Pozdravljeni,

že dolgo prebiram forume, ki so povezani z odvisnostjo. Stara sem 29 let. Odločila sem se da na kratko opišem mojo situacijo, ker je tudi moj partner odvisnik…velik odvisnik od pomirjeval in tudi pa tudi od metadona že 8let. V zvezi sva 2 leti in pol. Letos je maturiral, ker je velik uspeh, da je končno zaključil šolanje za nazaj. Pred 2 mesecema (ko sem mu postavila ultimat) se je odločil za zdravljenje na detoksikacijski kliniki v Ljubljani ( na sprejem pa še vedno čaka, ker so tam neznosne čakalne dobe). Jaz imam svoje življenje urejeno ( diploma, služba, hiša). Partner živi pri meni. Drugače se trudi in doma postori vse, hodiva v hribe, gledališče. Zaradi njegove zasvojenosti se pa veliko kregava. Saj ko prevlada zasvojenost je tukaj nedoraslo obnašanje, ne zna z denarjem, dosti je bilo laži. Zaradi tega velikokrat nisem več srečna, kar so pozna na mojem družabnem življenju in službenem področju, ampak mu zaradi detoksikacije še vedno stojim ob strani, ker se imava drugače zelo rada. Na srečanja društva UP smo že hodili skupaj z njegovimi starši, ampak nam niso ravno znali pomagat. Zelo se želi rešiti teh substanc. Ali mislite, da je detoksikacija, ki traja 4 mesece dovolj ali bi bila potrebna komuna? Hvala za nasvet.

Lep pozdrav

Spoštovana,

Hvala da ste se obrnili po nasvet na naš forum.
Če začnem pri koncu vašega vprašanja – sprašujete, če je detoksikacija, ki traja 4 mesece dovolj, da se neka oseba, v tem primeru vaš partner reši substanc, s katerimi je zasvojen. Kot ste napisala, je partner odvisnik od metadona in pomirjeval že 8 let. To je zelo dolga doba. Ne morem vam z gotovostjo trditi ali ne trditi, da je 4 mesece premalo, vendar ob tako dolgi dobi uživanja drog, se mi vendarle zdi premalo. Telo je seveda možno očistiti v kratkem času, najtežja pa je naslednja faza – spremeniti razmišljanje, slog življenja, »očistiti« spomin ipd. Mnogim ta faza spodleti, zato bi vam rekla, naj se vaš partner raje (oz. po detoksikaciji) še vključi v nek daljši program, kot so terapevtske skupnosti oz. komune, kjer se fantje/dekleta naučijo živeti kvalitetno življenje – brez droge. Lahko pokličete tudi nas, z veseljem vam bomo pomagali.
V primeru pa, da se vašemu partnerju, dolgoročno gledano, ne bo uspelo rešiti drog, morate sami presoditi, ugotoviti, če si z njim lahko predstavljate lepo in odgovorno prihodnost, ali ob njemu čutite stabilnost in zaupanje. Ustvariti si družino je velika odgovornost do vas samih, predvsem pa do otrok. Lahko si poskusite zamisliti prihodnost ob njemu – se počutite varni, z jasno vizijo, zadovoljni in srečni? Verjetno boste sami pri sebi dobili odgovor. Želim vam, da si v tem primeru ne bi zatiskali oči, da si ne bi delali utvar, da se bo nekoč, ali zavoljo vas, odpovedal drogi. Droga zna biti močnejša od razuma, močnejša od volje ali želje srca. Vsak posameznik, odvisnik, mora globoko v sebi spregledati, da ga droga odnese stran od realnosti, resnice, iskrenosti, je beg v nerealni svet umetno ustvarjenega ugodja. Predvsem pa se mora odvisnik v prvi vrsti sam odločiti za življenje brez droge. In takrat mu lahko uspe.
To mu, vama tudi želim! Pogumno naprej.
Če se bo vaš partner odločil za zdravljenje v terapevtski skupnosti pa nas pokličite. Verjamem, da mu lahko pomagamo.

Lep pozdrav, Andreja Lindič

Samo v vednost vsem, ki spremljate zapise pod nickom “Vesna Pečelin”.
Zavod Pelikan KARITAS, (ki ga osebe pod tem nick-om na koncu vedno omenjajo) je v sklopu Slovenske rimokatoliške cerkve. ( Da ne bo slučajno kakšne pomote; nič nimam proti naukom Cerkve, tudi sama sem krščena)
Ljudem, ki so zaposleni znotraj tega pripravljalnega centra je v interesu, da pod svoje okrilje dobijo čim več odvisnikov, predvsem pa njihovih svojcev in prijateljev; kajti le tako lahko pridobijo sredstva za delovanje te skupnosti.
Mimogrede; NI VSE TAKO KOT SE ZDI.
Osebam, ki pišejo pod “Vesna Pečelin” , pa za spremembo svetujem, da odprejo novo temo, kjer naj meni in vsem zainteresiranim povedo bolj natančno na kakšen način v terapevtski skupnosti delujejo, še bolj pa ; da javno povedo, na kakšen način zdravijo odvisnike.

Lahko povem, da smo z starši imeli zelo slabe izkušnje s KARITASOVIMI DELAVCI. Hčerka nikoli ni hodila v cerkev, k verouku; ljudje ki delujejo v okviru tega zavoda pa so vse skozi dajali poudarek na vero.
Kmalu po vstopu v program smo se zavedali, da to kar ste ponujali in ponujate na enak način; tukaj na forumu v resnici navadno “versko pranje možganov”.
Izbrali smo Projekt Človek in ni nam žal.

P.S- Pa brez zamere in lep dan vsem skupaj želimo,

Zupančičevi iz Celja