Pozdravljeni,
imam partnerja, s katerim sem že več kot 10 let. Na začetku je bilo lepo, na vseh področjih, po rojstvih otrok pa je začela škripati spolnost. Ugotovila sem, da sem prej dajala vedno jaz pobude, potem po porodih pa nisem bila več tako poskočna, on pa pobude ni dal. V meni je rasla zamera, jeza, užaljenost, misli “ne mara me, nisem mu privlačna…”. On vse to zanika, pravi da me ima rad, da ga privlačim, a da ne zna pokazat, povedat, da ne zna dat pobude, da se boji zavrnitve. To se vleče že nekaj let. Spolnost je redka, ker je on prestrašen, zaprt vase, nagotov ipd… Jaz pa še bolj, ker ne morem bit vedno jaz pobudnica, počutim se že prostaško. On ves nedolžen in sramežljiv, jaz pa naj skačem po njemu. Jaz sem kot oseba zelo iskrena in mu vedno povem, kaj potrebujem, česa si želim, nisem zamerljiva. Znam biti vzkipljiva in žaljiva, ampak se tudi opravičim. Vedno imam karte na mizi. On se pa vedno bolj zapira, ne pove kaj si želi, kaj potrebuje… ZAdnje čase opažam, da so vsi v njegovi družini taki. Da ne znajo preveč z ljudmi, so zaprti vase, si ne kažejo čustev in pozornosti, kot da jim ljudje in odnosi niso važni. Pa niso slabi ljudje, sploh ne, tudi moj partner ima ogromno dobrih lastnosti, vendar me da distanca ubija. Ob njem imam občutek kot da ga ljudje ne zanimajo, kot da ne potrbuje bližine, pogovora. On svojim problemov ne deli, nima želje po podpori. Tudi velikokrat je rekel, da se bo trudil, da bo bolj odprt, da ve, da pri meni nima kaj zgubiti, ker sem zelo odprta, ampak to traja 2 tedna in potem je konec. Spet zaprt kot kamen. Tudi nima nobenega prijatelja, s katerim bi samoiniciativno vzdrževal stike. Kot da sploh ne bi potreboval ljudi. To me zelo boli, ker se mi zdi, da je to njegova osebnostna poteza in da se tu ne da nič spremeniti, meni pa je to nemogoče sprejet. Kako naj živim z nekom, ki ljudi ne potrebuje, ki ne potrebuje bližine, spolnosti. Menite, da ima lahko kakšne avtistične poteze? KEr drugače se med ljudmi čisto normalno obnaša, tudi nama je bilo na začetku res zelo lepo, prvih nekaj let, dokler niso prišli otroci. Nelagodja v odnosu sploh ne prenese, konflikta ne zna obravnavati, sploh nima teh veščin, kaj in kako početi z ljudmi. PRavi, da ima spolne potrebe, vendar ga je sram ga to izraziti. Velik del njegovega življenja je bila to tabu tema, doma se to ni smelo govoriti, starša nista bila nikoli ljubeča pred njimi… Čisto iste odnose, kot jih je doživljal doma, mu je uspelo privleči v najin dom, čeprav sem jaz čisto drugačna, odprta, komunikativna, ljudje mi pomenijo največ. Kaj mi svetujete? Je sploh možno, da se taka oseba spremeni. Jaz sem vedno verjela, da se vse da narediti, če to hočeš, če si pripravljen na trdo delo, po majhnih korakih, vseh veščin se da naučiti. Vendar me zadnje čase skrbi, da to ni možno, ker ne vidim prave želje v njemu. Jaz imam željo, da bi bil on bolj odprt, bolj komunikativen, bolj sproščen, bolj povezan, bolj topel… In on je ob teh mojih željah frustriran in noče razpada zveze in reče, da si tudi on to želi, ker je nesrečen. Vendar te pristne želje jaz v njem ne vidim oziroma ne verjamem več vanjo, ker ne vidim nobenih korakov in truda… Se sploh da kaj narediti? In če je mogoče to kakšna avtistična poteza, ali je sploh možno normalno živeti s tako osebo? Hvala….

Pozdravljeni,

če prav razumem, je vaš mož manj ali več isti odkar ga poznate. Tudi v njegovi družini so bolj zaprte narave, redkobesedni, čustev nerada izražajo in so bolj zavrti.
Verjetno gre za osebnostne poteze, ki so običajno precej stabilne skozi življenje, pa vendar, to še ne pomeni, da ni pomoči.
Zdi se mi, da sta oba motivirana za okrepitev vajinega odnosa. Zakaj ne bi poskušala s partnersko terapijo? Z izražanjem nezadovoljstva provzročate pri njemu samo še dodatno zapiranje vase, saj ne zna drugače reagirati. Pogovorita se i tej možnosti.

Lep pozdrav,