Spoštovani, lepo prosim za nasvet.

Stara sem 30 let. Mati dveh otrok. Redno zaposlena. Športnica, pa tudi kadilka, amaterska igralka v gledališču… Iz leta v leto, pa mi vedno hujša trema preprečuje uživanje v skoraj že vseh stvareh, ki jih počnem.
Prvič se mi je zgodilo že v OŠ, ko smo morali pred razredom imeti govorno vajo. Takrat sem zaradi treme ostala brez sline, da nisem mogla več govoriti, in sem morala vmes hoditi k lijaku po požirke vode, da sem lahko speljala do konca. Ista zgodba se je ponovila na ustnem delu mature v srednji šoli. Spet se je jezik popolnoma izsušil, da dejansko ne moreš več odpirati ust, ker se ti jezik lepi za nebo. To se mi redno dogaja tudi pri nastopih na gledališkem odru (v rokav ali žep skrivam koščke kakšnih sladkih mehkih bombonov, in jih skrivaj dajem v usta, da naredijo slino). Žal se mi isto dogaja tudi v službi, kjer, kadarkoli moram odpreti usta močno zardim, oblije me vročina, pojavi se tresavica in nezmožnost, da bi povedala karkoli pametnega. Še najhuje je, kadar je tak dogodek pričakovan. Takrat je z vsako minuto, ko se bliža huje, razmišljam samo o tem, kako bom speljala, kako ne bi zardela, kako nebi ostala brez sline, skratka grozno.
In zadnje čase se mi trema pojavi celo pri pogovoru s prijatelji ali celo starši. Ali pa pred kakšnim tednom, ko sem šla na govorilne ure v vrtec- malo je manjkalo, da ne bi tik predno sem bila na vrsti kar zbežala. In celo če moram kdaj vprašti npr. kakšno trgovko v trgovini kakšno stvar se že pojavi isti občutek, sicer ne tako intenziven, a vendar ga zaznam. Tako res ne morem več naprej. Predstavljam si, da bi lahko bila mnogo uspešnejša, če me to nebi tako zelo oviralo. Tako pa običajno izpadem kot da sem neumna, saj v tistem momentu ne znam izustiti nič konkretnega, smiselnega, povezanega. Še najbolj me skrbi dejstvo, da bi to mojo nesigurnost prenesla na svoja otroka, zato bi res rada ukrenila nekaj v zvezi s tem. Vse skupaj me tudi jezi. Takoj ko se pojavi ta občutek postanem jezna nase (sploh v kakšnih vsakdanjih situacijah), in si govorim, kako si neumna, da imaš zremo za tako stvar, ko pa je vendar brezveze.

Je sploh mogoče odpraviti tako veliko tremo v celoti ali vsaj deloma? Je možno to doseči brez tablet? Zakaj sploh prihaja do tega? Kako naj si pomagam? Na koga naj se obrnem…

Lepo prosim za nasvet. Pripravljena sem poskusit vse.
Hvala vam.

Pozdravljeni,

vi zelo verjetno trpite zaradi socialne anskioznosti. Pri socialni anksioznosti oseba čuti izraziti strah ali anksioznost v eni ali več socialnih situacijah v katerih je oseba izpostavljena ocenjevanju drugih. Običajno so to srečanja, formalna druženja, nastopanja, predavanja, včasih tudi hranjenje v javnosti, uporaba javnih stranišč itp, postaja izrazito neprijetno. Osebo je običajno strah, da bo s strani opazovalcev negativno ocenjena, da se bo osramotila, da jo bodo ljudje zavrnili. Zaradi teh strahov se začne izogibati situacijam ki sprožajo anksioznost. Za diagnozo socialne anksioznosti je nujno, da motnja traja več kot 6 mesecev.
Sicer je to pogosta motnja, ki se pojavi že v otroštvu (poprečno pri 13 letih) in je bolj pogosta pri ženskah kot pri moških.
Zdravi se z zdravili, če je motnja zmerna do huda in onemogoča normalno funkcioniranje (zdraila prvega izbora so antidepresivi SSRI skupine), ali s psihoterapijo, če je motnja še blaga do zmerna. Iz mojih izkušenj je uspeh psihoterapije velik, torej ni vam treba obupavati.

Lep pozdrav,