midve z mamo
Pozdravljeni.
Ne vem kako naj čim bolj jasno in na kratko opišem svojo situacijo… zato bom skušala nanizati čim več dejstev.
Stara sem 31 let in imam že svojo družino, 2 otroka. Imam težave z mamo, s katero sva večinoma na bojni nogi, saj se vedno takoj skregava. Zadnjič smo se videli za Božič in sicer pri stari mami. Takrat je moja mami prinesla tudi darila za moja otroka… in sicer za hčero staro 4 leta zelo majhno (za2 leti) obleko iz kika, za mlajšo hči pa igračko dojenčka iz kika in neke balerinke nogavičke za starost 1 mesec, pa je bila hči stara 4 mesece. Starejša hči ima težave s kožo (od raznih barvil, e-jev dobi izpuščaje) in ji je prinesla neke piškote iz kika (nič kaj zdrave…).
Bila sem tiho…ampak ko je velika hći doma probala obleko in ji ni bila prav sem mami rekla, da ji ni prav in ona mi je odgovorila: “ja, bo pa za tamalo, prišparaj, večjih številk niso imeli”. No in takrat mi je počil film. Rekla sem ji, da če bi kupila obleko v normalni otroški trgovini bi lahko kupila pravo številko in da naj ne kupuje daril samo zato da nekaj kupi (pa seveda čim bolj poceni!). Dodala sem, da dobr da si je lahko kupila psa (500e). No in ona mi je nazaj povedala, da sem bolan materialist in da me ima dost. Od takrat nisva imeli stikov.
Potem sem imela rojstni dan in se ni spomnila oziroma se je s zamudo, napisala mi je samo “vse najboljše”. Tako je bilo tudi celo življenje…vse s zamudo, sploh darila, plačevanje položnic za šolo ipd.
Enako sem ji tudi jaz voščila za rojstni dan, pravočasno, , dodala sem mms slike hčere stare 8mesecov, ki je 4m ni videla. Odgovorila mi je samo s “tenks”. To mi ni dalo miru… ni mi jasno kako ji je lahko vseeno za vnuke (in zame). Po tednu dni sem ji napisala ali ne bo nič komentirala kako je Manca zrasla. In mi je odpisala, da me ima dovolj, da z mano noče imeti več opravka, da kar koli reče je itak narobe in da je utrujena od mene. Ta njena izjava me je šokirala, razžalostila, res potrla…in razjezila. Kljub vsemu sem se potrudila in nazaj napisala, da če se kuja zaradi novega leta, da bi se lahko že nehala, da bi se tudi jaz lahko, pa se ne tako dolgo. Odgovorila ni.
Stvar je v tem, da me zadnje čase boli želodec, očitno se podzavestno zelo sekiram, da me je tako odpisala. Da pa bo malo bolj jasno, moram opisati še malo najine zgodovine.
Zanosila je pri 18h, z mojim očetom sta šla narazen, po rojstvu je spoznala drugega in se poročila. Z očetom mi ni pustila stikov, dejansko ji je šlo samo za preživnino. Obnašala se je res grdo, nikoli mi ni nič povedala o njem, kaj se je zgodilo. Preživnino je vedno zapravila zase, za cigarete, ona ali očim. Spomnim se kako je pred maturantskim plesom klicala k njemu domov in se na ženo drla, da ni poslal preživnine, pa sta jo z očimom že zapravila.
