Pozdravljeni,

brat, star 31 let je pristal v zaporu pred cca. dvemi meseci. Do sedaj se je nekako dobro držal, razen da mu je bilo dolgčas. Danes zjutraj pa me je klical in najprej ga nisem nič razumela, ker je govoril nepovezano, tiho in prestrašeno. Spraševal me je, zakaj smo tam (v zaporu), da nas sliši, da smo v sosednji sobi, a nas mogoče pazniki ne pustijo k njemu, naj se ne delamo norca, da celo noč ni spal in da ve, da smo tam itd. Kljub zatrjevanju, da nas ni tam, mi ni verjel in po nekaj minutah sem prekinila pogovor.
V paniki sem poklicala v zapor, kjer so mi razložili, da ima preganjavico in da je to kar pogost pojav oseb, ki so zaprte. Ima poostren nadzor in pogovore s psihiatri.
Mene pa zanima, ali te preganjavice s časoma izginejo ali se krepijo in kako se sploh obnašati oz. komunicirati s takšno osebo, ki misli, da si se zarotil proti njej? Ga sploh obiskati v zaporu, mu to pomaga ali mu lahko še bolj škodi?
Že v naprej se zahvaljujem za odgovor.
Lep pozdrav.

Pozdravljeni,

včasih so stresne situacije (in prestajanje zaporne kazni to vsekakor je) sprožilni dejavnik za izbruh duševne bolezni pri ranjljivih oseb. To pomeni, da bo zelo verjetno, bolezen izzvenela ko se bo vaš brat sprijaznil z življenjskim dogodkom in se začel nanj ustrezno odzivati. Težko rečem, koliko bo trajalo, zdaj je sigurno dobil zdravila, ki bojo kmalu začela delovati, torej pričakujem, da bo kmalu boljše.
Kar se tiče obiskov, najboljše je če preverite pri osebju, vendar verejtno ni ovir in mu ne bo škodovalo.

Lep pozdrav,