Živijo vsem. Nekam morem potožit. Koliko se vi, ki imate otroke, sploh pogovarjate z možem? Jaz in partner sva se po 6 letih in po 2 otrocih čustveno oddaljila. V bistvu sva se nehala pogovarjat. Zvečer, ko gredo otroci spat, se njemu nič ne ljubi in je zmožen gledat le tv. Da o sexu sploh ne govorim. Skratka, on gre spat že ob 9h zvečer, jaz potem že kaj počnem… Imam veliko stvari. Kar me moti je, da se zame ne trudi…za prijatelje pa ima čas, do polnoči so lahko v gostilni, med tednom ali za vikend. Boli me, ker če je eden ali drugi na službeni poti, takrat se pogovarjava še največ, celih 11 minut na dan. Nič ne pomaga, da mu tožarim, ker potem samo debelo gleda in reče sorry… Tako sva postala brezvezna, nikamor ne greva sama, da se v tej zvezi zares ne počutim več srečna. Tudi doma večinoma stvari naredim jaz, največ se ukvarjan z otrokom, on leži na kavču…večni izgovor, ki ga poslušam je ta, da ima on bolj naporno službo od mene…pa sploh ne ve, kaj doživljam v službi jaz, ker ga nikoli ne zanima, saj se premalo pogovarjava. Skratka, oba sva si tujca. Jaz rabim pogovore, on jih ne rabi…jaz rabim nežnost, o bi samo buljil v glupe nadaljevanke…kaj naj naredim? Zadnje dni sem se prenehala trudit, in pustila da caplja on za mano…rezultat…saj ne vem, če ga bi sploh povedala…že dva dni niti ne ve, da ima doma bolnega otroka!!!

za razliko od tebe nisem rahločutna in bi postavila par nerahločutnih vprašanj:
– sta se vidva odločila za otroke ali si ti “ponesreči” zanosila?
– sta se pred otroci kdaj pogovarjala kaj prinese družinsko življenje?
– si vedela kakšen je, preden si ga izbrala za oplojevalca?
– sta se kdaj usedla za mizo in dogovorila, kaj bo kdo kdaj naredil?
– dva dni ne ve, da je otrok bolan? Ti so resno????
Nujno rabita zunanjo pomoč, da zgradita dom, ker to kar je sedaj je nič od niča.

Pa ne, da je bil preden sta se odločila za otroke, krasen, pozoren, se pogovarjal, ni zahajal v gostilne?
Za premnogo zgodb namreč vem, da je dec točno tak že od začetka, a ženske kar upajo, kako se bo magično spremenil po rojstvu otrok. Ni jim jasno, da postane tak slab odnos s prihodom otrok le še slabši. Ti konec koncev potem tudi so največje žrtve takšnega gnilega odnosa.

Za otroke sva se odločila: on je predlagal, da bi se rad ustalil in ustvaril družino, jaz sem v to privolila.
Kaj prinese družinsko življenje, o tem sva se premalo pogovarjala…o osnovnih stvareh že, kakšna bo najina vzgoja, kaj bova drugače delala od ostalih, itd. Izpustila pa sva najpomembnešje osnove: kdo bo ostal doma, ko bo otrok bolan, kdo bo kuhal, pospravljal, vozil otroke v vrtec, na pregled, kupoval oblačila, jih negoval, dajal spat,…
Vse sva si vzela preveč enostavno, samoumenvno… Vedela sem, kakšen je, ker takšna sem tudi jaz. Prej sva si bila oba podobna, oba sva rada hodila ven, med ljudi, imela hobije…Vse te stvari sva prej počela skupaj, sedaj jih počne samo on. Zato pa potem zmanjka časa zame. Kakorkoli obrnem, sem se v bistvu JAZ spremenila, ne on. Ampak, nekdo se je moral spremnit. To sem jaz. Kaj pa bi bilo z otroci, če se ne bi vsaj eden spremenil? Bili bi ene uboge sirote, za njih bi skrbele babice ali pa nihče. Pa mi ni žal, da sem se spremenila. Vsaka sprememba je bila poplačana z otroškim objemom, nasmehom. Prav imate, da sem enako spremembo pričakovala od partnerja. Izbrala sem ga zato, ker sva si bila podobna. Zaradi majhnih otrok in moje spremembe enostavno v tem življenskem obdobju ne paševa več skupaj. Sedaj se tukaj razpisujem in točno vem, da sem sama kriva za vse to. Leta nazaj bi si izbrala drugačnega življenskega sopotnika…če bi te stvari vedela…kako naj bi le vedela? On bo še naprej živelj polno življenje po svoje, hodil bo okrog, se hvalil, da ima doma dva otroka, dom in ženo, kariero, njegov input je majhen, output pa velik. Lepo si je postlal, zares. Dajal nič, prejemal vse.
Kaj pa vem, mogoče se pa tudi jaz nekega dne odločim, da se bom prenehala darovat za družino….starša bosta pač ločena….najprej moraš imeti rad sebe, kajne? Ja, z njim imam manj dela, ostalo pa: tako ali tako moram naredit vse sama…če ni več niti čustvene topline, pogovorov, intime, ljubezni, itd., zakaj ga potem sploh rabim? Finančno sem preskbljena, znam popravit avto, za otroke tako ali tako srkbim samo jaz, za gospodinsjka opravila tudi…

