Pozdravljen, forum!
Spet sem tu … tu sem bila cca 15 let nazaj, takrat prvič in pomagalo mi je. Forum me je izobrazil in dvignil moralo. In shujšala sem. Ne dovolj, ne na staro predporodno težo, a dovolj. No, potem se je pa začelo, skozi leta, brez veze da naštevam zakaj, ni šlo za čudež ali vpliv globalnega segrevanja … skratka, sedaj sem na 100 kilah in ITM 32,6. Zadnje dva meseca sem nekaj trudim in sem zgubila 4 kilce. Malo, ja.

Želim narediti nek preboj. V glavi in dejanjih. V teh letih sem se že skoraj sprijaznila, da sem pač debeluška. Saj, zakaj pa ne. Tudi taki so in smo. A zadovoljna nisem bila, nikoli. Kar drži tisto, da je v vsakem debelem človeku suhec, ki želi priti na plan … Sebe dojemam kot suho, iz pradavnih časov, ki se jih počasi nihče več ne spomni :(( … samo jaz še nosim to upanje. Da spet vidim telo brez trebuha, vitke noge …

Iskreno rečeno, ne vem a mi bo zneslo. A ni to spet eden od poskusov. Ne dajem več obljub, še najmanj sebi. Hvala možnosti, da pišem, zato mi bo lažje. Vem tudi, da bom naredila nekaj, kar bom tu obljubila. Res hec, kot da bi obljuba neznancem ali vržena na net res kaj veljala oz morala biti izpolnjena. A se spomnim, da sem se v svoji reali vedno spomnila nanjo.

Zato zaenkrat obljuba – danes grem na sobno kolo, za 40 min, potem še malo talnih vaj. Pa kosilo bo en krožnik, večerja pol.

Se še javim. Najbrž:)

Zdravo!
Sebe dojemam kot suho, iz pradavnih časov, ki se jih počasi nihče več ne spomni :(( … samo jaz še nosim to upanje. Da spet vidim telo brez trebuha, vitke noge …
Tukajle sem te začutila 🙂 Sem vesela, da si se oglasila. Dolgo sem že na forumu in dolgo se nisem oglasila -kar pa ne pomeni, da nisem vmes močno delala na sebi.
Rada bi ti rekla samo to, imej svoje trenutno telo rada, kolikor zmoreš. To je dobro izhodišče. Od tu boš lažje prišla tja kamor si želiš. Kamor si želim tudi jaz. Poskusi ceniti kar imaš zdaj, počni to, kar ni prehudo za tvoje trenutno telo in v čemer boš uživala. Naj rekreacija ne bo način za doseganje cilja, ampak kvaliteten čas same s sabo. Tako boš lažje vztrajala. Jaz hodim, po 1 uro na dan, kolikor se da pogosto. Tam najdem svoj mir in tam tud telo reče “ja”. Tudi stretching izvajam, vsak dan, včasih ga podaljašm v jogo. To mi paše, tukaj uživam.

Dajva si realne cilje, da ne bo potem vse ali nič, ok? Bom s tabo na tej poti, če želiš.
Ker si me dobila na svojo stran s tistim stavkom na začetku 😉 Tudi jaz se tako počutim, tudi jaz sem v sebi še vedno suhica in vem, da enkrat spet bom. Do takrat pa uživam v tem kar imam. Naj cilj ostane, ampak naj bo pot do tja zabavna in ne prenaporna, ok?

Živjo, Štefka1,
sem več ko vesela, če boš na tej poti tudi ti. In še obljubljaš, da bo pot zabavna – carsko 🙂

Sicer pa veš, rekreacija mi je po svoje blizu, kakor se bo to najbrž smešno slišalo. Hodila sem nekaj let v fitnes na organizirano vadbo, še najbolj všeč mi je bil spinning. Zato sem si nabavila sobno kolo in kolo je vsekakor zame najprijetnejša oblika miganja. Doma ali zunaj. In zato grem danes pobrisat prah z njega.

Koliko kil te loči do vitkih nogc?

