prosim za pomoč
Pozdravljeni!
Naj mi prosim nekdo pomaga in svetuje, ker sem čisto zgubljena. Pa boste itaq rekli, da po lastni krivdi, ja saj res po lastni krivdi. Vse bi bilo drugače, če ne bi bila tako naivna. Ampak ta oseba me je pripeljala na rob obupa in več ne vem kaj naj. Saj enkrat sem že napisala v čem je problem.
Naj začnem še enkrat od začetka. Pred 3 leti sem spoznala čudovitega fanta, bil je ljubeč, iskren,… Nakar mi je priznal, da je ozdravljeni narkoman. Ni mi bilo vseeno, ampak to je njegova preteklost in zdaj je drugače. Začelo se je lepo, vse ok. Nakar mi je postal malo čuden, odsoten,… Hmm in smo ugotovili, da kadi travco. Šok, da ne bo šlo naprej, še na kaj več. Sem mu jasno rekla naj neha, ker me je strah, po dolgih prepirih in ne vem še kaj je obljubil da bo nehal. Ok, za nekaj časa, pa smo bili spet na istem, potem je začel kaditi vsak dan in mi zatrjevati da to ni nič. Sem ga pustila, ker sem videla da so njemu travca in zakajeni kolegi več kot jaz. Ampak najbolj me je bolelo ker sem ga imela še rada. Nakar so sledili telefonski klici, sporočila, naj mu oprostim.. In jaz spet oproščam seveda. In potem sva načrtovala družino. Otroke ima strašno rad in je zelo ljubeč do njih. in po nekaj mesecih se je zgodilo nosečnost. Veselje, ker sem si zelo želela otroka, zelo.. In on kar je prvo naredil skadil si je travco od veselja. spet smo na istem jaz pa noseča. In potem sem pač mogla se sprijaznit, da si bo kdaj pa kdaj kakega skadil. Med tem časom sva si začela urejat svoje gnezdece, sploh ne bom omenjala, kakšni pacienti so prihajali pomagat in kako so kadili na veliko. To se nadaljuje tudi zdaj, ko je dojenček že skoraj otrok. Vsakodnevno, večkrat na dan. Zadet se igra z otrokom, povem mu da mi ne paše. Ne bom omenjala kakšne žaljivke letijo na mene, ponižuje me, da sem staromodna. Da ga ne razumem. Zdaj ko sedim tule in to pišem se sprašujem, pa kaj je s tabo ženska da si dovoliš da manipuilira s tabo. Ampak kam naj grem, kam, zgubljena sem čisto. Nikogar nisem nikoli užalila, ker prihajam iz take družine, saj smo se doma tudi kdaj skregali, ampak zdaj fantu povem take stvari da se še potem sama sprašujem a sem to jaz. Jočem vsak dan, ne pred otrokom, ker otrok čuti. Ne veste kako težko mi je gledati ko mojega otroka v naročju drži človek, ki ga več ne poznam, poleg tega še zadet. Vem, da me boste vsi ki kadite zdaj napadli. Nimam nič proti travi, imam pa proti njeni zlorabi. Sama ne kadim, niti cigaret ne. In zato mi gre vse to še bolj na živce. Pa vedno neki izgovori, da sem jaz vse kriva. Jaz seveda, lepo skrbim za otroka in za njega, kuham, perem, čistim. Ker sem po porodniški ostala brez službe pač morem biti tiho ali kako. Pa da povem da me nikoli ni financiral, ker sem že od doma prinesla to, da vedno skrbim sama za sebe. In bom tudi zdaj. Ampak ne prenesem več teh žaljivk, pa da ne omenjam vsega…
Kam naj se obrnem prosim svetujte mi, žali me, ponižuje, se kar odpelje domov pride ko marsovec. Na tako nizki nivo me je spravil, da ne vidim več prihodnosti, razmišljam o samomoru. Danes je bil cel dan zadet, pa hodi okoli otroka, ne prenašam več tega. Kam lahko grem z mojo pikico. Prosim svetujte mi, postalo me je strah, ne počutim se več varnega. Vse sem samo človek ne…Zakaj me življenje tako kaznuje, zakaj!!!!! Vem kakšna oseba sem bila.. vedra, vesela, komunikativna, spravil me je na tak nivo, da se več ne prepoznam.
Vsaj eno spodbudno besedo rabim
Podobna zgodba kot tvoja je bila slišana že večkrat. To je kao novi stil današnjega življenja. Da si zadet cel dan.
Ajde nekak se je razumljivo da to počnejo najstniki ki poiskušajo stvari. Ampak to da pa mas otroka pa se zakajaš poleg njega pa je sramota od sramote. Daj mu ultimat familija al trava. Tega se pol trdno dži. On bo že sam vido kaj mu bolj pase. Nebo ne prvi pa ne zadnji ko bo mogoče izbral kr raje travo. Mogoče bo mu enkrat žau. Mogoče tudi ne.