selitev?
Pozdravljeni!
Tudi sama sem v težavah glede selitve. Stara sem 24, fant 25, skupaj sva 6 let, ves študij sva preživela v stanovanju sama, sedaj je študija konec in sva se preselila vsak k svojim staršem, medtem ko se vidiva vsak dan, vendar vsak večer odide domov. Doma bodo hišo prepustili bratu, starši so si sezidali hišo v okolju, ki mi ni všeč, in se bodo verjetno še letos odselili tja in moj fant z njima. Moj fajnt se je do nedavnega dobro razumel z mojimi starši in bratom, sedaj pa mu gre na živce vse kar kdo reče, saj so namreč do mojega brata bolj popustljivi in zaščitniški kot do mene in pravi, da pod nobenim pogojem ne gre živet k nam. Tudi jaz si ne želim živet k njim v novo hišo, saj v teh 6 letih z njegovimi starši nisem preživela veliko časa, so zelo neorganizirani, niso komunikativni in ne predstavljam si življenja z njimi. Rada bi, da so morebitni otroci vzgojeni v moji družini, želim, da moji starši pomagajo vzgajati otroke. Problem je ker fant še išče službo, jaz še delam prek študenta in ne moreva v stanovanje na svoje. Jaz si pravzaprav ne želim živeti v stanovanju saj bi to pomenilo, da nikoli ne bi mogla sezidati svoje hiše. Vedno najdem sto izgovorov, da se ne bi preselila k njim, kar mojega fanta zelo boli, vendar je tudi meni zelo težko, saj si želim ostati raje doma.
prosim svetujte mi, saj se bova kmalu morala odločiti kako naprej :/
hvala
Škoda, ker se tukaj gor ne da lajkat odgovorov, @ne selitve.
A ni vsaj rahlo nenavadno, da se odrasel človek pri 25 letih seli na novo lokacijo skupaj s svojimi starši? A jih je tvoj fant sploh vprašal, če si oni tega želijo ali se njemu zdi samoumevno, da gre lahko zraven? Ne boš verjela, ampak tudi “stari” ljudje si želijo nekoč zadihati brez otrok in užiti še kako leto v dvojini, potem ko opravijo svoje delo kot starši in vzgojitelji.
Če se res ljubita in si želita živeti skupaj, bosta morala najti tako rešitev, ki bo dobra za oba. Iz mojih izkušenj ti pa lahko rečem le, da je najboljša rešitev, da živita sama, ne z starši. Če se že zdaj ne razumeta z sorodniki.. bo kasneje še huje. Pojdita na svoje. Če to želita. Če imata pa en kup izgovorov, zakaj to ni možno.. pa raje razmislita v smeri ali se sploh vidita čez 20 let skupaj.
Oditi živeti k enim ali drugim staršem je ponavadi recept za težave in živčno vojno.
Ko bosta odrastla, zaenkrat še nista saj se oba obnašata precej otročje, bo najbolje, da si sama poiščeta skupen kotiček na tem planetu in tam sama vzgajata otroke. Če bosta v vzgojo preveč vključevala svoje starše, vama bo na koncu zelo žal. Tudi za razvoj otrok ni dobro, da prepustiš vzgojo svojim staršem oz. le v manjši meri, to pa pomeni, da ne živite na istem naslovu in da bi morali biti eni ali drugi starši najmanj toliko oddaljeni, da se morajo 10 minut peljati z avtom, da pridejo do vas.
Preverjeno, preveril na lastni koži.
Kregati se kdo od vaju bo lahko še naprej živel s SVOJIM očkom in mamico je pa
pri vajinih letih skrajno otročje.
Oba sta čisto preotročja za skupno življenje, on je še nezrel, ti si pa itak še čisto
očkova punčka in “želiš da ti starši pomagajo vzgajati otroke”…beri – jaz bi imela
otroke, tastari bi jih pa pedenali….
Naredta šolo, najdta službe, zaslužita denar, potem pa na svoje, daleč od obojih staršev.
Če ne, pa raje nič.
ma dej se bosta že zmenla. glede kok sta stara bi se to dal rešit.
Samo citiram, prav?[/quote]
samo citiram