Ojla,
super, da ti je kolo fajn – saj moj komentar je bil bolj na splošno, da je pa treba izbrati rekreacijo, ki ti je blizu. Sem navdušena, da je to zate kolo. Tudi zame je, ampak bolj variante v naravi. Pride tudi vreme za to 🙂

Mene do vitkih nog loči kar precej, če bi imela 15 kil manj bi bilo super, idealka je pa še malo nižje. Gremo počasi..
Kako je bilo kolesarjenje danes? In večerja?
Jaz zaključujem neke pomembne dokumete in sem kar nervozna za računalnikom, kar iščem nekaj..še dobro da ni nič doma, razen črne čokolade..pa še te zmanjkuje 🙂

Ahoj,
voila, ponedeljek bil kar ok. Dejansko sem šla na sobno kolo, za 40 min, bolj na izi, večinoma utrip 115. Potem še 20 min talnih vaj, odkrila sem nekaj novih mišic, fajn.

Za kosilo sem imela radič s krompirjem (čudno, res:)) in zelenjavni riž polit s sojino omako. Večerja pa … polnozrnati kosmiči z mlekom, ena mega skodelica. Najbrž ta opcija ni ravno idealna oz sigurno ni.

Črna čokolada? O ja, tudi pride prav … pri nas je omara namerno prazna. V službi pa ne vem kaj folku ni jasno, da mi stalno nosijo neke čokoladne bonbone, medenjake grrrr. Imam trop mladih vitkih okoli sebe in te grizejo sladkobo kot termiti. Seveda se jim nikjer nič ne pozna.

15 kil maš viška? Jaz imam uradno 25 do meje, ampak kupim tudi 15 kil, to pomeni, da bi imela 85 kil. Sanje … pa saj so dovoljene 🙂

Kolesariš? Si bolj gorska ali ravninska sorta? Mene vleče v klance, štiri leta nazaj sem uspela prisopihat celo na Mangart, pa prej nekajkrat Vršič itn ( takrat sem imela cca 90 kil). Zadnje dve leti bolj malo zunaj kolesarimo, ampak še vedno nosim v sebi tisti blazen občutek …. sonce, vročina, klanec, pogled v asfalt, kontrolirano dihanje, izpod čelade kapljanje znoja … misel, kako fino bi se bilo ustavit, ampak ne, teram se naprej … do vrha, tam pa blažen občutek zmagoslavja, tega se ne da kupit, nabavit, dobit :)) Jap … še kdaj bi rada to okusila.

Super! Danes spet…jaz se že pripravljam na dnevno dozo miganja. Takoj po službi, ali morda že prej.
Drugače, glede kolesa, sem bolj gorska sorta. Narava, cilj na vrhu. Se pa peljem “silom prilike” tudi po ravnem. Prednost lazenja v hrib je zame tudi spust v dolino, sicer nisem več kamikaza, je pa še vedno super!

Do poletja boš spet na 90 in boš divjala v klance. Sicer pa ni ovir tudi s stotko rint v klance…se pač še malo bolj matraš, glavno da je sreča na vrhu 🙂

Dajva si nek cilj, 15 kg. Sicer brez časovnih okvirov. Morva vedt kam greva 🙂

Mogoče ideja za preživetje v službi. Odloči se da “ješ samo 3-4 obroke na dan” namesto “ne jem nobenega prigrizka” – če me razumeš – velika razlika je v psihološki pripravi. Pri prvi stremiš k nečemu, pri drugi moraš 10x na dan reči ne in preiskušati svojo voljo… Poročaj, če uspeva. Če pa že, pa vzami čokolatin in ga pojej po kosilu, v okviru obroka. Takrat bo naredil precej manj “škode”. Če hočeš pripenm še kakšno študijo ;-))) Jaz nisem proti sladkarijam, nasprotno, sem mnenja, da so v normalnem obsegu čisto ok, preveliko odrekanje vedno prinese kontra učinek.

Imej lep dan!

Kot ljubiteljica navadnih ovsenih kosmičev ti lahko povem, da je res umetnost ravno prav dozirati, ker se ti zdi malo, ko jih vsuješ suhe.

Jaz bi ti priporočila, da si mešanico pripravljaš sama, torej kupiš kosmiče po svojem okusu in jim dodaš malo (MALO) mletih oreškov, rozin, kakava ali magari nastrgane temne čokolade, osladiš z malo medu ali javorjevim sirupom in zaliješ z mlekom. Za ovsene kosmiče je priporočljivo počakat, da se izsluzijo. Če dodajaš še druge stvari, so tri polne žlice kosmičev že kar dovolj. Hkrati to lahko jemlješ kot sladico (itak jim zelo malo manjka, da ne bi bili, malo pecilnega praška in par minut v pečici). V službi lahko vzameš čokolatin ali dva, en piškot zraven kave.
Meni se zdi veliko pomembnejše doziranje, torej količina, kot to, da se izogibaš vsemu možnemu po vrsti. To je res naporno in za to rabiš ornk miselni preskok.

