Psihične motnje pri 16
Lepo pozdravljeni. Imam 16 let in meni se zdi da je nekaj z mano narobe saj se zadnja 3leta tako čudno počutim. Od 2013 naprej, ko sem zacela z motnjami hranjenja se mi je začelo zdet da vse skupaj sanjam, vse se mi zdi tako neresnično in verjamem da se bom nekega dne zbudila in bom vedela da so bile vse to samo sanje in bo vse tako kot prej. Imam 1 prijateljico, mogoce se kdaj pa kdaj pogovarjam s kako sosolko drugace pa sem sama. Nekako mi pase bit sama in niti nocem druzbe. Najrajsi sem sama in uzivam v samoti. Imam pa tudi namisljenega prijatelja ki je z mano ze od 13leta. Po cel dan se pogovarjam sama s sabo ali z njim tako da šepetam ali si mislim. Pocutim se tako prazno in apaticno. Sreca, zalost itd. vec niso zares samo tako povrsinsko. Nimam neke volje do cesarkoli. V soli nimam prijateljev sedim cisto sama in me je sram govoriti ce me kdo kaj vprasa ali da moram jaz kaj vprasat. Zelo me je sram tudi jesti v javnosti. Ponavadi jem na wcju ali pa sploh ne. Ne zelim vec iti v solo ker m Vcasih se smejim brez razloga ali pa se mi zdijo smesne popolnoma normalne stvari( miza, omara, prsti….) Smejim se tudi v neprimernih situacijah npr ko nekdo umre, je hudo bolan, dobim slabo oceno. Kadar me profesorica kaj krega mi gre ba smeh, vcasih se ji zacnem smejat v obraz. Po cele dneve sem doma, nimam nikogar, razen s prijateljico se kdaj pa kdaj slisiva po telefonu drugace pa sem sama. Prijateljica me samo izkorisca najbrz se samo zato druzi z mano. Saj bi se nehala druzit z njo, pa nimam nikogar drugega. Vcasih ko se jocem se dusim. Vse kar mi drugi negativnega recejo me prizadene in se vcasih tudi jocem. Imam pa se en problem in ta je zelo cuden nevem ce boste razumeli in sicer kadar naprimer zelim kaj narediti(gib, neko delo…) mi nekaj v glavi rece: “ce bos to sedaj naredila, bo jutri vse narobe.” ali kaj podobnega. In potem tiste stvari ne naredim ker se bojim in verjamem da se bo res zgodilo. Imam tudi veckrat obcutek da se bo zgodilo nekaj zelo slabega. Bojim se da mi bo kdo kaj naredil. Zelo se tudi bojim da nebom naredila letnika. Najbolj se bojim da bom zaostala in bom potem morala v drug razred kjer me bodi zafrkavali in bo grozno. Ce zaostanem potem ne vem kaj bom naredila. Sem pa tudi zelo samomorilna, veliko mislim na samomor in se velikokrat sama poskodujem ker se sovrazim. Vedno bolj si zelim biti mrtva. Prosim ne recite mi da je to normalno ker drugace res nevem kaj bom. Hvala za vas cas LP
Draga Janja4444,
seveda ni normalno da, pri svojih letih, tako trpiš. Nisi edina in je prava škoda da zaradi popolnoma obvladljivih težav prenašaš take posledice. Čimprej si poišči pomoč. Če ne veš kam naj se obrneš, mi piši ZS.
Lep pozdrav,