Znala je grozit…na primer če nisem psopravila spodnjih hlač v kopalnici mi je grozila, da jih bo prinesla v šolo in jih pokazala vsem in podobno. V 4 razredu sem bila edina brez spričevala, ker ni plačala položnic. Ne vem koliko sem bila stara, a nikoli pozabila, z otroki smo se zunaj igrali in ona pride in mi pred vsemi reče “kako imaš ti komate noge”. Stara mama mi je kupila pajkice za katere mi je mami rekla, da mi ne pašejo in jih je nosila ona. Stari mami sem pospravljala in dobivala kot otrok žepnino. Mami me je večkerat prosila za denar, na primer da je očimu kupila rojstnodvevno darilo, denarja nikoli nisem dobila nazaj. Ne spomnim se, da bi me kadarkoli objela in mi rekla, da me ima rada. Navzven deluje faca, zabavna…ampak nikoli nisem čutila njene ljubezni…ki sem jo toliko bolj potrebovala, zlasti ker pravi oče ni želel stikov z mano (le kaj mu je naredila..). Celo življenje sem psolušala, da ne bom imela kdaj za fanta “taspodnega”. No in ona je šla z očimom narazen…10 let je bila z drugim partnerjem (katerega sem sprejela), nato pa je šla še z njim narazen in ima sedaj nekoga, ki je iz Beograda, niti slovensko ne govori. Spoznala ga je preko interneta in se je iz tujine preselil v Slovenijo k njej. Baje sta tudi poročena. Mislim, da je name jezna tudi zato, ker ga nisem sprejela (pa je pred njim imela že nekoga)… dejansko je njega dala pred mene in svoje vnuke…
Skratka, najina zgodovina je burna. Ko sem rodila 8 mesecev nazaj in sva bili še v normalnem odnosu je prišla takoj ko sem prišla iz porodnišnice na kavo gledat otroka. Kljub temu, da sem rodila s carskim rezom ni vprašala ali kaj rabim, nič ni pomagala, nič ponudila…
Skratka…sedaj sem pa jaz tista slaba in ona je mene odpisala…po vsem kar sem ji jaz v življenju oprostila. 2 leti nazaj sem jo npr po telefonu klicala, če me pelje na Golnik, da imam sum na pljučno embolijo…ona pa meni, da se ji res ne da, da je skoraj že doma… Ok, bila sem zdrava, ampak vseeno je bil sum na resno zdravstveno stanje…
Za 30 rojstni dan mi je na primer prinesla masažno blazino (ki jo je dobila zastonj) in potem me je še klicala a je fajn blazina ,…pa ve, da imam masažni stol. Kljub vsemu sem se delala da sem vesela in je blazina ok, da jo “kao ne bi prizadela”… Ampak ne morem pa iz sebe in se delati, da je ona super mama in sprejeti njenega novega partnerja kot da mi je ne vem kako blizu pa jih vabiti na kavo, kosilo…to bi prišla, a se z vnuki ne bi čisto nič ukvarjala… meni pa bi po vsej verjetnosti razlagala traparije, koliko se je zredila, kako mora shujšat… resne debate je pa ne zanimajo.
kljub vsemu pa je mama ena sama in mi je hudo. NE VEM KAJ NAJ NAREDIM.
– se sprijaznim in spoštujem njeno željo ter jo pustim pri miru – ampak za vedno, saj jo 8mesečna hši sploh ne pozna, ker jo je 3krat videla (na obisk je prišla smao enkrat).,, če je sedaj ni ob nas, je ni treba nikoli…
– naj naredim še enkrat prvi korak in priznam svojo napako, da se grdo obnašam do nje (čeprav ne morem preko sebe in ji to reči, saj tudi ona ni popolna…)
Rada pa bi stvar zaključila, tako ali drugače. Odgovor da naj se pogovoriva ni mogoč,
ker ona tega ni sposobna. Dejansko tega ni sposobna. Aja, navzven pri drugih me je pa vedno hvalila,
čeprav o meni ni vedela skoraj ničesar (ne ve kateri magisterij imam narejen npr in podobno).
Dlje kot se boš ukvarjala s svojo “nastniško” mamo, slabše boš živela in bolj bo to vplivalo na tvojo psiho in na psiho tvojih otrok.
Primer pri oblekicah – jaz bi darilo sprejel, se vljudno zahvalil in s tem darilom nekaj naredil. Ker darilo ni bilo primerno, bi ga pač oddal naprej pa magari na Rdeči križ ali Karitas, tako bi ji po moje jasno dala vedeti…
Na njene provokacije se ne odzivaj. Postavi meje, do koder jo spustiš blizu in ji ne dovolji, da te meje prestopa. Precej bolj pomemeben je tvoj odnos do članov tvoje družine (otroci, partner), kot do tvoje mame. Tvoj notranji mir bo blagodejno vplival na odnose v tvoji družini, zato se ji ne smeš pustiti provocirati. Predlagam pa ti, da se o svoji zgodbi iz mladosti pogovoriš s kom, ki ima izkušnje z ljudmi kot je tvoja mama. Mogoče preberi zgodbe tukaj: http://med.over.net/forum5/list.php?465
Zdravo
Res je ta forum poln podobnih zgodb. In žalostno je, da če bi od mame dobili en majhen korenček (morda bi vas poklicala, ali pa poslala prijazen SMS), bi bila spet ‘srečna’. Seveda do naslednjega razočaranja. In spet in spet.
Tak začaran krog upanja, sreča, razočaranja, jeze, slabe vseti, upanja, …
In opisujete tvari, ki so se dogajale in ljudje z boljšimi starši beremo in samo gledamo z začudenimi očmi kaj vse prenašate. Vam pa vse še vedno ni jasno, slaba vest vas grize in to čisto brez veze.
Potrebujete strokovno pomoč, prijazno in spoštljivo. Ne zato, ker je nekaj narobe z vami, ampak zato, ker ste preveč srčen in iskren človek, ki si naravno želi več. Pa saj je mama, kdo bi obupal nad njo?