Hvala Štefka 1 in pravakava za mnenje in nasvet. Povejta mi, prosim, kaj mislita o pomenu/teži ločenega jedenja mesa in krompirja & riža & testenin? Je res tako rušilno jesti tradicionalno slovensko mešanico v času hujšanja (in kasneje)? Trenutno delam na tem, da ne miksam, ko jem meso jem zraven le zelenjavo. In seveda mi manjka ….

EJ Štefi, si tudi ti kamikaza? Kaj, 60 na uro, če je asfalt lep? Pa vsaj tu teža lepo pomaga, en-dva-tri si dol :)))) Lepo, da deliva iste užitke. No, enemu se bova sedaj očitno odrekli, kaj, 15 kil, praviš? Dogovorjeno. Brez časovnih omejitev? Hm, jaz rabim neke roke, sem planski tip. Drugače bo tole pri meni trajalo 10 let, veš, pa še to z dvomljivim uspehom. Tako da moj plan bo mesečni minus 2 kile. To bi moralo biti dosegljivo na precej nestresen način.

Radič s krompirjem (kar sline se mi cedijo), meni bi bilo to prerigorozno in ne verjamem, da bi dolgoročno zdržala (mesa sicer ne jem, zato pa druge vire beljakovin, po mojem isto sr.). Jaz bolj verjamem v manjšanje količin in to lahko furam dolgoročno. Tukaj moraš sama najti jedilnik oziroma kombinacije, ki so ti dobre, ti teknejo in kot bi jih lahko uživala do konca življenja. Poskusi za začetek tako, da si krompirja vzameš malo – recimo dve žlici. Porcija je sicer od 150 do 200 gramov (sem pogledala zadnjič) in če pomislim na gomile, ki nam jih je nadevala mama, je bilo to sigurno enkrat preveč.

Jej počasi, pri tem uživaj, ob obroku vedno tudi solata. Jaz tudi pijem, čeprav eni pravijo, da med jedjo ne bi smel piti. Jaz sem preveč žejna …

Včeraj sem imela neke vrste sadni dan. Zjutraj sem pojedla dva jabolka, popoldne pa je zmanjkalo časa za kosilo … in bi lahko jedla le večerjo. Sem nadaljevala v začetnem duhu in tudi zvečer jedla sadje. Cel dan pa sem se nalivala z vodo in čajem (in kavo). Zvečer sem spet odkolesarila svojih 40 min, tokrat v hitrejšem tempu. Malo me zafrkava eno koleno, zato ne mislim še zviševati težavnosti. Sledile so talne vaje, prav pašejo mi, po njih se počutim nekako bolj vitalna, ha ha ha. Saj, rekreacija na sploh te dvigne.

Danes planiram dopoldne sadje, popoldne makarone z mesno omakco, večerja radič s krompirjem. In rekreacija. Zjutraj sem imela 100,4 kg in pričakujem, da bom v naslednjih dneh prebila mejo. Čez nekaj dni bom spremenila ritem prehranjevanja – jesti bom začela v službi (nosila bom seboj), ker drugače jem kosilo šele ob petih, kar je pozno.

Mi je pa včeraj dobro delo, ena sodelavka je komentirala, da sem malo shujšala. 4 kile pa 4 kile, očitno se majčkeno pozna. Danes grem k frizerju, da si še malo nabildam ego. Zadnje tedne se tudi bolj ukvarjam z nego … depilacija, nega nohtov, krema za telo, maska za obraz, urejevanje obrvi. Kako že rečejo – ja, radi se moramo imeti …. čeprav v knedlasti obliki.

Nič, voljo imam, gremo naprej, s hitrostjo polža, a upam da po ravni poti.

