Pozdravljeni!

Na vas se obračam zato, ker želim pomagati svoji mami, a ne vem, kako. Moja mama je čudovita oseba. Topla, prijazna, nasmejana, vesela … Do jutri bi lahko naštevala same pozitivne stvari o njej. A pred nekaj časa je našo družino prizadel nek hud dogodek, za katerega je mama prevzela krivdo, čeprav v ta dogodek ni bila niti malo vpletena (nočem se spuščati v podrobnosti o naravi tega dogodka, a lahko z zagotovostjo zatrdim, da resnično ni bila NIČ kriva). Od takrat se je precej spremenila. Sprva tega niti ni bilo opaziti, sedaj pa je to postalo zelo očitno. Jemlje neke tablete za pomiritev, včasih tudi kaj spije, veliko kadi. Ko se mi je odprla, sem ugotovila, da to ni edina stvar, ki jo teži. Teži jo ogromno stvari, pravi, da jo vse skupaj duši, da je popolnoma sesuta in ne ve, če se bo sploh kdaj pobrala. Take je ne poznam in ne prenesem, da ona, tako krasna, kot je, tako neizmerno trpi. Resnično bi ji rada pomagala. Na vas se obračam z naslednjim vprašanjem: Ali pravilno sklepam, da potrebuje psihološko pomoč? Če da, ali mi lahko prosim priporočite kakšnega zares kvalitetnega in dostopnega psihologa? Brskala sem po internetu in našla kar nekaj ustreznih strani, a tam samo oglašujejo in hvalijo sami sebe, jaz pa bi rada iz prve roke izvedela za kakšnega, ki je dejansko dober.

Najlepše se vam zahvaljujem za pomoč in vas lepo pozdravljam!

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Slišim, da se zelo obremenjujete, ko vidite mamo kako trpi in ji želite pomagati. Psihološka pomoč bi lahko koristila skoraj vsakomur, vendar se je potrebno za njo odločiti, najti psihoterapevtko/psihoterapevta in hoditi na srečanja. To so koraki, ki velikokrat predstavljajo oviro za psihoterapevtski proces. Se je vaša mama že odločila za psihoterapijo ali je to zaenkrat le vaša želja? Kolikor sem vas lahko slišal v teh vrsticah, imam občutek, da je tudi vam zelo težko in rešitev vidite v tem, da boste pomagali mami. Glede na to, da imate voljo za spremembe in navsezadnje drugih ne moremo spreminjati, lahko morda poiščete psihoterapevtsko pomoč za sebe?

Najbolje bi bilo, da bi se za psihoterapevtko/psihoterapevta odločili sami – bodisi po priporočilih ali lastnem občutku. Če vam ne bo (ali vaši mami) ustrezal/a, lahko še vedno poiščete drugega strokovnjaka. Drugače mi pišite na email ali zasebno sporočilo in vam bom poslal nekaj kontaktov.

S prijaznimi pozdravi,

pozdravljeni,

rada bi poiskala pomoč psihoterapevta, zato zadnje čase raziskujem po internetu kaj “foh” ponuja in priporoča.

Za pomoč se odločam, ker se borim z ohromljujočo depresijo (tudi anksioznost in razne osebnostne/vedenjske motnje) že vse od otroštva in bi rada našla primerno terapijo. Danes sem stara 30 let in mineva že skoraj 25 let od določenega travmatičnega dogodka do vsega kar je prišlo zatem zraven.

Razmišljam o psihoanalitični terapiji, ki naj bi bila najbolj “globinska” vendar me skrbi dolgotrajnost takšne terapije. Predvsem se bojim finančne obremenitve, dela na sebi se veselim! Lahko se zgodi, da čez pol leta ne bom imela denarja za terapijo in bom mogla prekinit… Ali bi bila v mojem primeru ustrezna tudi Vedenjsko kognitivna terapija?

Ali je razlika med naročanjem prek osebnega zdravnika (napotnica) in direktnim naročanjem k terapevtu? (Osebni zdravnik ve, kam te napotit? čakalna doba, finančna plat,…)

zelo lepo se zahvaljujem za vse odgovore
in vam želim lep dan še naprej!

Pozdravljeni,

nepredelani travmatični dogodki lahko vplivajo (skozi simptome) na naše življenje toliko časa dokler jih ne razrešimo. Nesmiselno je, da trpite in se sami bojujete.

Vedenjsko kognitivna terapija pomaga pri zmanjševanju simptomov (in življenje z njimi), vendar vzrokov ne bo razrešila. Priporočam vam globinsko vrsto psihoterapije. Ste še zelo mladi in boste lahko sadove globinske psihoterapije želi še dolgo. Vaša odločitev je za katero pot se boste odločili. Psihoterapija je naporna časovno, energetsko in tudi finančno (v primeru samoplačniških obiskov). Vaša odločitev je kam boste vlagali čas, energijo in tudi denar. Včasih se zgodi, da se znajdemo v slabši finančni situaciji in pri svojem delu to tudi upoštevam (verjamem, da tudi ostali psihoterapevti). Zato se v takih primerih prilagodimo in se s pacientom/tko dogovorimo za znižanje cene dokler se finančno stanje ne popravi. Določen procent pacientov sprejmem tudi po znižani ceni, vendar le v primerih eksistencialne ogroženosti.

Glede na neurejenost psihoterapije v Sloveniji in nedostopnosti preko zdravstvenega zavarovanja, je žal tako, da je psihoterapija večinoma samoplačniška. Osebni zdravnik vam lahko da napotnico za psihologa ali psihiatra (napotnice za psihoterapevta ni), vendar se boste morali sami pozanimati če in katero vrsto psihoterapije psihiater ali psiholog opravljata. Po mojih izkušnjah osebni zdravniki v večini nimajo veliko stika s psihoterapijo. Se lahko zanesete na svoj izbor?

Sem vam odgovoril?

S prijaznimi pozdravi,