občutek zapostavljenosti
pozdravljeni.
Imam eno težavo, za katero imam občutek, da sem dosti sama kriva. Z ljudmi imam težave, da pozabijo na mene. Na nek način vse pričakujejo od mene. Ko pa jaz kaj potrebujem pa pozabijo name.
Bom navedla kar primer.
Velikokrat me boli, ko se moja mami sploh ne zaveda koliko naredim za njo. Hodim v služno, po sluzbi pa kljub temu da imam tudi svojo življenje, grem vskoraj vsak dan pomagat njej. Vedno znova se trudim za njo. Ampak ko bi pa jaz kaj potrebovala pa nekako pozabi na mene. Me ne vpraša kako sem jaz. In to me boli, v sebi trpim. Ker se počutim zapostavljeno. Pa ne potrebujem jaz sedaj nevem koliko pozornosti. Ampak rada bi imela občutek da sem tudi jaz pomembna kdaj ko ni dela.
Res dela veliko razliko med mano in mojo sestro. Sem ji tudi lepo poskušala povedati da me to boli. Da pač bi rada da bi me spoštovala.
Primer je tudi, da imam prijatelje( če se jim lahko reče prijatelji). Katere sem pred dvema mesecema ko sem se preselila v drugo stanovanje povabila na obisk. Sama sem takoj ko sem izvedela da se dogaja kaj dobrega šla pogledat in bila vesela za njih. No od teh prijateljev sem pa po slabem mesecu ko smo se srečali prejela vprašanje da so pozabili in da bi še morali priti k meni. In jaz vem da bom še sedaj spet ppozabila na to, čeprav v realnosti ne morem več pozabljat znova in znova, želim si iskrene ljudi, ki bodo znali cenit mene in bom jaz cenika njih.
Zanima me kaj delam narobe da se dogaja to, da ljudje dejansko nikoli ne pomislijo na mene. To sta bila samo dva primera to se dogaja konstantno. Kako je možno to resit? Se sploh da?
Hvala vam za odgovore,
Maja
Vedet moraš zakaj se vsi ti ljudje sploh družijo s tabo.
Predvidevam, da mama rabi nekoga s komer je čustveno povezana in ker je s tabo že, se “ponuja” še sestri, ki jo želi privabit z dobrikanjem.
Ona tebe rabi, mislim, da ne toliko zaradi dela, ki ji ga ti opraviš, bolj zato, da s tabo deli vse tisto kar z drugimi ne more. Da se malo “spove, si “olajša dušo”. Žal te “pozabi” pohvalit za vse to, bolje rečeno nagradit za tvoj trud.
Tisti “prijatelji” imajo vsak svoje življenje in obveznosti in tako so odložili tvoje povabilo na “jutri” in se je zavleklo. Ne bi rekel, da te glih ne marajo, mogoče jim ni toliko pomembno, da bi odložili svoje obveznosti in te prišli obiskat.
Vseeno ostaja še vprašanje zakaj TI rabiš vse te pohvale, priznanja, zakaj toliko rabiš to, da ti drugi dajo potrditev, da si vredna, sposobna, da se skozi njihove potrditve čutiš ljubljeno, zaželeno, sprejeto… ne vem kaj še?
pozabijo nate, ker si zastonj, ker si vedno na voljo in pripravljena pomagat. Sama si se naredila za predpražnik in sedaj se čudiš, zakaj si ljudje brišejo čevlje ob tebe.
Če prav razumem, živiš na svojem, imaš službo, torej se v prostem času, namesto, da pomagaš mami in drugim, začni ukvarjat s čim drugim. Šport, razvijanje kakšnega znanja, potovanja, morda dodatno delo.
Ko boš začela lepo ravnati s sabo, bodo tudi drugi. S tem boš sicer zgubila nekatere sedanje znance, ampak nič hudega, bodo prišli drugi.
Egoizem jo bo kaj bolj osrečil kot sedanji “altruizem”?
Močno dvomim.
Pomoč drugim človeka osrečuje, če je le ta osnovana na pozitivnem razmišljanju, če pa se pomaga drugim zato, ker se pričakuje “plačilo” (lahko zgolj v obliki pohval)….. ne vem, verjetno je naporno.[/quote]
Takih, ki znajo tako lepo pridigati o altruizmu se je za izognit v velikem loku, ker običajno to temelji na pričakovanju, da druge neizmerno osrečuje, če delajo za njih same.
Pomoč drugim osrečuje, kadar človek najprej za sebe poskrbi, če pa je viška, pa še drugim pomaga. ampak avtorica kupuje ljubezen, ker meni, da je v resnici ni vredna, zato je nujno, da začne najprej delati zase.
Pozdravljeni.
Hvala vam za odgovore.
Ste mi vsi na svoj način dali mislit. Vedla sem vse skozi, da je težava v meni. saj je dejstvo da se mi če ne to ne bi dogajalo res z veliko večino.
Na kak način je potem pametno delati na sebi?
