Nesramen otrok, starši pa ne reagirajo
Pozdravljeni, rada bi z vami delila svojo izkušnjo in mišljenje … Moj sin je star 4leta in ima blažjo govorno motnjo; do tretjega leta ni govoril, sedaj pa ima težave z izgovorjavo nekaterih glasov. Njegova 8letna sestrična, ki ga je gostila ob svojem obhajilu, mu je, takoj ko smo prispeli, rekla: Ti si pa že 4leta star in ne znaš skoraj nobene besede. Sama njena izjava me še ne bi toliko razburila, bolj me je razburila (ne)reakcija vseh prisotnih; mame, očeta, dedka in babice. Na moj odgovor, da fant že pozna veliko besed, morda več kot ona, le težko jih izgovori, pa se je končno vključil njen ati; to pa ne bo držalo, je rekel, naša X zelo veliko bere. ?! Nisem mogla verjeti! Namesto, da bi ji kaj rekel, je bil užaljen, ker sem rekla, da zna en fant več kot ona. Kasneje, ko njeni niso bili prisotni, pa ga je klicala debeluh in požeruh in ga izključila iz igre s prijateljico. Menim, da 8letnica ve, kaj je nagajivost in kaj je zlobno; kar zgrožena sem bila, s kakšnim veseljem ga je punca žalila. Kaj menite o tem? Je sploh smiselno karkoli reči staršem?
Spoštovani!
Sama sem mnenja, da se v dinamiko otrok ni dobro vtikati, saj se na ta način oni socializirajo in naučijo postaviti zase. Moramo pa seveda presoditi, kdaj se take stvari sprevržejo v nekaj kar je neprimerno.
Jaz bi v prvi vrsti okrepila svojega otroka, se z njim o tem pogovarjala in mu krepila njegove kvalitete. Ker tokrat ste slišali, da se nekdo norčuje iz njega, naslednjič morda ne boste in je dobro, da se zna sam zaščititi.
Ne vem kakšen smisel ima reči njegovim staršem. Ste z njimi zelo povezani, vas bodo slišali, vas bodo upoštevali? To so vprašanja, ki so pomembna, saj sicer lahko naredite še več škode.
Jaz bi verjetno, ko bi šlo zbadanje čez mejo, sama rekla deklici: Ali mi lahko pomagaš razumeti tvoje vedenje? Kako misliš da se xxx počuti, ko tako ravnaš z njim? Bi se ti dobro počutila, da bi tebe nekdo zbadal?
Mislim, da bi osem letni deklici morda taka vprašanja pomagala na poti do razvoja empatije. Niso niti napad, niti vtikanje, tako, da bi vam tak pogovor težko kdo zameril.
Srečno!
Hvala za odgovor! Se strinjam, otroci morajo biti odporni in se znajti v takih situacijah. Menim pa, da obstaja ena meja, kjer jim je treba jasno dati vedet, da nekaj ni prav. Ce se zmerjajo v prepiru, se stepejo, … se mi ne zdi enako, kot ce nekoga nacrtno, iz zlobe in z veseljem zalis. Sama bi v takem primeru pri svojem sinu odlocno odreagirala. Vse je lahko, ne pa nesramen in nespostljiv. Drugace pa je prizadelo mene, moj sin je na sreco zdravo samozavesten. Nacin, kako je to rekla in vedenje starsev, ki jih bolj skrbi, da popaca oblekco kot njen odnos do ljudi.
Kot ste že prej omenili glede nesramnih otrok katerih starši ne reagirajo. Res je, da se morajo otroci znajti sami- pomembno je to, da jih starši podpirajo (v nekaterih primerih sicer ne), sicer pa ima skoraj vsaka šola svojega šolskega svetovalca/ psihologa, kateremu lahko otrok zaupa svoje probleme, težave z učenjem ipd. . Pomembno je, da lahko otrok nekomu zaupa, saj se tako psihično odahne in mu je takoj lažje. V drugačnih primerih npr. pri hiperaktivnih otrocih je to drugače in jih zdravniki (pediatri) napotijo k posebnem (mag. ali dipl.) psihologu, ki določi diagnozo.