Spoštovani,
kljub utrujenosti in precejšnjemu obupu sem zbrala moči in vam pišem, v upanju, da mi morda lahko podate svoje strokovno mnenje. Imam namreč psihiatrinjo, ki jo cenim in ji zaupam, pa vendar se mi zdi, da tokrat že predolgo tavam v temi in od tega sem grozno utrujena ter obupana.
Ne vem, kje bi začela opisovati svoje težave, bom poskušala skrajšati, kolikor se bo dalo.
Najprej zgodovina: pred približno 12 leti sem prvič padla v depresijo, takrat zaradi ljubezenskih težav, epizoda je bila kot prva res težka in huda, ampak sem se s pomočjo antidepresivov nekako pobrala. Potem sem imela še nekaj epizod, za 3 dni sem bila tudi hospitalizirana, ampak se mi ni zdelo, da bi mi to pomagalo in sem raje šla domov. Tekom odraščanja sem ugotovila, da se težko spoprijemam s spremembami, tudi če gre za pozitivne dogodke. Tako sem imela težko krizo ob selitvi k partnerju (sedaj je to moj mož, ki mi nudi podporo in se trudi razumeti), prvo zanositev sem prekinila s splavom, ker so me hormoni pahnili v hudo depresijo in nisem mogla sploh jasno razmišljati. Takoj po splavu mi je seveda bilo žal. Potem sem še enkrat zanosila in je bilo isto, ampak sem se pred tem odločila, da potrpim. Žal se je tista nosečnost kmalu končala s spontanim splavom. Kmalu sem zanosila v tretje in spet isto – depresija, utrujenost, odpor do vsega. Ampak sem vztrajala in donosila zdravo punčko, ki mi je v ponos in srečo. Je pa tudi precej živahna in mi vzame dosti energije.
Istočasno pa sem imela težave s službami. Vedno je bilo stresno, imam nekaj zelo slabih izkušenj za seboj (mobing ipd.), po porodu pa je šlo vse samo navzdol in sedaj sem (spet) brez službe. Vmes (lansko leto) sem delala preko javnih del, ampak tudi tam sem naletela na mobing in ker sem vedela, da se mi vse skupaj tako ali tako zaključi konec leta, sem bila popolnoma nemotivirana, posledično so se mi tam začele grozne tesnobe v grlu, zadnje pol leta pa imam občutek, kot da sem dobesedno pregorela. In kljub temu, da sem doma (otrok je v vrtcu) in da imam možnost par ur na dan pomagati v družinski firmi (tast ima majhno agencijo, kjer je zaposlen moj mož), se mi zdi vedno slabše. Kakor hitro se vsedem za računalnik, me zagrabi tesnoba v grlu. Ob vsakem najmanjšem naporu, tudi ko moram samo malo hitreje kaj narediti, včasih že ob pobiranju perila s stojala.
Grozno sem utrujena, zdaj ko smo se vrnili z dopusta, pa se mi zdi, kot da me vse samo še duši. Komaj sem zdržala na dopustu, otrok mi je šel na živce, saj sem bila samo utrujena in imela občutek, kot da diham na šrkge. Dobesedno, včasih se mi je zdelo, da mi manjka samo še malo in bom ali znorela ali pa se bom samo onesvestla. Zdaj, ko sem dopoldne sama doma, bi rada morda malo počivala, pa ne morem.
