antidepresivi, da ali ne?
Končujem zdravljenje raka dojke, ostaja mi še 5 letno antihormonsko zdravljenje z Arimidexom. Ker sem bolj nespečna in ker sem ,nekako, v “vakumu” , ko ne najdem pravih ciljev in motivacij za naprej, sem obiskala psihiatrinjo, bolj z namenom pogovora. Le ta mi je, po 45 min pogovora, predpisala Mirzaten in Cipralex. Verjetno je presodila, da sem že na začetku depresije. V njeno strokovnost absolutno ne dvomim.
Problem je nastal potem, ko sem prebrala vse o teh dveh zdravilih in sem, kot velik nasprotnik kemije in farmacije, zdaj v dilemi kaj storiti. Globoko v sebi verjamem, da obstaja še kak možnost (psihoterapija, sprostitvene tehnike, itd), ki bi mi pomagala do neke duševne stabilnosti in spanja. Nekako še verjamem vase, da zmorem brez tablet, če bi le bila dovolj motivirana, pravilno vodena, stimulirana.
Vem, da mi ne morete dati črno-belega odgovora (tablete da ali ne), bolj me zanima vaše mnenje o tem, če naj najprej poskusim z drugimi metodami in se le te ne obnesejo, ali je potem dosti težje zdraviti s kemijo? Ali bom zamudila pravi trenutek (kao sem prišla dovolj zgodaj do psihiatra) in dobila potem močnejše AD?
Pozdravljeni,
hvala za vaše sporočilo!
Psihofarmaki so zame kot bergla – uporabljamo jih takrat, ko ne zmoremo sami in rabimo podporo. Pomagajo pri zmanjševanju simptomov, ampak težav ne razrešijo. V vašem primeru bi vam toplo priporočal psihoterapijo, kjer boste lahko spregovorili o svoji stiski, ciljih, motivaciji, itd. Si predstvljam, da je izkušnja takšne bolezni kot je rak dojke stresna in ob tem pridemo do raznih vsebin, ki na nas delujejo iz nezavednega. Notranji nemir, nespečnost ipd. so znaki, ki nam kažejo na notranje neravnovesje in je dobro, da temu sledimo, raziskujemo in ne potlačimo. Pogovor in raziskovanje s strokovnjakom psihoterapevtom ponavadi pomaga, saj je drugače, ko o nečem govorimo naglas, velikokrat pa tako pride do olajšanja in se najdejo možne rešitve.
Sem vam odgovoril?
S prijaznimi pozdravi,