http://med.over.net/forum5/list.php?140

Če ti je še do tega, da kaj rešuješ.

Zakaj nisi takrat, na začetku, ko so prišli otroci, ga jasno postavila pred dejstvo, da nisi samo ti za vse? S tem, da si se ti spremenila, on je lahko ostal naprej isti, si mu samo dala vedet, da tako vse ti obvladaš.

Predvidevam, da tudi kuhaš, likaš, pereš, čistiš za njim? Čemu to? Jaz bi najprej na tvojem mestu s tem prekinila, pa naj se znajde sam, kakor ve in zna. Imaš sebe in 2 otroka za spedenat, ne potrebuješ še 3. ki je mimogrede odrasel.

Zato, ker nisem tak človek, da bi težila in ukazovala, kaj mora naredit…raje naredim sama, gre manj živcev pa še sigurno bo narejeno. Kakorkoli, niso opravila glavni problem. Jaz želim imeti partnerja tudi za čustveno oporo, za pogovor, za nežnost in za vse kar zraven spada. Ter da bo kot oče vzor otrokom. Kdo je kriv? Kriva sem popolnoma sama, ker sem to dopuščala. Ampak njemu je ok, tako si je uredil, da se ne pritožuje. In jaz sem s svojim obnašanjem vse to dopuščala, zato, ker nočem postat zatežena babura. Spreminjala ga jaz ne bom. Spremeni se človek sam, če se želi. Tudi ne morem grozit z odhodom. Ko se bom za to 100 procentno odločila, se bo odhod preprosto zgodil in poti nazaj ne bo več. Zunanja pomoč? Ja, on tega ne rabi, ker z njim ni nič narobe, probleme imam samo jaz. Zato sem šla sama….in terapevt je po obilnem udarcu po moji denarnici ugotovil, da sama ne morem nič spremenit, če ne pride zraven še on. Zunanja pomoč je torej v tem primeru izključena.

In še to mi povejte. Recimo, da je vloga moškega in ženske (mene) obrnjena. Zakaj bi okolica v tem primeru grdo gledala na žensko? Čez njo bi rekli marsikaj: slaba mati, predvsem. Ko pa to naredi moški, je pravi dec in ženska je sama kriva, da mu je to dopuščala?

od okolice nimaš kaj pričakovati in ni pomembna. Ni ti treba težit, samo povej mu da greš ob osmih na fitnes in kje ima mali zdravila. naslednji dan, da naj npr. skuha večerjo, ali opere cunje itd. brez prepričevanj, jokcanj in stokcanj.

Za to, da on kot kaže ne rabi več tebe kot partnerko, verjetno nisi kriva samo ti. Ponavadi rečemo, da sta oba. A ti praviš, da ga rabiš v tem oziru in verjetno lahko predvidevamo, da si delala v tej smeri … on pa ne. Poglej ga in povej: a on v tebi vidi družico za vse življenje?
Jaz mislim, da je ne. On vidi v tebi gospodinjo in materjo svojih otrok, in cimro, ki je zaenkrat še toliko znosna, da je ne bi metal ven, sploh če se lahko potolaži in olajša kje drugje (tega podatka pa nimamo). Ne vem, mogoče je čas, da prešteješ žrtve, ker je fronte očitno konec.

zakaj bi se pa on spremenil sam, ce ne vidi potrebe. Ti pravis, da mu raje ne tezis in raje naredis sama. Ce raje naredis sams, potem se nimas kaj jezit. Morala bi biti vesela, da ti on dela ne otezuje. Torej, zakaj nisi? Malo sarkasticno, pa vendar ne povsem. Saj razumes, kam ciljam. Ti racunas na neko popolnost, kjer bo partner vedno sam ocenil, kaj ti potrebujes v nekem momentu. Nehaj(ta) igrati zrtve in ukrepaj. Ce zelis, da je nek izid drugacen, moras nekaj drugacnega vlozit. Namesto, da tezis, mu lepo poves, kaj si zelis. Izgubiti nimas kaj.

verjetno stara sola. Zenska ima, da je tiho, ded pa ima vse prav. 🙂

Zakaj je pomembno neko mnenje okolice?
Pusti mu kdaj otroka, naj ga varuje, ti pa nekam pojdi.

