta strah, ki je trajal nekaj dni in se pojavil po nočnih morah. Vsega sem se bala, kot bi bila otrok. Čeprav sem se zavedala, da moj strah ni utemeljen, oziroma, da se nimam česa bati. Občutila sem tesnobo, obračala sem se, če sem slišala kak sum za sabo… Sanje so me preganjale. Toda zavedala sem se realnosti. No, to sem povezala s shizofrenijo, nato pa se prisluh, ki je moje sume potrdil. To je trajalo največ 2 tedna. Počasi je izzvenevalo. Vsak dan je bilo bolje. Bojim se samo, da se ponovi. O shizofreniji sem brala, da lahko poteka v več fazah in da prva faza večkrat ostane neprepoznana, da pa je zdravljenje lahko prav v tej fazi tako uspešno, da je lahko ta pojav le enkraten. Oziroma, da se človek lahko pozdravi. Brala sem tudi, da lahko ta prva faza traja le par dni, pitem pa pacient ne kaže nikakršnih znakov shizofrenije. Dokler ne pride v drugo fazo in konča v bolnici. Brala sem tudi, da je včasih težko ločiti med anksioznostjo in shizofrenijo, oziroma pravilno postaviti diagnozo. Zanima me, če diagnozo psihiatri postavite zgolj iz pogovora, oziroma na podlagi tega, kar vam pacient pove? Ali se pač na vsakem posamezniku vidi po obnasanju, da bi lahko bilo kaj narobe? Recimo jaz imam tudi od vedno rada pse. Sedaj pa je psihiatrinja imela pri sebi psa in malo mi je bilo ob tem neprijetno. Nisem se ga bala, sem ga tudi božala, vendar sem ob njem občutila tesnobo, kar se mi nikoli prej v družbi psov ni zgodilo. Saj me ni motil, samo presenetil me je moj odziv na psa, ki bi bil včasih ekstremno pozitiven, sedaj pa ni bil tak.
Z menoj se definitivno nekaj dogaja. Funkcioniram pa normalno. Najbrž sem navzven tudi čisto ok za videti. Imam veliko samonadzora. No res je tudi, da se večinoma tudi počutim ok. Imam jasne misli. To me zelo tolaži.
Hvala za vaše mnenje.
Pozdravljeni,
kakšno izobrazbo naj bi psihoterapevt imel, je trenutno predmet spora in se okrog tega lomijo mnoga koplja. Ker konsenzusa še ni in ne vemo kdaj bo, je prepuščeno vsakemu posamezniku, da se sam odloči kaj se njemu zdi dovolj dobro. Moje mnenje je, da ni vse odvisno od formalne izobrazbe. Spoznala sem velike ekstreme, od izredno izobraženih, osebnostno popolnoma neprimernih terapevtov, do minimalno izobraženih, pa vendar osebnostno zdravih in z jasnim zavedanjem kje so njihove meje kompetentnosti in kdaj je potrebno klijenta usmeriti k strokovnjaku ki ima več iskušenj in znanja na tem področju. Spoznala sem tudi takšne, ki imajo toliko malo znanja, da niti opazijo ne, da je klijent psihotičen in potreben nujnega zdravljenja.
Torej, SFU je lahko dovolj. Spol je nepomemben, izbira je odvisna od osebnih preferenc. Včasih je o določenih temah morda lažje spregovoriti s terapevtom istega spola, čeprav je tudi to odvisno od odnosa ki se tekom terapije razvije, ali pa se ne…
Včasih se s terapevtom iz prve “kliknemo”, včasih pa je potrebno iskati naprej.
Srečno!
Pozdravljeni,
nisem nišla niti enega konkretnega kriterija za psihozo, v vašem opisu težav. Ko mi zasvetli “alarm” jaz običajno svetujem čimprejšnji pregled pri psihiatru, da se med pregledom zadeva raščisti. Pri vas pa bi rekla, da ste anskiozna, takšnih kot ste vi imam vsak dan v ordinaciji in velikokrat rečejo, da imajo občutek da bodo znoreli, ali, da so že… Psihotični tega občutka običajno nimajo. Vam bo psihoterapija zelo pomagala.
Pa še nekaj, zdravstveni domovi organizirajo odlične delavnice “Spoprijemanje s tesnobo”. Priporočam!
Lep pozdrav,