Najbolj grozno pa je sledeče: ne vem, ali so to vsiljive misli ali kaj druga… v glavnem, naenkrat mi je v glavo šinila misel, kot neka “velika resnica”, ki se je po mojem normalni ljudje očitno ne zavedajo (da imajo še kar voljo do življenja in do vsega, kar počnejo), meni pa buta ven non stop, neprestano in vse, kar delam, gledam, govorim, razmišljam, je prežeto s temi mislimi. Vsebina: življenje je tako kratko, vse je brez veze in brez smisla, ker na koncu itak umremo. In dejstvo, da čas gre naprej, da ga ne morem ustaviti, jaz zdaj doživljam, kot da me nekdo dobesedno drži za vrat, jaz pa ne moremo nič. Samo zato, ker čas gre in ker se življenje izteka, ker vse tako hitro mine in ne morem ustaviti. In komur koli to povem, mi sicer pravi, da je to res, ampak da ni normalno, da me preganja in duši. Normalni ljudje živijo za danes, eno leto vnaprej jim je dosti časa. Meni pa nič.
Pa še zdravila: v mesecu decembru, ko so se mi te težave začele in ker sem imela poleg tesnobe še par paničnih napadov (zaradi grozljivega strahu, da se bo komu od mojih kaj zgodilo – možu ali hčerki), sem januarja šla k svoji psihiatrinji in dobila antipsihotik Seroquel. Najprej 50mg, kar mi je pomagalo samo toliko, da sem začela ponoči spati, ker me dobesedno uspava in utrudi. V aprilu pa mi je predpisala še Prozac in povečala Seroquel na 100mg (s podaljšanim sproščanjem). Ravno zaradi teh nenehnih ponavljajočih se istih misli. Ampak do danes mi ta zdravila ne pomagajo skoraj nič. Misli so tukaj, isto kot prej. Edino za vse skupaj mi je bolj vseeno, ne razmišljam več o tem, da bi se komu kaj zgodilo, ampak samo še o tem, kako je življenje kratko in če kje slišim/preberem kaj na temo “življenje je kratko…”, je tako, kot bi mi nasuli sol na odprto rano.
Te misli so povsod – ko gledam film, si zraven mislim “pa kaj ti ljudje to delajo, čemu neke drame in čemu sploh karkoli, če pa itak umremo in to relativno hitro”. Potem gledam ljudi okoli sebe in nikogar normalnega več ne razumem, ker ne vidim smisla v ničemer, niti v tem, da sploh smo in da živimo. Prebrala sem kar nekaj duhovnih knjig in včasih se mi zdi, kot da mi je brskanje po duhovnosti naredilo več škode, kot koristi. Ali pa tako čutim samo zdaj, ker nisem pri sebi. Ko gledam svet in ljudi okoli sebe, se mi zdi, kot da nisem tukaj, ampak nekje daleč stran, kot da vse gledam skozi neko zaveso in od daleč. Zelo malo stvari občutim, komaj kaj, da se zavedam, da sem tukaj. Ni pa to tista depresija, kot sem jo imela več krat prej. V depresiji sem občutila čustveno praznino in zdelo se mi je, da nimam nikogar rada, da moji ljudje niso moji in da moje življenje ni moje. Zdaj je pa drugače. Vem, da sem med mojimi, ampak kot da vse gledam od daleč, kot nek film in nič me zares ne gane, ne zanima in vedno, ko se s kom pogovarjam, se silim, da sem normalna. Ker v resnici mi ni mar za nič. Kot da nisem na zemlji in vse mi je čudno, vse se mi zdi brez smisla. Vsak dan se mi zdi isti, ne glede na to, kaj delam in kam grem. Nimam občutka za čas, stvari pozabljam in sem v teki temi oz. svojem svetu, katerega nihče ne razume. Kot da sem edina, ki se zavedam te neke “velike resnice”, ostali pa se slepijo z iluzijami. Tako zelo so me prežele te misli in prepričanje o kratkosti in nesmiselnosti življenja. Iščem tolažbo in mi ne uspeva. Nihče nima odgovora, ki bi me zadovoljil. Kot da bom/sem izgubila samo sebe in vem več, čemu sem tukaj in kaj naj sploh delam s seboj.