Zadnjič sem gledala neko ameriško oddajo in so eni res konkretni debeluški naredili stilsko preobrazbo. Iz šotorskega krila, v katerega se je prej oblačila, so jo dali v oprijeto krilce krepko nad koleni, oprijet zgornji del in nek krajši suknjič. In salonarje. Ženska se je navdušeno vrtela pred ogledalom, občudovala svojo postavo, “vidim svoje boke, joooj, kako sem seksi” … publika ji je potrjevala, happy end ……matr no, meni je pa pač zgledala debeluška v oprijetem kostimu, vse se je bohotilo okoli. Seksi? A res?!? za moje pojme bi bila, če bi vrgla s sebe cca 20 kil.
In isto mislim zase. Mislim, kaj naj sedaj sebi blefiram al kaj …. pač sem debela, trebuh imam konkreten, pa rit. Ja, seveda, če se ok oblečem, zgledam fino. A sem še vedno pač debela. In si zato nisem všeč. Seveda se moramo imeti radi itn … ampak drek, jaz svoje zunanje podobe nimam rada. Kot da ni moje, tako se počutim. Nočem je sprejeti.

Jaz …… sem predvsem razočarana sama nad sabo. Pogrešam vitke čase. Neumno ampak vsakič, ko se pogledam v ogledalo, sem še kar začudena kako debela sem ….. pa sem taka že vrsto let. Po svoje se mi to stanje zdi ok. Ker če/ko bom sprejela svojo podobo in se začela max občudovati, bo to predaja, dokončna predaja, sprijaznjenje. Nisem še tam. In upam, da ne bom. Ta rešitev ima smisel le, če bom kao hujšala še naslednjih 10 let …. ker res škoda, da si 10 let ne bom všeč 😉

Radička, ti si res faca.

Mislim, da urejena zunanjost ne glede na kilažo tudi nekaj da človeku, če si seveda take baže (npr. jaz sem, se sicer rihtam po svoje, ampak ja).

Ona debeluška v stilski preobrazbi je bila verjetno navdušena, ker je bila videti toliko lepša kot sicer. Pa upoštevaj še to, da si v ZDA s stotimi kilami v bistvu neko povprečje. Še v študentskih letih sem imela kolegico, pa niti ni bila res ekstremno debela, ampak za naše kraje, za tisto obdobje in takratno starost je bila pač med bolj debelimi. Enkrat je bila na dopustu nekje v ZDA in je rekla, da se je prvič v lajfu počutila čisto normalna, ker s svojimi kilami ni čisto nič izstopala.

Ja, to ji pa verjamem. Jaz sem bila v ZDA cca 8 let nazaj in toliko debelih ljudi vseh starosti in ras še v življenju nisem videla. Tistih res res debelih. Tudi mladih. To je eno. Drugo pa, da toliko flegmatičnih razvampancev tudi še nisem videla na kupu 🙂 Ženske so bile stlačene v oprijete zadevce, šlauhi so se kar nizali in silili izpod njih, ampak se ni so čisto nič sekirale. Večini je bilo važno da imajo npr urejen make-up ali frizuro ali nohte ali vse troje. Ostalo ni važno. Hec res …

Sem vesela, da sem odprla to temo. Ko berem, da ste tudi kolesarke.
Tudi jaz imam kar krepko preveč kg, vseeno pa zelo rada kolesarim.
Me veseli, da sem naletela tudi na podobno druščino in da ne govorite le o dietah.
Izgubiti bi morala tam okrog 20kg. Nekje 4kg sem že.
Sem pa kar jezna, ker se mi zdi, da za vsake pol kg dol , vložim kar veliko truda.
Delam pa na tem, da si spremenim prehrano.
Pa še kako se spomnim kako enostavno je kolesarit na Mangart, če imaš 20kg manj. Zdaj seveda tudi pridem gor, ampak če primerjam takratni in sedanji čas za take vzpone je pa grozna razlika. Pa še ne morem reči, da sem se postarala in zato ne gre več tako hitro. Resnica je, da sedaj nesem s sabo en ogromen tovor.

Uh, seveda je velik tovor, če si predstavljaš 20-kilski kovček, ki ga oddaš na letališču in da bi to morala peljat na Mangart …

Tudi jaz se borim z vsakim dag posebej. Mogoče dejansko ne bi bilo slabo, da si z eno dieto sklatiš prvih nekaj kg, za spodbudo, in greš potem na en normalen jedilnik, s katerim boš nato vse življenje lahko ohranjala težo in hkrati zadovoljstvo v življenju. Jaz sem hitro shujšala na napornem dopustu, ko sem jedla le kosilo in bila cele dneve v pogonu. To je bil trenutek preobrata zame – sicer mi gre od takrat zelo počasi nazaj dol, ampak gre … predvsem pa ne gre navzgor, napadi požrešnosti so vse redkejši, impulze vse pogosteje utišam ali preglasim s kakim kivijem 🙂 Še sladoleda pojem neprimerno manj kot včasih oziroma me niti ne mika več.

