Minljivost
Pozdravljeni,
Stara sem 25let in v splosnem zadovoljna s svojim življenjem . Zelo sem čustveno clovek in mocno navezana na svoje bližnje. Tukaj je ravno problem. Ker se zivljenja zavedan bolj kot sem se ga par let nazaj, se zavedam tudi njegove minljivosti. Nikoli mi ni umrl nihče resnično blizu. Ko začnem razmišljati da se bi to nekoč zgodilo, me popade grozna tesnoba, komaj diham. Lahko se zjokam v sekundi in jokam dokler to razmišljam, včasih ne morem spati zaradi tega. Ne morem si pomagati in kontrolirati svojih misli. Naenkrat se mi zdi vse tako brez veze, zakaj ziveti in nato umreti, ali pa zakaj imeti tako rad, da si kasneje v vsakem primeru prizadet. Strasi me kaj bo z mano šele ko se to zgodi, če me že sama misel ubija. Posledično sem vsakič ko nekoga ne dobim na telegon npr. ze totalno v skrbeh itd..
Prosim pomagajte mi. Zakah bi si edino eno življenje ki ga imam, grenila z preventivnim bednimi mislimi. Kako naj sprejmem ta del življenja, kako naj neham? Najlepša hvala. Lp.
Hojla…te kr precej razumem. Sm ti zlo podobna….sam da jaz nimam lih dobrih družinskih odnosov in jokam zarad drugih bižnjih ter svojga kužka, če pomislm na kej tacga. To smo zelo čustveni ljudje,ki full težko hodimo skoz lajf…ponavad smo označeni za občutljivčke, ampak js temu raje rečem, da imamo močno čustveno inteligenco. Lahko pustiš svoj email, pa kakšno rečeva osebno.
Drži se 🙂
Ampak ti si edina, ki lahko kontroliraš svoje misli.
Nauči se sprejeti neizbežno. To pač nekega dne bo prišlo, temu se ubežat ne da.
Vsi imamo ljubljenje in sama misel na konec zagotovo prinese bolečino.
Ne misli na to.
Uživaj vsak trenutek z njimi in bodi hvaležna, da to imaš.
Ti imaš verjetno že težave z paranojo. Tudi to se da umirit.
Ne moreš biti stalno v skrbeh! Ne si delat tega! Ne moreš vplivati na konec. Lahko pa vplivaš na svoje misli.
Srečno!
Zdravo,
Omisli si kakšen hobi bi jaz rekel (vsaj eden, ki bi te izpolnjeval). Po eni strani pa tudi vprašanje – kako sprejemaš oz. bi sprejela lastno smrt ? Bi prišel kdo na pogreb, bi si mnogi oddahnili ? Bi se pivo in cvetje zlivalo v potokih (šampanjec verjetno ne, ker je kriza pa to) ?
Je pa sigurno tudi mogoče problem to, da imaš preveč ugodja oz. vse ali hitro ali pa zlahka dosežeš in ali že nimaš novih ciljev, ki bi si jih postavila, zato te pa daje malodušje.
Imaš moža, partnerja, prijatelje-ice, psa, mačko, papagaja (po imenu Borut) itn. ?
Zakaj živeti ? Hm… nova doživetja bi rekel. Saj recimo ravno pred dnevi sem dobil novo Li-Po baterijo za svojo tablico. Pa jo notri dam (zalotam žične kontakte na ustrezno mesto), prižgem tablico in vidim, da je na 35 % kapacitete. Zadeve itak ne pošljejo polne, ker potem rada napetost kar naenkrat počepne (izkušnje s 18650 baterijami, op.p.) in adijo baterija. Dam polnit za 1 dan. Vmes lepo kaže, da gre kapaciteta na 50 %, 70 %,… Naslednji dan pa odklopim polnilca in pogledam ali je doseglo 100 %. NI ! Hebem ti…$%#$$##$
Kapaciteta spet na 35 %. Tablico malo uporabljam, vtaknem polnilca in grem na kosilo. Kasneje vidim, da se mi sploh noče več prižgat. Jaz paničen, da ni šla zadeva po gobe. Odprem in izmerim napetost na bateriji. 3,35 V – ok, to ni dobro in tudi jasno zakaj se mi ni hotela prižgat (mora biti na ene 3,7 V vsaj).
Vprašanje – ali je baterija zanič ali vezje (del le-tega, določen čip) v tablici ne polni ali pa je polnilec okvarjen. Z multimetrom izmerim tok na strani internega vezja tablice – cca. 355 mA. Ok, torej vezje je vredu. Grem gledat polnilec, izmerim izhodno napetost… AHA !!! 😀
Kaže 3,35 V, namesto 5 V ! Ker imam še eno tablico, pri tisti izmerim izhodno napetost tistega polnilca (5,22 V). Odprem polnilec pri tem, ki daje premajhno napetost in nahitro pogledam ET elemente. Takoj opazim možen vir okvare. Po malce brkljanja po delavnici najdem zamenjavo. Zamenjam, zalotam, izmerim izhodno napetost. 4,80 V, progress achieved ! :)))
Vendar še zmeraj nisem zadovoljen (ker imam pač referenco od drugega polnilca kako bi morala biti izhodna napetost). Vidim, da je sosednji ET element lahko tudi okvarjen. Ga tudi zamenjam z istim kot prej/sosednjim, čeprav je bil ta malce boljši. Izmerim in evo, smo na 5,10 V !
Priklopim polnilec nazaj na tablico in izmerim notranji polnilni tok… večji od prej, napetost na bateriji pa tudi počasi raste.
Pustim zadevo, da se polni dan/2 in na koncu sem imel 100 % napolnjeno baterijo.
Pa da ne bo pomote, imam denar, lahko bi si preprosto naročil novega iz eBaya recimo. Lahko pa da sem imel tudi preprosto srečo, da sem zadevo uspel popraviti (kdo ve). 😐
Zaključek – nekaj novega sem se naučil o morebitnih okvarah polnilcev pri tablicah oz. korelaciji med notranjo baterijo, njeno kapaciteto in zunanjim napajalnim virom. In seveda kako to popraviti (most importantly).
No, eden izmed razlogov zakaj se ne bi vrgel iz Nebotičnika v LJ (naprimer) ravno danes (prestavimo na naslednji teden). 😉
Ok, pustimo morbiden (črni) humor. 😀
Ampak to smo pač moi. Zate je lahko razlog za življenje čisto popolnoma diametralen. Ni zastonj, ko pravijo, da je sreča v majhnih stvareh.
Malce preračunljivo… zaradi tega (strahu – pred lastno/tujo umrljivostjo) smo ljudje lahko odlično vodljivi, če znaš. Glej živali se ne zavedajo tega, ker mislim da nimajo ravno razvitega občutka za čas. One živijo, jejo, serjejo, se razmnožujejo, se ti skrijejo za kavč, pes ti prinese vse slinaste nove reklame od Lidla v gobcu pred fotelj (ha ha)… in imajo mislim da bolj polno življenje kot mi. Homo sapiensa so pa same skrbi. 😀
Ne vem mogoče bi ti od Erich Fromma (knjiga) – Biti ali imeti kaj pomagala, ker mogoče je ta tvoj občutek navezanosti na družino preveč oblastniški oz. skorajda lastniški.
To je pa lahko posledica ali preveč (njihovega) urejanja tvojega življenja (beri vse k riti prinešeno) ali pa premalo.
Skratka lepo da “spoštuješ” starše, vendar ne postavi jih spet v svoje osebno vesolje (center le-tega).