Danes sem ponovno klicala svojo psihiatrinjo, ki je zelo zasedena, termin imam šele 5.7., ampak mi je res spet kriza in ne vem, kaj naj. Rekla je, da bi poskusili znižati Seroquel nazaj na 50mg, dodala mi je Abilify eno zjutraj in Prozac isto eno zjutraj (vmes sem si ga sama zvišala na dve, ampak se mi je zdelo, da sem hiperaktivna, vroče mi je bilo, a v resnici sem bila hkrati vedno bolj utrujena).

Imam prijateljico, ki je bila v podobnem stanju in me razume, z njo se lahko pogovarjam in mi je malenkost lažje. Ampak živeti s temi mislimi, da mi nekaj v glavi vsake par sekund “pove”, da je življenje kratko in vse brez smisla, je zelo zelo težko. Ker mi te misli jemljejo motivacijo za vse, kar delam in kar bi morda rada delala, ker bi imela energijo. O kakšni službi sploh misliti ne morem, imam popoln odpor, v pol leta nisem poslala ene prošnje, ker enostavno ne morem. Kot da sem nad službami preprosto obupala, poleg tega vidim, da je stanje povsod kritično, na ljudi se pritiska do konca, mobing je nekaj vsakdanjega in normalnega, ljudje bi morali biti ne samo deloholiki, ampak najraje kar roboti. Vse to se mi dobesedno upira in če bi morala v službo, bi se verjetno kmalu samo onesvestila. Kot da sem na nek način obupala.. po eni strani bi rada uživala v življenju, po drugi pa “žalujem”, ker bom enkrat stara in bom umrla. Pa ne bi rekla, da imam nek poseben strah pred smrtjo, samo te misli me dušijo in ne morem jih dati na stran. Pred temi mislimi sem bila obsedena s strahom, da se bo komu od nas kaj zgodilo. Tako hudo je bilo, da sem že žalovala, čeprav sta mož in hči živa in zdrava ležala poleg mene. Ker nisem vedela, kaj naj, sem šla k eni priznani medijki (pravi, da ni jasnovidna, ampak jasnovedna). Z določenimi informacijami mi je potrdila, da ne govori kar nekaj v tri dni, tako da sem ji verjela. Povedala mi je, da bosta hči in mož ok, da sem le jaz preutrujena in da moram priti k sebi, to je vse. Da bom dolgo živela in da me ne čaka nič kaj resno hudega. Nekako me je to pomirilo, ampak moji možgani, kot da bi iskali nekaj, so našli pač to, da kakorkoli že, naj bo življenje lepo ali manj lepo, enkrat moramo umreti. Zdaj, ko hodim po svetu in gledam starejše, se vedno samo sprašujem, kako jim je. A se zavedajo, da grejo proti koncu?
Najbolj zanimivo pa je, da sem prebrala veliko duhovnih knjig in da verjamem, da imamo dušo, ki ne umre. Pa mi vse to vedenje in razumevanje čisto nič ne pomaga. Jaz vidim vse črno in brez smisla. Celo tako daleč sem prišla, da se mi je zdelo, kot da je to življenje ena neslana šala, kot da se en tam zgoraj heca, ko nas muči. Vse vidim samo slabo in temno. Tako dolgo sem že v tem, da sem pozabila, kakšen je občutek, ko si normalen in skoncentriran na tukaj in zdaj. Ko ti je pomembno, kaj bo danes, jutri.. in se počutiš živega. Meni je pa za vse te “zemeljske zadeve” čisto vseeno.

Zdaj pa ne vem… veliko sem brala o hormonih in teh prenašalcih dražljajev. Psihiatrinja mi pravi, da morava zniževati dopamin. Ga res imam preveč? Kaj pa če ga imam premalo? Kako bi to vedela zagotovo? Bom res morala iti skozi celo agonijo, da bom morda enkrat našla pravo kombinacijo zdravil?

Za odgovor se že v naprej iskreno zahvaljujem. Lep dan želim, Dalija.

Pozdravljeni,

vaša zgodba je res dokaz, da ima depresija tisoč obrazov in da je zdravljenje depresije včasih zelo zahtevno in dolgotrajno. Predlagam vam, da se z dopaminom ne ubadate. Vaša psihiatrinja ve kaj počne in zakaj, in je prav, da ji zaupate.
Žal, v vašem primeru bo potrebno poiskati pravo terapijo, pravo kombinacijo. To sicer, ni tako redko, le 2/3 pacientov se odzove na prvo izbrano terapijo, ostali iščejo naprej. Včasih za to potrebujemo kar precej časa, zato je treba imeti potrpljenja.
Med ostalim, ste se vi zapletla tudi v začaran krog črnogledost-pasivnost-neuspeh-občutek manjvrednosti-črnogledost…. Ste morda že razmišljala o psihoterapiji?