Resnica pa je, da to ni mama, morda vas je rodila, ampak tako kot pravi nekdo pred mano- to je le najstnica in nezrela ženska. Ni mama.
Nekdo in počasi vam mora pomagati, da utrdi vaše že tako pravilno čutenje, da to ni prav in da si ne zaslužite takih odnosov. Ko bo do tega prišlo, boste končno postala odrasla in boste veseli, da se ta ženska s svojim Beograjčanom drži daleč stran in je tudi ne boste pustili blizu svojih otrok, da bi jih žalila, zanemarjala ali jim kakorkoli drugače dajala občutek, da niso vredne niti enega darila. Tako boste sama postala mama in prekinili te peklenske kroge klečeplazenja za ljudmi, ki niso vredni vašega časa, ljubezni in bližine.
Za zagon morda pomislite, da vaša hči dobi v nasjtniških letih fanta, ki bo žaljiv, nedostopen in grob- hči bo pa po vašem vzorcu za njim hrepenela in capljala. Bi si želeli to za njo?
Pogumno naprej in stran.
Takšno otroštvo, kot si ga doživela ti, pusti človeku čustvene rane. Pozdravila si jih boš tako, da boš dobro poskrbela zase. Na vseh področjih. Poišči varnost, sprejetost, zaupanje in zavetje v krogu svoje družine in se nehaj ukvarjati z mamo. Karkoli bo že naredila, ne pričakuj prav ničesar več od nje. Vedno se vljudno zahvali, potem pa se obrni stran in naredi tako kot misliš. Opusti obdarovanja in čestitke, pa tudi ne pričakuj več tega, saj prinaša le slabo voljo. Če bo treba, tudi obiski ne bodo več potrebni.
Nehaj hoditi k mesarju po kruh, saj ga tam nimajo. Nehaj hoditi k mami po ljubezen, ki bi ti jo morala dajati v otroštvu. Ta ženska tega ne zmore dati.
Odrasti. Začni živeti z možem in otroci. Pozabi na mamo. Mnogi ljudje so sirote brez mame, pa kar preživijo.
Ljubezen, prijaznost, razumevanje poišči pri ljudeh, ki so to pripravljeni dajati. Tvoja mama žal ni med njimi.
Če te bo še preveč obremenjevalo, poišči strokovno pomoč za predelavo čustvenih ran iz otroštva. Pa ne misli, da si kaj posebnega, večina ljudi ima vsaj nekaj težav s starši, kakšen malo več, kakšen malo manj. Idealnih staršev ni. Vse dobro!
Hvala za vaše besede. Puma, saj ji – bojim se, da zato nimava odnosa in je sedaj prekinila stike. Ker na žalost priznam, da ji večkrat kaj vržem naprej. Ne vem, ko se je pred kratkim odselila (živela na vrhu pri svoji mami in sem jaz imela še v svoji sobi obleke) je lepe kar pobrala. In ko sem jo zagledala v svoji majici sem seveda ponorela in ji rekla, da mi že celo življenje jemlje stvari (vrgla naprej) …ona pa naj ne težim, da tega itak nisem nosila…
Ali ko ji vržem naprej da meni ni vrnila denarja že od otroštva, sama pa si kupi psa spet reče naj ne težim, da ga je itak partner plačal. Ipd… kup takih bednih dialogov. Ko sem drugič zanosila npr sva se skregali, ker mi je rekla “a ti ni en otrok dost, pa že tko si jamrala” (saj ne, da mi je ONA kdaj pomagala). Ne vem…spet en prepir za njen 50. rojstni dan – povabila nas je na kosilo in še njenega novega partnerja. Rekla sem ji, da bi šla raje, če bi šli sami…pa je rekla, potem pa nič. No in po 14h dneh je šla z tistim tipom narazen (jaz pa bi ga spoznala, pa vnuke bi predstavila…). Skratka prepir na prepir, res sva kot pes in mačka 🙂
Vaši odgovori so mi zelo pomagali in sem se skulirala. Pač rodila me je in to je to.
Joj, ne vem, če je to dober predlog. Avtorica se bo razgalila pred nekom, ki tega ni sposoben razumet. V zameno za iskrenost in bolečino bo dobila žaljenje in posmehovanje in potem ji bo še bolj hudo. Jaz ne bi.[/quote]
Nič se ne bo razgalila, samo premagala bo strahove ki jih drži že celo življenje. Tisto kar misliš moraš vedno dat iz sebe, drugače te pokoplje. Še posebej če je neprijetno. Večino bolezni izhaja iz tega. Stalno se sekirate, obtožujete in nase valite krivdo. Največja napaka ever, poveš kaj si misliš in greš naprej