Se pa tudi strinjam z Markovim zapisom. V partnerstvu je pač treba usta odpret in se kaj zmenit, magar tudi skregat kdaj. Ti si lepo bila tiho ter prevzela vsa bremena nase, sedaj ti pa ni prav, ker dec nič ne pomaga.

Ja, če grem v fitnes, da on otroka tašči! A mislite, da mu nikoli nisem rekla, da naj gre v trgovino in opere cunje? Reče da bo, zvečer je pa hladilnik prazen. Ko mu nisem likala srajc jih je nesel tašči…ona pa naprej govori, kakšno snaho ima, da še srajc ne zna likat. Zdaj ona pametuje, ko je vzgojila razvajenca? Pa pustim to, kaj okolica misli o meni. Mi je vseeno ker vsak uravnovešen človek ve, koliko je ura. On misli, da je zgleden oče to, da ne pretepa žene, ni alkoholik, hodi v službo in da ne vara. Tu se zanj konča, prav zares! Ja to, zraven pa spada še kup očetovskih dolžnisti! Ki mu niso jasne. Saj sprejemam del odgovornosti, je tudi na meni, že pri prvem otroku bi morala iti, pa sem se slepila in vztrajala… Mislim, da ste mi odprli oči. Ne vem, kdaj se je zgodilo, da sem postala tako zaslepljena. Zahvaljujem se vam za vse komentarje. Hvala. Pa se še kaj oglasim.

pa sem se razpisala….in jaz sem na začetku mislila, da je glavni problem pogovor…

Po vsem napisanem sodeč je stvar zelo jasna. Prej, ko se boš odločila ali še naprej životariš v tej zvezi ali pa narediš črto in greš, bolje bo zate in tudi za otroke. Verjemi, veliko otrokom je bolj všeč ločena, a zadovoljna mama, kot poročena in zamorjena.

Jutro,

ne vem. Nikakor ne bi rad sodil al pa kar odnehal. Ok, če si njemu dovolila, da lenari… sedaj pa bi rada spremenila stvari… V vsakem stavku slišim nekako dvom kaj sploh ti hočeš!

Lepo si zamisli nekaj stvari, ki jih rada delaš, nekako sporoči njemu… malo počakaj, poskusi sprejeti njeggov odziv, ne ga stistkat v kot z opaskami, očitki, pikrostjo… govori v 1.os ednine… poskusi mu pustit malo maneverskega prostora…

IN POTEM TO NAREDI. Majhno stvar najprej, večje kasneeje…..

Će želiš njega (še) zraven, GA POVABI ! Če znaš tudi njegov ego mal potrdit, potolažit, pa sta si še privlačna, potem bo prej kot slej pridružil svojo rit…. pa ne pozabt mu na cev stopt, če te ne bo prej opazil…

Če hoćeš kaj spremeniti, moraš začet pri sebi.

Če imaš sebe rada…. Nista več sama v odnosu, tu so še otroci, ki rabijo oba-očeta in mamo.
Glede na to, da si mu do sedaj dopuščala vse to in si raje sama naredila kar bi morala oba, si predvsem sama kriva da si zabredla tako daleč.
Najlažje je partnerja zapustit, težje je nekaj naredit, da se stvari obrnejo drugače.
Kaj pa misliš, da boš potem, če se slučajno razideta? Koliko truda bo potem potrebno, da bosta koordinirala vse obveznosti, ki vama gredo kot starša? Bo potem lažje? Potem boš pa lahko naročila to, ono, drugo, tretje…kar se tiče otrok, kot pa sedaj?

Daj premisli malo, saj ni treba takoj na nož, ženske znate tudi drugače to izpeljat in nas prepričat v nemogoče. Ne bit tako samoumevna in ne bit preveč “pohlepna”, daj še njemu kaj za delat, ne vse sama 😉

Če imaš sebe rada…. Nista več sama v odnosu, tu so še otroci, ki rabijo oba-očeta in mamo.
Glede na to, da si mu do sedaj dopuščala vse to in si raje sama naredila kar bi morala oba, si predvsem sama kriva da si zabredla tako daleč.
Najlažje je partnerja zapustit, težje je nekaj naredit, da se stvari obrnejo drugače.
Kaj pa misliš, da boš potem, če se slučajno razideta? Koliko truda bo potem potrebno, da bosta koordinirala vse obveznosti, ki vama gredo kot starša? Bo potem lažje? Potem boš pa lahko naročila to, ono, drugo, tretje…kar se tiče otrok, kot pa sedaj?

