Partner je ločen in ima 6 letno hčerko. Midva sva v zvezi 3 leta, živiva skupaj. Hčerko redno videva, dva vikenda na mesec je pri naju, videva jo tudi med tednom, jo vozi na dejavnosti..Jaz sem od vsega začetka vedela, da ima otroka, sama jih nimam in jih tudi ne želim. Problem je v tem, ker se čutim po eni strani krivo, ker do otroka ne čutim tako, kot bi po moje morala. Sem ji naklonjena, nimam je pa strašno, brezpogojno rada. V redu mi je, ko pride k nama, vendar mi ne bi bilo čisto nič hudo, če ne bi prišla. Hčerka je bistra, živahna, pridna, na trenutke ima svoje fore, ampak v meji normale. Mislila sem, da bom s časom čutila drugače, ko se bomo navadili drug na drugega, pa ne. Ko pride v petek mi je v redu, vendar v nedeljo komaj čakam, da gre. Med tednom se večkrat izognem druženju z njo, ker se nočem odpovedati svojim hobijem. Partner to opazi, vem, da mu ni vseeno. Po eni strani imam slabo vest, po drugi pa nisem nadomestna mama njegovemu otroku in ne vem, zakaj bi morala čutiti kot on ( kot starš) ali se odpovedovati stvarem, zato, da bi bila z njo ( do ene mere tako se). Sprašujem, če ima še katera tako mešane občutke glede partnerjevih otrok, ali ste jih imele že od začetka rade kot svoje?

Pri nas je situacija podobna, le da so spoli zamenjani.
Do otrok, ki niso naši, običajno čutimo drugače, vsekakor bolj nevtralno, kot pa če bi bili naši. Partner bo to razumel ali pa ne.
Še posebej pa je zahtevno, če takšna družina živi skupaj in ima partner, ki ni starš otrokom, kakšna pričakovanja do njih, mislim na kakšne vzgojne stvari. Kako se obnašati takrat?

Bila sem mačeha, ko še nisem imela otrok, in sem otroka vzljubila na mah! Takrat ni bil star še niti leto dni, ko sem ga spoznala (ženska je pustila njega, da ne bo kakšnih očitkov).
Zdaj sem pa sama ločena mama in imam partnerja brez otrok. Seveda jih nima rad, kot bi imel svoje, to je vendar logično, saj ni bil zraven, ko so se rodili, ni me spodbujal pri dojenju, ni jim menjaval plenic, ni jih vozil na sprehod, pa v vrtec, ni videl njihovih prvih korakov … Ima jih pa rad bolj kot recimo otroke kolegov, in deloma celo bolj kot nečake, ker pač živi z njimi skupaj in je to drugačen odnos, kot če si samo na obisku.
Pomembno je, da si naklonjena otroku, da si korektna, nič ni narobe, če si je kdaj sita (kolikokrat sem jaz svojih in komaj čakam, da gredo k očetu za kak vikend – veš kaj, mir pa tudi paše), samo da bi bila pa vnaprej slabe volje, ker pride, bi bilo pa tudi kar hudo.
Otroci so nekaj najlepšega, kar pride v naše življenje. Tudi tuji. Jaz sem že kot osnovnošolka imela rada otroke in skrbela zanje, se ukvarjala, igrala z njimi, vedno navdušena, ko so prijateljice rodile, bila z veseljem varuška … Meni so otroci zakon. Pa toliko stvari jih zanima, tako preprosti in neposredni so, nimajo zadržkov pokazati, da te imajo radi, vse jim je vau in oh. Jaz prav uživam v njihovi družbi – v družbi svojih in tujih otrok. Rada vidim, da pridejo k nam na obisk in tako dalje.
Partnerja malo pomiri, ti pa tudi poskusi videti v tej deklici tudi nekaj dobrega zase, za svojo rast, za svojo dušo. Napajaj se s to njeno pozitivno energijo, boš videla, kako dobro dene.