Večina tistih, ki trdijo, da je zasvojenost s seksualnostjo le mit, črpa energijo predvsem iz strahu, da so terapevti za zasvojene s seksualnostjo nekakšna sodobna oblika nadzora in omejevanja spolnosti z negativnimi stališči do spolnosti, da spolnost po nepotrebnem patologizirajo. Očitajo jim moraliziranje, vsiljevanje moralnih, družbenih in verskih vrednot in s tem zelo ozko opredelitev t. i. zdrave spolnosti. Verjetno večina teh zagovornikov meni, da bodo terapevti, ki delajo z zasvojenimi s seksualnostjo, vsakogar, ki ima težave na področju spolnosti, označili za zasvojenca. Še večji strah obstaja pred etiketiranjem spolnih praks in oblik izražanja, ki niso heteroseksualne, monogamne ali se ne dogajajo med poročenima osebama. Tako kot veliko seksa še ne pomeni zasvojenosti s seksualnostjo, tudi veliko seksa z različnimi partnerji ne pomeni zasvojenosti s seksualnostjo. Oblike spolnega izražanja so tako raznovrstne, kot smo različni ljudje. Medtem ko določeno vedenje nekomu ne povzroča težav, pri nekom drugem lahko povzroči zasvojenost. Podobno kot pri alkoholu, drogah ali igrah na srečo.