depresija
Spoštovani
Sem čisto nova na tem forumu in si tudi drugih odgovorov na temo depresije nisem brala, ker se mi nekako zdi, da se to pojavlja pri vsakemu drugače in ne bi rada postala še bolj zmedena kot sem. Stara sem 36 let.
Zgodilo se je pred kakim letom. Mlajši sin je bil takrat star 1 leto, starejši 4.
Začelo se je s šumenjem in bobnenjem v glavi in omoticnostjo. Nadaljevalo z mravljinci po telesu, okrog ust, po glavi. Mr po protokolu za ms je bil vredu. ( brez kontrasta). Nato me je stiskalo v prsih, začeli so se pojavljati napadi tahikardije. Na urgenci so mi neštetokrat že naredili ekg, odvzeli kri za troponin in d dimer, jaz pa se kar nisem verjela, da mi ni “nič”. Prav vesela sem bila, ko so mi rekli, da je samo psiha. Vesela tega dejstva, da je samo psiha, sem nekako zivotarila, delala preiskave – to traja. Dobila sem tudi prvi antidepresiv, paroxat. Jemala sem ga 2 dni in stranski učinki so bili neznosni. Jokala sem cel dan, vrtelo se mi je. Še kozarca nisem mogla prijeti, imela sem suha usta, nisem mogla skrbeti za otroke, prelil me je obup. Nato si nisem upala več vzeti ad in se vpisala na psihoterapijo. Šlo mi je odlično. Po pol leta sem postala drugi človek. Napadi tahikardij in panike so se nehali, moji odzivi na okolico zelo popravili, sprejemala sem zahtevne odločitve v sluzbi, nič nisem bila omotična,… Šlo mi je odlično. Videla sem napredek in imela sem upanje. Begal me je dogodek, ki se je zgodil v tem procesu mojega ” zorenja”. In se je sedaj ponovil. Za par dni sem postala ” čudna”, imela sem prazno glavo, zbegane misli, bila sem mirna, vendar imela potne dlani, suha usta, moje stanje umirjenosti je bilo čudno. Na psihotetapiji sem izpostavila mojo mirnost, o potnih dlaneh nisem povedala, ker imam itak vedno tremo, ko pridem tja. In terapevtka je še poglobila terapijo, s čimer sem de strinjala, saj se mi je zdelo, da se dobro počutim. Pa mi je med terapijo postalo slabo. Oblil me je val vročine, kot bi mi padel pritisk, pospesil se je utrip. Opazila je in me umirila, takoj je bilo ok, sem se pa cela tresti, ko je bilo vse hudo mimo. Doma je bilo ok, čez 2 dni pa sem dobila vročino in nek strah, da me je terapevtka hipnotizirala ( to sva se dogovorili, da ne bo, na mojo željo). Teden sem preživela v strahu in mukah, da se mi bo zmešalo, ker nisem vedela kakšne stranske učinke bi imela hipnoza – morda psihozo? Na neslednji terapiji, sva ta problem rešili, nisem bila hipnotizirana. V tem tednu sem imela tudi prometno nesrečo ( olje na cesti). Razen bolečega kolena, podlahti in mišic ni nič drugega. Poleg tega pa je tudi sodelavka končala na psihiatriji, v bolnici, ker se je iz depresije razvila neka psihoza. Postopek pri njej sem sprožila jaz, ker se mi je zaupala, pa tudi videla sem, da ni ok. Vse to se me je močno dotaknilo. Sedaj se mi že kskih 10 dni dogaja, da nimam apetita, imam suha usta, shujšala sem, imam občasno malo zmedene misli, nesestavljene, brez rdeče niti. ( drugače ne znam opisat). Nimam želje po branju knjige, kar me je prej veselilo in nimam tega zivljenskega zagona. Na dan nesreče, me je iz službe pripeljala sodelavka, pa sem komaj čakala, da odprem avto, grem ven, grem v stanovanje in ne počnem nič. Končno sem si upala v Google vpisati depresija. In ugotovila, da jo imam. In da to ni tako lahka bolezen. Da me lahko zaznamuje za celo življenje. Sram me je in ne vem kako sem lahko zbolela prav jaz. Brala sem tudi, da ima človek misli o samomoru in tega me je nadvse strah. Mislim imam otroke, kaj takega sploh ne pride vpostev. Pa rada živim. Imam pa kar dosti simptomov iz tega spiska. Pojavljajo se vsak drugi dan. Sicer ponovno prebolevam neko virozo. Hodim ven, izvajam avtogeni trening, trudim se, zares se trudim, da bi mi bilo bolje, vendar so ti trenutki, ko se nadme zgrnejo temni oblaki, zelo mučni. Takrat zelo trpim.
Mlajši sin ima hidronefrozo, imel je sepso, ko je bil star 2 meseca. mislim, da me je to privedlo že na začetku v tako stanje.
Kaj mi svetujete? Moram v bolnico? Je tudi zaradi depresije treba v bolnico?
Hvala.
Lep pozdrav.
Tina
Pozdravljeni,
Naštela ste res zelo različne in pisane simptome, zato bi bilo pri vas najbolj smiselno, da se naročite na pregled pri psihiatru (seveda, ambulantno). Mislim, da je včasih direkten stik in pogovor nujen za postavitev diagnoze. Lahko, da je pri vas v ozadju depresija, vendar vi opisujete bolj simptome anksioznosti, morda tudi obsesivne misli.
Od diagnoze bo tudi odvisen načrt zdravljenja, ki je, razen v izjemnih primerih, stvar dogovora med psihiatrom in pacientom.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni,
lahko me kontaktirate po mailu.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni, Jaz se opravicujem ker spet pisem, prosim delite mojo objavo, Stara sem 22 let, in imam probleme z samozavestjo, zacenjam odrivat stran ljudi S kateremi sem si bila vcasih blizu, pravzaprav mojo druzino, zato ker napacno ocenjujem stvari in nemaram prevec resnih pogovorov,imam tudi probleme z prenajedanjem, ker je to edino kar obcutim in me veseli, ker se poznam vem da ko se nisem vec sposobna navezat na ljudi se tezko spet vzpostavim prijateljski stik, bojim se da bo prisla tako dalec da nebom vec sposobna imet fanta. Drug problem mogoce se bo to zdaj bralo malo neumno je nihanje moje volje vcasih sem oz igram da sem normalne volje, potem pa obupam nad vsem in dobim napad cistega obupa, takrat ponavadi tudi zacnem pomisljat o samomoru, pisem zato ker me zanima ali obstajajo kaksna zdravila ki bi mi pomagalo da bi bila malo bolj samozavestna, in da bi premagala svoje napade obupa, zanima me tudi mogoce spet malo neumno vprasanje ali je normalno da se tako pocuti normalna 22 letne oseba?prosim objavite
Pozdravljeni,
niste edina in ni brezupno. Težave ki jih navajate so vse rešljive, mogoče pa potrebujete malo pomoči in podpore. Za začetek naj psihiater oceni ali potrebujete zdravila, potem pa naprej, korak po korak.
Lep pozdrav,