Lep pozdrav,

Spoštovani,
najlepša hvala za odgovor. O psihoterapiji sem razmišljala, ampak vse je povezano z denarjem in tudi to je začaran krog. Rada bi najprej našla terapijo, ki bi so jo lahko privoščila in bi vanjo zaupala. Vem, da ljudje hodijo po več let na terapijo in včasih ni nekega pravega rezultata.
Rada bi samo vedela, kaj naj s temi mislimi? Naenkrat se mi je zgodilo, kot da se mi je pogled na svet in življenje spremenil. Psihiatrinja je enkrat omenila, da sem neprizemljena in zares se tako počutim. Kot da nekje lebdim, daleč stran, a hkrati si govorim, da sem vendar tukaj, živa in med svojimi ljudmi. Vsak dan se prepričujem, da te misli niso normalne in včasih za trenutek se uspem potolažiti, da nič ni hudega, da je vse ok. Pa vendar se misli in občutki vračajo nenehno, nonstop. Samo ponoči, ko sanjam, sem pri sebi. Ko se zbudim, pa spet “butne” ven moja nova realnost, “velika resnica” ji pravim, ker je tako prepričljiva. A so to res moje nove misli in se jih nikoli ne bom znebila ali se to da pozdraviti oz. odpraviti, da bom spet stara jaz, pri sebi, kot sem vedno bila? A sem odplavala, ker se ne zmorem spoprijeti s situacijo, ali v čem je problem, zakaj se mi to dogaja, da se počutim, kot da sem dobesedno z lune in se mi vse, kar je bilo prej normalno, zdaj zdi čudno in ne razumljivo? Vse se mi zdi brez smisla, predvsem to je problem. Ker itak umremo, zakaj bi karkoli počeli. Te misli imam nonstop in me omejujejo, dušijo, jemljejo mi vso motivacijo. V vse se moram prisiliti.

Pozdravljeni,

odgovori na vaša vprašanja presegajo možnosti foruma. Se boste morala z nekom osebno pogovoriti.

Lep pozdrav,

Dalija84, javi se mi na [email protected] . Imam popolnoma iste probleme!! Kot bi brala svojo zgodbo.

Pozdravljena dalija 84. Sem tvoj letnik in se najdem v tvoji zgodbi. Sem namrec izgorela. Sem sedaj ze veliko bolje in upam da bos tudi ti. Enako brez sluzbe ker sem dobila odpoved zaradi svoje bolniske. In moje mnenje je da bi morali mi vsi te firme lepo prijaviti in odpreti neko temo kjer napisemo kdo vse te firme so. Vidim za svojo bivso da tezko dobi ljudi. V skrajni sili razmisljam tudi o selitvi iz slovenije. Ker namrec tudi jaz zelim preziveti naslednje pol zivljenja priblizno lepo. Ne pa vsak dan te pritiski in zivotarjenje za majhen denar ki ga moras pozreti da prezivis. Skratka moje mnenje je da smo mi o vsem tem kar se nam dogaja prevec tiho in da izgorevamo pa niti ne vemo dokler nas posteno ne zvije. Jaz po svoje imam se sreco da sem se zvlekla ven iz tega in da se vidim upanje. Je pa res da v tako bolnice ne grem vec delat.

Zelim enako tudi tebi. Da bos videla upanje. Tudi ce te ne poznam socustvujem s tabo. Drzi se.❤

Pozdravljeni!
Po naključju sem pristala in prebrala o vaših težavah. Pred kratkim sem spoznala kako se uspešno lotiti morečih misli. In sicer, pogooglajte Katie Byron! Ona je na lastni koži ugotovila, da je trik le v tem, ker preveč verjamemo svojim (morečim) mislim, medtem ko se v realnosti nič od tega sploh ne odvija. Nič ne filozofira in ima učinkovito orodje (par vprašanj) s katerim spet pridemo (dobesedno ali preneseno) k sebi. Srečno!