Je bolje biti sama ali s poročenim moškim
Sem okrog 50, ujeta že nekaj let, obožujem ga. Notranji glas mi pravi, da to ni zame, občutim tesnobo, ljubosumje na njegovo družinsko življenje, na to, da se sploh pogovarja z njo…..čedalje bolj “bolne” misli imam.
Nekajkrat sem hotela zaključit, pa se bojim in vedno popustim. Sicer je res bitje mojega življenja.
Ima kdo podobne izkušnje, ali pa pozna katero tako? Kako se konča? Kako sploh presekati, karkoli že?
To je podobno kot s cigareti. Eni bi radi nehali, pa na koncu prej umrejo, preden odnehajo, drugi se odločijo in nehajo za vedno. Brez težav. Tretji malo nehajo, pa spet začnejo, pa spet nehajo itn. Različno je. Kako bo s teboj, noben ne ve, le čas bo pokazal.
Priznati moraš, da zveza s poročenim ni kaj prida, vsaj na dolgi rok ne. Slej ko prej zadeve dozorijo do te točke, da ne kaže drugega kot zvezo prekiniti. “bolnih” ali trapastih misli bo vedno več, ker globoko v sebi ne moreš biti zadovoljna z občasnimi srečanji in skrivanjem. Počasi bodo zavladale nad tabo in takrat ne bi želela biti v tvoji koži.
Če ostaneš s poročenim, si zapreš vrata do boljšega odnosa – ker tvoje misli zapolnjuje poročeni in ni priložnosti spoznati koga novega za res dobro in zadovoljujočo zvezo.
Lahko je bitje tvojega življenja, dokler je poročen z drugo, pri čemer on očitno ne gleda nate kot ti, če po nekaj letih niti pomislil ni, da bi se ločil in odločil zate.
Zakaj si pa našla le dve opciji pri vprašanju? Postavi si vprašanje, če si pripravljena na partnersko zvezo z moškim, ki ni poročen, s katerim bi lahko ustvarjala prihodnost.
Česa se pravzaprav bojiš? Da boš sama ali da bi dala priložnost tako sebi kot drugemu in imela tisto družinsko življenje kot ga ima tale tvoj “prešuštnik”, brez da bi prešuštoval z drugo ob tebi?
Ker gojiš čustva, boš verjetno težko presekala, boš pa z vztrajnostjo, če ne boš popuščala, kljub temu, da te bo verjetno bolelo in boš nekaj časa trpela. Če se zavedaš, da si zaslužiš kaj več, kot biti le ljubica nekomu. Vprašaj se, če je res bitje tvojega življenja in se postavi v kožo njegove žene, kjer bi ob tebi pa morda prešuštoval s katero drugo. In ali bi si tega res želela z njim in če si bila res edina ljubica, ki jo je imel. In ali še katero drugo vmes kresa, ob ženi ter še tebi.
Vsak pride do svojih spoznanj in šele takrat je pripravljen tudi sam delati spremembe. Mogoče boš tudi ti sama prišla do tega in boš šele takrat delala prave odločitve in najdla način, kako boš to presekala. Če on namerava preživeti starost s svojo familijo in ne s teboj.
Ampak, tudi da obereš koga do kosti, moraš biti že takšen karakter, že kar nekaj egoista, kar pa dvomim, da bi bila avtorica zmožna tega speljati, glede na napisano.
Mogoče se zato tudi ne loči, ker bi ga morda njegova žena obrala do kosti, da si tudi ljubice ne bi mogel več privoščiti. Če bi zato zvedela. Mogoče se tudi ne loči, čeprav je vse v razsulu, ker komu preveč pomeni materialno ugodje in bi s tem prineslo poslabšanje materialnega položaja. Čeprav, nekateri se ločijo kljub temu, pa potem še vedno naprej ustvarjajo materialnost ter še polno čustveno področje.
Se mi zdi, da avtorica ne išče ravno materialnosti ali koristoljublja.