Nimam pojma kaj je narobe…
Zivjo. stara sem 17 let. Vcasih se mi zdi da sem cez dan polna energije in motivirana, delam si nacrte in sanjarim o necem kar je zelo utopicno. Zdi se mi da sem boljsa od vseh, da imam lepo postavo in da so mi vsi zavistni. Vem, bolano je. Pridejo dnevi ko sem totalno nasprotje….eden izmed takih je danes: zbudila sem se zaspana, ze cel dan samo jem..sla sem bruhat da bi spravila to hrano ven ampak potem sem spet jedla. Pocutim se debelo, pocutim se prazno in nicvredno. Rada bi spala ker sem utrujena. Rada bi od nekod privlekla svoj star orfa noz in si ga nekam zasadila da bi imela mir. Moje tako rekoc niha iz dneva v dan. Razmisljam o tem kaksna sem.. mama mi pravi da sem debela. In ton v katerem to rece me spravi ob zivce. Ne vem kaj bi pocela. Rada bi se s kom pogovorila pa sem brez volje in se mi ne da. Tako ali tako nimajo casa zame.. useeno jim je zame. Vse kar vidijo na meni so moje brazgotine na zapestjih (btw sploh jih ni dosti) in me sprasujejo od kod mi to. Pravim da me je opraskala sosedova macka. In valda ne verjamejo. Upala sem da bo za poletje drugace.. da bom shujsala tako kot sem lani..ampak le se jem.. hocem biti zdrava hocem biti normalna in rada bi imela dovolj energije da bi se smejala tako kot vcasih ko me je od tega se cel dan bolel trebuh. Ne vem kdaj sem se res iz srcs nasmejala….
Mogoce je bil to samo moj govor sami sebi ampak hvala vsem ki ste (ce sploh ste) to prebrali.. kdorkoli ze ste.
Spoštovani!
Sem ženskega spola in stara bom 20 let. Pred kratkim sem opazila da imam težave. Težave se predvsem pojavljajo ko sem ob fantu,saj z njim prezivim tudi vecino casa. Težave pa sse pojavljajo zelo pogosto, vendar trajajo malo casa, vendar dovolj da privede do prepira. Namrec sem zelo dobre volje, nato pa naenkrat postanem tecna, zelim da je vse po moje, iscem prepire in probleme kjer jih ni, ne zelim da me fant poljublja in se me dotika, ceprav me poljublja ne vracam poljubov, bulim v telefon in sem tiho. V tem casu sem kot kaksen ” hlod ” Nato pa nenadoma postanem taksna kot prej in nicesar ne razumem. Nikoli mi ni jasno zakaj je fant jezen name in tako pride do prepira saj ne zaznam kako sem se prej obnasala. Prav ta moj odnos je pred kratkim koncal najino zvezo in sele zdaj sem razmislala kaj pravzaprav sem naredila da me ne zeli vec. Zelo hvalezna bi vam bila za nasvet saj z tako spremembo za kratek cas nebo slo, saj se v tem casu obnasam kot druga oseba.
Zelo vam bom hvalezna za kak nasvet.
Lep pozdrav
Draga vlastazzz,
oprosti, ker tako dolgo nisi prejela nobenega odgovora. Minilo je kar nekaj od tega poletja in počitnic in zdaj je pred vrati že šola…
Glede na težave, ki jih opisuješ- od samopoškodovanja do težav pri hranjenju- bi ti toplo predlagala, da si z novim šolskim letom poiščeš pomoč strokovnjaka. Na Svetovalnih centrih za otroke, mladostnike in starše imajo namreč obilo izkušenj s tovrstnimi težavami. Verjetno ti je pač znano, da je mladostnic in mladostnikov s težavami podobnimi tvojim ogromno? S čimer seveda ne pravim, da ti nisi edinstvena in sama svoja.
Kateri svetovalni center je najbližje kraju kjer živiš?
http://www.tosemjaz.net/si/dodatne_informacije/149/detail.html
http://www.svet-center-mb.si/
http://www.svet-center-kp.si/
http://www.posvetovalnica.si/kontakt.html
http://www.pravice-otrok.si/index.php?id=134&tx_ttnews%5Btt_news%5D=46&cHash=d76af2a2dccdb1f8dd6f65a1d33a2f89
http://www.infomosa.si/pomoc/pomoc.html
Tukaj je nekaj linkov- upam, da najdeš kaj zase in se še kaj oglasiš,
vse dobro želim, lp
Bernarda
Lep pozdrav vsem in hvala ce boste to prebrali.
Stara sem 15, sodec po ostalih dokaj privlacna, normalna postava, odlicnjakinja, starsi zivijo skupaj torej nimam razdrte druzine, edinka. Nevem kje se je zalomilo ali zakaj se je zaomilo vse kar vem je, da sem nesrecna sama s sabo v glavi si ustvarjam prizore kako bi umrla, ceprav mam rada zivljenje..se kar na case. Nevem zakaj sem tako nezadovoljna in zalostna. Zdaj sem zakorakala v prvi letnik gimnazije in ceprav se ucim se zdaj ko se nimamo prakticno nic snovi ucim ze v naprej, in sproti.. se se vedno pocutim nicvredno. To ze traja par mesecev dogajalo se mi je ze prej ampak je zmes ponehalo zdaj pa je prisla nazaj vsa zalost, se zamujena. Nevem na koga se na obrnem, kaj sploh naj recem, mogoce sem zmesana in nerabim pomoci res nevem vem samo da sem obupana in da starsa ne bi hotla poslusat o tem kakrsnekoli zdravniske pomoci si nemorem poiskat ker bi se me starsa sramovala. Velik del mene vec noce biti tukaj, ze 100x sem si skusala v glavi razcistit so dnevi ko sem srecna in so taki ko sem brez upanja. nevemvec kdaj sem se nazadnje iz srca nasmejala pocutim se kot ujetnik v lastnem telesu, jocem vsak dan..
Ce bi koncala zivljenje bi zlomila srca toliko ljudem..ampak hocem zivet, samo bolecino hocem ustavit
Draga 15letnica,
nakako običajno je, da v tvojih letih pride do čustvenih valovanj in viharjev, ki te premetavajo sem in tja in da se tvoje počutje lahko spremeni zelo hitro…Kako normalno in običajno je to konkretno pri tebi bi težko sodila glede na tvoj opis. V kolikor so tvoja občutja žalosti pogosta in trajajo dalj časa je najbolj prav, da se pogovoriš s kom, ki bo to razumel in ti znal svetovati. Imaš strokovnjake na svetovalnih centrih za otroke, mladostnike in starše, ki si usposobljeni za težave najstnikov. Verjetno si zdaj v gimnaziji v kakšnem malo večjem mestu kjer tovrstna možnost obstaja?
Je zate mogoče stres tudi prehod v srednjo šolo? Si v novem okolju med novimi ljudmi? Vsakdo potrebuje nekaj časa, da se navadi na novo okolje, sklene nova poznanstva in prijateljstva.
Vsekakor svojih občutkov ne zanemarjaj, spregovori o njih v varnem okolju in ne podleži predsodkom ( tudi o tem, da te mogoče starša ne bi hotela slišati in ti stati ob strani ob iskanju pomoči).
Želim ti vse dobro in oglasi se še, pozdrav,
Bernarda