Kaj narediti ko bodo ljudje užaljeni ko jim ne bom pomagala kdaj? ( To se je do sedaj vedno dogajalo, da ko nisem imela časa pomagat je bilo razočaranje, da nisem pomagala do konca, je spet bila prizaddetost).
hvala.
Lep pozdrav
najbrž imaš preveč takih okoli sebe kot je ON_, (mal heca prosim). za spremembo moraš najprej postati diplomatska – ne odkloniš naravnost, ampak poveš, da res nimaš časa, te boli hrbet, si že Francki obljubila, da prideš, te šef ne pusti na dopust itd itd itd.
Druga stvar, da začneš resnično opazovati sebe in ugotavljati kaj si res želiš in potem to tudi uresničiš v okviru zmožnosti. Zelo dobre nasvete lahko prebereš na forumu Mejna osebnostna motnja svojci – kako postavljati meje in kako odkrivati sebe.
Očitno se narobe razumemo.
Pomagati drugim, ker te oni pač prosijo, je eno, pomagati drugim, ker ti tako želiš in te to osrečuje, je pa nekaj čisto drugega!
Z “diplomatskimi” izgovori (beri z lažmi) se ne bo rešila izkoriščanja, še občutek sramu se ji bo pojavil, zato je ta nasvet ničvreden. Hinavščina ni njeno področje, ker če bi bila ne bi tu spraševala takih stvari kot jih pač sprašuje.
Moraš vedeti, da je užaljenost igra, je čustveno izsiljevanje s katerim nekdo želi vseeno pri tebi doseč tisto za kar si ga zavrnila. Ker si sočutna podležeš.
In kaj potem, če so užaljeni? Njihov problem!
Enostavno jim povej, da tokrat ne moreš pomagat, ker… navedi resničen razlog zakaj ne moreš. Kdor bo razumel ok, kdor ne razume, da tudi ti rabiš čas zase pa itak ni vreden tvoje pomoči/pozornosti.
Lahko jim predlagaš kak drug termin, jim omejiš čas, da se ne boš počutila izigrana. Sama upravljaj s svojim časom, naj se drugi prilagajajo tebi, če te resnično rabijo.
Tu ne rabiš nobene diplomacije in se ne rabiš skrivat pred nikomer, ker nisi nič dolžna in nisi nič ukradla (lopovi se ukvarjajo z diplomacijo ;).
Če se boš postavila zase ti ne bo nihče zameril, morda bodo na začetku malo vihali nosove, to bo pa tudi vse.
Živjo,
jaz bi te pa vprašala, kako konkretno ti izraziš to tvojo potrebo po pomoči- recimo mami ali pa kako si prijatelje povabila k sebi? Morda ni fora, da te zapostavljajo ali pa pozabijo nate, morda samo premalo jasno izraziš neko svojo prošnjo ali pa povabilo? Recimo, če bi meni kdo rekel: hej, živim na novem naslovu, oglasi se kaj, …bi se verjetno odzvala kasneje ali pa morda res pozabila na to, kot če bi me poklical, mi rekel, da takrat in takrat organizira mini otvoritveno zabavo oz. druženje, če pridem…ali pa bi se z mano konkretno zmenil za kavo. Kako je bilo v tvojem primeru, ne vem, ker nisi napisala, lahko pač je to samo ena od opcij, da je kak šum v komunikaciji.
Mama te bo morda začela spoštovati, ko boš tudi sama sebe in svoj čas začela spoštovati. Se pravi, ko boš naredila spremembo pri sebi. Ne moreš pričakovati, da se bo kaj spremenilo pri tvoji mami po toliko letih, če se do sedaj ni, pri tem pa se še vedno enako vedeš do nje. Bodi malo bolj “uporna”, vzami si kdaj tudi najprej čas zase in šele potem za druge. Ko boš začela ceniti svoj čas, bo morda tudi tvoja mama začela ceniti tvojega. Vendar tega vseeno ne pričakuj, ker je malo verjetno, bolj pomembno je, da ti dobiš občutek, da se spoštuješ, takrat tu tudi ne bo toliko mar, koliko te spoštuje mama, ne boš več tako pogrešala tega potrdila.
Preprosto ne bodi vedno na voljo! Saj pravzaprav sploh ni pomembno, ali te sprejemajo. Vprašanje je ali ti sprejemaš sebe. Si zadovoljna s seboj? S svojim življenjem? Če ljudje pozabljajo nate, niso pravi prijatelji, zato se z njimi sploh ne sekiraj. To energijo raje porabi za svoj razvoj. Saj edina oseba, s katero boš vse življenje, si ti sama.
Se strinjam z zgoraj napisanim. Predvsem mamo pusti malo naj se sooči s sabo. A nima nobenega tatu? Starši s svojo posesijo hitro naredijo, vzpostavijo vzorce obnašanja pri otrocih. Si preveč na razpolago, ja. Misli nase, bodi bolj egoistična. Zanimivo, kako se potem začne vse obračat. Govorim tudi iz lastnih izkušenj, čeprav vem, kako je to težko. Temu lahko rečemo tudi čustvena inteligenca, ki pa je pri nekaterih na zelo nizki stopnji, žal so to lahko tudi naši starši.