Daj premisli malo, saj ni treba takoj na nož, ženske znate tudi drugače to izpeljat in nas prepričat v nemogoče. Ne bit tako samoumevna in ne bit preveč “pohlepna”, daj še njemu kaj za delat, ne vse sama ;)[/quote]

Ob tole floskulo se pa moram obregnit.
Kolikokrat si se ti že ločil, da veš, kako enostavno je to?

Mogoče je ženska sama kriva, da je prevzela vse delo nase. Kaj pa ona plat, ko on ni več partner? A zdaj vas je treba v rit brcat ne samo za gospodinjska opravila in ukvarjanje z otroki, ampak tudi za to, da ostanete partnerji, se pogovarjate, pobožate žensko in tako naprej? Kje je pa tukaj ona zamočila, ki ima željo se pogovarjat in se stisnit k njemu in mu to tudi pove, pokaže?

Če imaš sebe rada…. Nista več sama v odnosu, tu so še otroci, ki rabijo oba-očeta in mamo.
Glede na to, da si mu do sedaj dopuščala vse to in si raje sama naredila kar bi morala oba, si predvsem sama kriva da si zabredla tako daleč.
Najlažje je partnerja zapustit, težje je nekaj naredit, da se stvari obrnejo drugače.
Kaj pa misliš, da boš potem, če se slučajno razideta? Koliko truda bo potem potrebno, da bosta koordinirala vse obveznosti, ki vama gredo kot starša? Bo potem lažje? Potem boš pa lahko naročila to, ono, drugo, tretje…kar se tiče otrok, kot pa sedaj?

Daj premisli malo, saj ni treba takoj na nož, ženske znate tudi drugače to izpeljat in nas prepričat v nemogoče. Ne bit tako samoumevna in ne bit preveč “pohlepna”, daj še njemu kaj za delat, ne vse sama ;)[/quote]

Ob tole floskulo se pa moram obregnit.
Kolikokrat si se ti že ločil, da veš, kako enostavno je to?

Mogoče je ženska sama kriva, da je prevzela vse delo nase. Kaj pa ona plat, ko on ni več partner? A zdaj vas je treba v rit brcat ne samo za gospodinjska opravila in ukvarjanje z otroki, ampak tudi za to, da ostanete partnerji, se pogovarjate, pobožate žensko in tako naprej? Kje je pa tukaj ona zamočila, ki ima željo se pogovarjat in se stisnit k njemu in mu to tudi pove, pokaže?[/quote]

Ob tole floskulo se pa moram obregnit.
Kolikokrat si že ti spravila svoje partnerstvo spet nazaj na tir, ko se je začelo razpadat, ko so prišle takšne in drugačne dileme, nesoglasja?

Ja, včasih je treba tudi koga mal spodbudit (zato pa so partnerji – v dobrem in v slabem ;), da se zave, da nekaj dela narobe. Sedaj na kak način se to počne ne bi razpredal, ker je to bolj ali manj odvisno od vsakega para posebej, so pa vsem neke skupne točke.
Sigurno pa to ne gre na ta način, da nekoga strežeš z vseh strani in potem kuhaš mulo, čustveno izsiljuješ, gojiš zamere…itd.
Pohvalno, da je šla k terapevtu, ne vem zakaj ni vztrajala, da gresta skupaj?
Očitno je dobila nekega “maminega sinkota”, razvajenčka, s katerim ima sedaj otroke in mu je ona postala samoumevna, ker je itak samozadostna, ker je mogoče emancipiranka? 😛
Celo pohvalila se nam je, da zmore vse sama, brez njegove pomoči. Ok, ne dvomi, toda zakaj bi, če ima njega v hiši?!
S tem, ko počne vse stvari sama in se celo hvali s tem, (nezavedno) išče pohvalo, priznanje, ki pa jo od njega ne bo dobila, ker bi to njemu še dodatno znižalo vrednost.
Izkazovanje ljubezni gre tudi na tak način koliko kdo naredi za partnerstvo, skupno gospodinjstvo in če nekdo nase prevzame vsa gospodinjska opravila in še vse ostalo, je nehote drugega oropal izkazovanja ljubezni, zato je pomembno, da ga čimprej stera iz tistega kavča.

Vseeno mislim, da se splača nekako popravit razmerje še posebno, ker so tu otroci, kot pa vse skupaj pustit v nemar in iskat morebitnega novega partnerja v katerega bo treba tudi marsikaj vložit, se potrudit tako in drugače, večinoma še bolj kot bi se potrudili za to razmerje.