Imam dvajsetletnega sina. Vedno je bil “težek” otrok, malo spal, večno tečen, nerad jedel, ponoči hodil spat k nama do desetega leta. Poskušali smo ustvariti ljubeče okolje, se z njim veliko ukvarjali, brali, športali, pogovarjali… Smo normalna družina, skrbela sva za pogovore, skupne obroke, skupne počitnice… Ima mlajšega brata, s katerim se dobro razumeta. Je izjemno inteligenten, v gimnaziji bil tudi zelo uspešen. V drugem letniku je šel k splošnemu zdravniku, dobil antidepresive, imel samomorilne misli…. Vsi psihologi, psihiatri v sistemu niso rešili nič. Našli smo dobrega psihoterapevta, s katerim dobro sodelujeta in baje da dobro napreduje. Razrešujeta otroštvo, ima nizko samopodobo, nima ciljev, oz. ne ve, kaj bi rad. Ponoči razmišlja, kako sranje je njegovo življenje. Ima veliko družbe in dobre prijatelje.Anridepresivov ne jemlje več. Psihoterapevt se ukvarja z njim, mi nismo potrebni. Mene pa razjeda od vprašanj in dvomov. Kje smo grešili, kako se obnašati, ali ga popolnoma pustiti, bdeti nad njim, kaj reči ali biti tiho…. Počutim se, da sem vse naredila narobe in rada bi zdaj delala prav. Sprašujem, če se stanje po psihoterapiji kdaj res trajno izboljša in bo kdaj vsaj pogojno zadovoljen. Zanima me tudi, če obstaja podporna skupina za starše depresivnih otrok, ali vsaj forum, saj bi se rada svoje občutke z nekom delila, denarja za še enega psihoterapevta pa tes nimamo:) . Hvala.

Pozdravljeni,

majhni otroci (včasih tudi odrasli) ne znajo povedat kaj potrebujejo in zato velikokrat izražajo svojo stisko na različne načine. To je lahko tudi s tečnobo, težavami s spanjem in hranjenjem ipd. Ljudem nam je v določenih situacijah težko sprejeti, da delamo tudi napake zato jih velikokrat spregledamo oz. nočemo videti.

Vtisnil se mi je vaš stavek “Psihoterapevt se ukvarja z njim, mi nismo potrebni” in tudi, da ste “normalna družina”. Kot, da ste se umaknili iz situacije in odgovornosti, hkrati pa, da se počutite kot, “da ste vse naredili narobe”. Sprašujem se kaj sporočate sinu? Ali ga skušate razumeti, poslušati v njegovih stiskah, slišati tudi njegove otroške zgodbe, ali se odmikate stran od njega in mu sporočate, da ste (in tudi bili) normalna družina ter s tem umikate od svoje vpletenosti in odgovornosti? Se lahko s sinom odkrito pogovorite, poveste kako doživljate njega in tudi sebe? Morda pa boste s takšnim dialogom vzpostavili večji stik.

Psihoterapija je proces in po mojih izkušnjah v večini primerov pride do izboljšanja, v nekaterih pa žal ne. Podpornih skupin za starše depresivnih otrok ne poznam. Če želite, ste dobrodošli, da o svojih občutkih spregovorite tudi tukaj.

S prijaznimi pozdravi,

Hvala za odgovor.
Psihoterapevt je na začetku povedal, da naju z očetom ne potrebujeta, če bo to potrebno, naju bosta povabila. To sva sprejela in se ne ponujava, saj je drugače vedno izpadlo, da želiva imeti kontrolo. Ukvarja se z njim, pravi, da mora sin neke stvari razrešiti. in to sam, ker jih je on tako videl in si jih razložil. Z normalna družina sem mislila, da se nismo tepli, nismo pili, nismo otrok zanemarjali, ampak smo z njimi preživljali veliko časa v pogovoru, igri, športu in delu.
S sinom se veliko pogovarjava, sam mi pove veliko stvari s terapije, vanj pa ne drezam, saj vem, da ne smem. Marsikaj mi je že povedal, predvsem, kaj ga je motilo, kateri dogodki so ga zaznamovali, tudi, kdaj ga nismo slišali in razumeli. Pisala sem vam samo za to, ker bi rada izmenjala izkušnje, zato sem spraševala za podporno skupno. In kdaj slišala tudi kako spodbudno.