Odvisnost lahko razumemo kot poželenje, ki nam je zaradi pomanjkanja nasprotnih vzgibov ušlo z vajeti.” – Stefan Klein
Velikokrat sem v revijah, na spletu prebral razne debate o zasvojenostih, kako so mu igre na sreco spremenile in zacele krojiti zivljenje, slisal razne zgodbe kako se mu je vse skupaj sesulo pred ocmi kot hisica iz kart zaradi kocke.

Se nekaj casa nazaj sem imel seminarsko nalogo glede dolocene oblike zasvojenosti; kako deluje, ali lahko povezemo, primerjamo z drugimi odvistnostmi, ali navsezadnje sploh lahko obstaja? Z taksnimi ali drugacnimi vprasanji sem se sreceval, zbiral podatke in informacije ter strnil misli. Vendar sedaj ko sem to izrazito izkusil na moji lastni kozi, isto da bi sel skozi pekel in celo prekletstvo, ne vem kako naj to opisem z eno besedo, bom napisal mojo zgodbo.

Pa se vrnimo na zacetek…vse skupaj se je zacelo v osnovni soli, nekje v jeseni na zacetku 6razreda..bil sem preprost brezskrbn navihan fant, ki sem zivel svoje otroske sanje. Nekega dne mi je kolega na solskem avtobusu pokazal stavni listic kaj je igral. Zdelo se mi je zanimivo, sploh zato ker sem vedno igral in imel rad sport in sem si rekel zakaj pa tudi jaz nebi probal. Razlozil mi je cel sistem, kako se igra, svetoval kaksno tekmo in tako naprej…ker je on to ze zelo dolgo igral. Kmalu zatem je pritegnilo tudi druge, ki so zaceli igrati sportne stave. Moja prva stava se spomnim je bila takrat za 200SIT ki sem jo izgubil, pa sem si rekel moram poskusiti se enkrat. Kmalu zatem sem zadel malo vecjo vsoto denarja in takrat so stave postale moja stalnica – kot nekaj drugih mojih kolegov. Ob torkih ko je izsel novi top sport (revija za stave in stavna ponudba), sem vedno prelesicil varnostnika in letel kupiti revijo. To smo pred, med poukam, na solskem avtobusu, saj sploh ni vazno, vedno prebirali, analizirali kaj bi bilo pametno staviti. Igral sem za male denarje, se vedno mi je slo kar dobro..tisto kar sem zasluzil sem ponavadi zapravil za pizzo ali sok.

V srednji soli se ni nic spremenilo. Res je, da sem za nekaj casa prenehal igrati sportne stave, ker sem imel porazni niz nekaj mesecev, vendar v redu igral sem za male denarje in pa bolj obcasno. Nato sem spremenil strategijo in sem zadel 40 000SIT. Takrat za dijaka, se mi je zdelo to ogromna vsota, sploh zato ker je moj prihodek bila samo stipendija. Tudi zapisevati v zvezek sem si zacel od takrat naprej koliko je profita. Bil sem ponosen na sebe, v oceh drugih sem videl spostovanje, vecina jih je zacela pripisovati listke od mene. Niz se je nadaljeval zmagovalno, v 1ali2 letniku saj se ne spomnim tocno, sem vsak konec meseca zakljucil z profitom, ubistvu mi je bila fortuna naklonjena. Ko je potem spet sledilo zaporedje, da sem izgubil sem se umaknil in nehal igrati, samo dobro – bilanca je bila se zmeraj pozitivna.

Zacel sem igrati obcasno potem, enkrat na mesec sem ob kavici napisal listic za kaksne 4ali5eurov, vglavnm bolj iz dolgocasja ali pa ko sem cakal sestro, da sem se nekam dal, bolj iz zabave ni me pritegnilo da bi se pooglabljal in dve uri razmisljal kot vcasih. A ta majhna navidezna nenevarna strast je bolj postajala nekaksna zanka na koncu tunela. Nekaj me je picilo in sel sem na petrol, da sem vplacal 50e, toliko denarja prej se nikoli nisem stavil. Nekaj minut pred koncem so dosegli gol, mislim da ga je zadel Van Persie in tako sem bil presrecen ker sem zadel, poln adrenalina in vzihicen. Zaceti sem igral samo single tekme (1tekma) na katero sem vedno zacel dajati vecje zneske. Nisem vec zahajal na stavne avtomate v mesto, zacel sem igrati preko spleta na tujih stavnicah, kjer je bila vecja ponudba, boljse kvote, ni bilo davka…dobival sem in dobival…vsake nekaj tednov sem si prenakazal na kartico denar ki sem ga zadel (nekje v 20primerih sem si 16izplacal). Poleg sportnih stav sem zacel nato tudi zahajati v Casino. To je bilo nekje na zacetku 2letnika faxa. Tako kot sportne stave sem tudi tukaj igral za malo denarja, sem si rekel 20e dam kar se bo zgodilo se pac bo. Imel sem zacetnisko sreco, ker sem dobival, sem bil preprican da moram se bolj igrati. Vcasih sem v Casinoju igral tudi po 7ali8ur in kasneje odsel zmuckan na predavanja, kjer sem spal. Pa potem na novo spet, vse lepo in prav dokler je trajalo…nato sem zacel izgubljati, izgubljal sem tla pod nogami..studiral sem samo kaj in kako bom igral…ostale stvari me niso zanimale kaj se dogaja okoli mene. Denar ki sem ga imel za operacijo sem dvignil, in ga zakocal, izpluhtel kot dim v nekaj minutah. Ko sem se to popusil (se opravicujem grdemu izrazu), sem si sposojal denar ki sem ga se naprej izgubil…zelel sem prodati racunalnik, avto…vsee samo da bi lahko igral..
Preselil sem se v tujino, ker sem si nasel sluzbo. Ko je prisla placa sem si rekel malo si moram privosciti. Ce zgubim pa nkol vec ne grem, to sem si vedno govoril v glavi, ceprav je bila to velika laz. Spet sem pognal vse prihranke v luft, zadnja stava s katero sem izgubil vse..krivulja je sla popolnoma navzdol.. polovica mesca sem stradal ker sploh nisem imel za hrano, pocutil sem se ko najvecji luzer, zadnja smet na tem svetu, resno sem zacel razmisljati o samomoru..

Ze nekaj casa ne igram vec. Ubistvu ce sem jih prej ljubil, so bile najpomembnejsa stvar zame, danes vse kar je v povezavi z igrami na sreco sovrazim. Vcasih so bile strast, danes mi gre na bruhanje kako sem bil lahko v mladosti tako naiven in lahkomiselen (ceprav sem se vedno mlad). Veliko ljudi poznam ki igrajo igre na sreco, tudi tiste z katerim smo v osnovni soli igrali, igrajo se danes…ceprav nebo noben priznal da ni zasvojen, sedaj ko gledam stvari iz drugega zornega kota, vidim v njih znake depresije in psihicne sibkosti, ki se odraza v njihovih druzbenih zivljenjih in vodi v pogubo. Danes se ukvarjam z drugimi stvarmi….trenutno se naprej zivim v tujini in imam dobr job, izobrazujem se in ucim tuje jezike zraven..predvsem pa se veliko bolj naravno in pa srecno pocutim odkar je ta spremeba v srcu![/i]