S fantom sva skupaj že dve leti, zato sva se odločila, da se bova letos selila skupaj. Vse je super, hišna opravila opravljava oba, oba kuhava.. skratka res se razumeva. Problem so njegovi starši. Želijo namreč, da pride vsak vikend domov (za cel vikend). In če se doma ne pogovarja z njimi začnejo jokati(posebej oče), kako so izgubili sina. Če slučajno vidijo, da se prek facebooka pogovarja z menoj, spet jok. Doma ga ves čas razvajajo, nič mu ni potrebno narediti. Njegova mama pričakuje da bo tako tudi v vezi. Ves čas mi govori neke recepte, ki jih ima moj fant rad, in kako naj poskrbim za njega. Vsakič ko kam potujeva, njegova mama začne jokati, češ da je prepričana da ne bova prišla nazaj živa. Zanima me, a je takšne ravnanje staršev normalno? Moj fant pravi, da je. Zato me resnično zanima ali res samo jaz pretiravam, ali gre za resnično čustveno izsiljevanje..
Ker po drugi strani pa so se moji starši strinjali s selitvijo skupaj. Občasno (cca. 5x na teden) me pokličejo, vendar to je to.
P.s. stara sva 22 let in še študirava v Ljubljani.

Pozdravljeni,

morda so v tem primeru res prisotni določeni znaki čustvene zlorabe. Namreč, osnovni cij staršev, naj bi bil vzgojiti in pripraviti otroka za samostojno življenje v družbi. Torej, osamosvajanje bi jih moralo veseliti in ne skrbeti. Kadar je skrb namenjena temu, da otroka zadrži čim dlje v starševskem gnezdu, dejansko zadovoljuje potrebe staršev in ne otroka.
Svetujem vam branje knjige “Po tihem zapeljani”, Kenneth M Adamsa, zelo priporočam tudi knjige avtorice Susan Forward: “Strupeni starši”, “Strupeni tasti in strupene tašče” ter “Čustveno izsiljevanje”.

Prijetno branje vam želim,