Meni punce tukaj gor ful pomagajo, pa da kaj napišem sama sebi v opomin in kontrolo.

Diete niso zame.
Počasi, počasi spreminjam grde navade. Nekaj sem jih že, nekaj bo pa še treba. Tako nekako po pol kg na teden klatim dol.

Ooooj,
lepo, da se oglašate. Sam Štefi je nekam zginila, najbrž gužva, a ne.
He he, modrinka, res je, na kolesu se vsaka kila pozna, tudi jaz vlačim sabo brezvezen tovor. Ko sem vozila na Vršič in vijugala v zadnjih izdihljajih in morju švica tam med ovcami, ki so skakale po cesti, so turisti ob cesti pod vrhom komentirali:” Še maaal, gospa, sej bo, deeeejmo.” HAHAHAHA, po mojem sem bila usmiljenja vredna podoba …. jah nič, takle mamo.
No, včeraj nisem imela veliko časa zato sem le za 40 minut šla na sobno kolo. In potem naredila bedarijo. Za večerjo sem si naredila radič s krompirjem (itak). Ampak količina (predvsem krompirja) …. cela skleda ga je bila. Dobro kot strela, ampak ja, tako ne bom shujšala.
No, danes je nov dan, mogoče boljši.

Pa svaka vam čast, da se spravte na kolo pa glede na vaše kg, res kapo dol 🙂 jaz sem zadnja dva tedna tak lena da komaj komaj peljem psa na sprehod 🙁 nekak se ne morem spravit športat.

Uživam v kolesarjenju.
Samo zdajle, ko tole berem sem se pa zamislila. Tudi meni govorijo kaj v stilu saj bo šlo, samo še malo. Pa nisem pomsilila, da res tako klavrno zgledam, da se jim kar malce smilim :).
Sem razmišljla kako si naj v glavo vcepim to dejstvo,da kako težko breme nosim s sabo in to čisto brezveze.
Mogoče bi si morala dodati še en 20kg nahrbtnik na rame in poskusit kako gre z njim v hrib. Da mi bo jasno koliko je lažje, če tako breme odložiš :).
Pa mislim, da s kolesom ne bi prišla na nek Vršič, če mi dajo še en 20kg nahrbtnik na rame. Potem pa pomislim kako lažje bi šlo, če se tega, ki ga že nosim, znebim. Pa saj bi kar poletela v hrib :).
Se bom skušala s tem zmotivirat.

Imate druge kake fajn motivacije?
Jaz sem zdaj dobila malce več zagona, ker so mi spet prav neke kavbojke. Sicer je šlo dol le par kg, ampak ravno toliko, da hlače z lahkoto zapnem in da me ne tiščijo. Imam pa še cel kup hlač, kjer bo treba pa cel 20kg nahrbtnik odvreči.

Joj, modrinka, sori za porušeno podobo, ha ha ha. Sicer pa ena generalna pripomba – mi debeli lahko povsem enako ali celo več migamo kot suhe prekle. Saj slučajno kdo ne misli, da smo pridelali kilce od ležanja na kavču..? Nope, ni od tega. Od hrane je. Preveč, ob nepravem času, neprimerna. Kar se pa kolesarjenja tiče, to je idealna rekreacija za debele. Sklepi minimalno trpijo. Vleči 100 kil v hrib na lastnih nogah ali še huje, dol v dolino … ali teči s 100 kilami …. to se človek vpraša, a je sploh pametno :)) Če že, potem hoja.

Včeraj sem odkolesarila svoje. In naredila mislim da še nekaj pametnega. Nabavila sem neke čudne bio/eko/bljak polnozrnate kosmiče. Pojedla sem eno skodelico, komaj … Tako, če bom imela samo to škatlo doma, me kosmiči ne bodo več toliko mikali (ker jem jih zvečer, žal).

Naredila sem še nekaj, manj pametnega. Prepustila sem se kulinarični domišljiji in kar na pamet naredila nekakšne piškotke iz ovsenih kosmičev, rozin, brusnic , malo orehov in enega jajca. Človek bi rekel, da bo prišlo nekaj neužitnega ven … ej, tako so mi bili všeč, da sem jih kar jedla … hm, preveč. Očitno prihajam v fazo, ko mi je vse ok za jest, samo da jem. Še malo pa bom začela glodat stiropor ….