Pozdravljeni,

že nekaj časa nameravam tule napisati, kaj me tare že kar od začetka lanskega leta. Ker več glav več ve, vem da mi boste napisali kakšno plat, na katero jaz nisem pomislila…
Pa tudi iz izkušnje vem, da ko dam “ven” in da ne meljem samo sama v sebi, se začnejo stvari odvijati…

Takale je zadeva:

Oba sva v zrelih letih, on ločen z odraščajočim otrokom, jaz brez družine (nisem si jo mogla ustvariti). Izhajala sem iz precej problematične družine, kot najstnica in mlada ženska sem se borila z velikimi težavami, zdravje in druge zadeve…veliko sem se selila, naporne celodnevne službe…
Zelo sem si uredila življenje, delala na sebi, postala zadovoljna in imam uravnoteženo življenje. Tako sem spoznala njega, ker sem začutila, da bi po dolgem času svoje zadovoljstvo v življenju želela tudi s kom deliti. Imava se zelo lepo, rada se pogovarjava, kaj počneva skupaj, rekreacija, veliko se šaliva, skratka veliko dobrih plati in si želim biti z njim še naprej.

Izziv je pa ta, da si želiva skupaj živeti, pa je prepreka ta, da ima svojo hišo in želi, da se partnerka preseli k njemu. Jaz sem tudi že imela svoje stanovanje, pa sem se preselila zaradi službe in živim v najemnem stanovanju. Logično je, da bi bila pri njemu. Jaz sem že celo večnost samostojna, še nikdar se nisem preselila k nekomu v njegovo ustaljeno življenje.
Na tej točki se v mišljenju razhajava, sva različna. Jaz imam rada svoj mir doma, saj imam v službi precej hrupno okolje. Zadnjih deset let živim ob gozdu, sicer blizu centa, ampak ko pridem domov je kot, da bi prišla na balzam..mir, ptički, šumenje gozda, svež zrak.
Njegova hiša pa je ob avtocesti, zrak ki ga tam čutim, mi ne da dihati s polnimi pljuči.
Ponoči rada spim ob rahlo odprtem oknu, ker ljubim svež zrak, poslušam zvoke narave, tudi lajež psov me uspava…pri njemu ni možno imeti odprto okno, slab zrak vdre v sobo, pa hrumenje AC:..
Prepričevala sem se, da se moram navaditi. Bila sem celo 3 tedne pri njemu in sem čutila, da me je kar dušilo, da ne morem odpreti okna, vrat, ne da bi skoraj rabila zamaške za ušesa…in zrak prepojen z izpušnimi plini…vem, da sem precej občutljiva, sem pa tudi prepričana, da vse to res ni dobro za zdravje, predvsem moje. Njega vse to ne moti, tam živi že odkar pomni, sumim pa, da četudi se ne zaveda, morda tudi za njegovo zdravje dolgoročno to ni ok…ima stalno vnetje grla, zamašen nos…Meni se zdi veliko večja kvaliteta življenja raje kak km iz mesta ven, pa da imam tiste razmere, za katere jaz vem že dolga leta, da meni ustrezajo.
Že nekaj mesecev iščem pri sebi odgovore na ta izziv, pa ne najdem rešitve.
On me me sili, pokaže pa vsake toliko, da mu ni prav, ko grem spet na “svoj konec”, kjer še vedno plačujem najem.
Razmišljam vse možno, tudi to, da je mogoče prav, da še ne živiva skupaj, morda bi bilo res prezgodaj…se še bolj spoznava prej..
Sanjam o tem, kako bi živela skupaj, da ne bi bilo treba se stalno voziti en k drugemu, se dogovarjati, pol stvari imam pri njemu, pol pri meni…včasih sem čisto raztresena in razpeta v dva konca..kako bi bilo lepo, ko bi kuhala na enem koncu, spila kavico na vrtu, gledala vsak svoj tv program v vsak svoji sobi 😉 saj to pa vem in si tudi ne želim, da bi stalno tičala skupaj, jaz imam precej hobijev, on tudi in bi tudi v isti hiši lahko počela vsak svoje. To si res želim.
Obstajajo pa zgoraj opisane prepreke.
Lepo prosim, če vam kaj pade na pamet, kar jaz tukaj ne vidim, ne sprevidim..napišite…iz lastnih izkušenj, kakorkoli..
Res si želim sčasoma najti bolj stabilno rešitev…trenutno je tako, da sva vsak na svojem in se obiskujeva. Upam, da ne bo vedno tako..ali pač? Prilagodim se najmanj enkrat na teden, da prespim pri njemu…naslednji dan pa se moram iti naspat k sebi ;-/

Pozdravček vsem in lepe praznike!

Logična in verjetno dokaj pogosta dilema.

Pa če pustimo slab zrak in hrup ob strani, ker tega se človek navadi. Mene bi resno zmotilo tako, da se mu zdi popolnoma samoumevno, da se ti preseliš tja in da se njemu v življenju ni treba seliti. Že to, da niti ne pomisli ne na lastno selitev … Navsezadnje bi bilo meni osebno nekako logično, da se npr. hiša proda in se z denarjem otrokom pomaga do samostojnosti. Tako recimo razmišljam jaz zase in za svoje otroke. Vidva pa bi se skupaj preselila nekam, kjer bi bilo obema kul. Resno, kaj je tako enkratnega v oni stari hiši ob AC, da se ne more ločiti od nje? Meni je to bolna navezanost in bi me motila.

Podobna dilema, kot ob spoznavanju, kjer je včasih pol sto kilometrov zanemarljiva dalja. Ali nekaj metrov nepremostljivih.

Težko razumem, kako te duši pri njemu doma, ko si vendar z nekom, ki ga imaš rada. Če ima tudi on tebe, ne bo težav najti nek kompromis. Ali pa bosta ugotovila, da so prijetne skupne urice ravno zato, ker poživijo vsakdan in gresta po njih spet vsak na svoje, v svoj ritem. V svoje okolje, v svojo rutino, k svojim problemom.