Prosila bi vas za mnenje, ker se mi zdi, da se ne znajdem najbolje v svoji trenutni situaciji. Sem ločenka, mama dveh šoloobveznih otrok. Imam skrbništvo, preživnino in stike z očetom otroka imam urejeno. Zivim v podnajemniškem stanovanju in čez mesec ob redni službi dobro shajam. Pred dvema letoma sem spoznala ločenca, ki ima tudi dva šolobvezna otroka.Ima urejene redne stike z njima in urejeno preživnino, vendar z bivšo ženo nimata rešenega premoženja. Hiša bo ostala njemu in bo bivšo ženo izplačal, imela sta tudi vikend, ki pa je ostal njej. Preko sodišča se pogajata za ceno izplačila. To se njima vleče že skoraj štiri leta in ni videti konca. Sodni mlini so resnično zelo počasni. Midva se zelo razumeva in čutim, da je pravi zame. Rada se imava, zelo sva si karakterno podobna in srečna sem ob njem. Je zelo družinski človek in veliko časa smo skupaj. Tudi najini otroci so sprejeli novo situacijo in se med seboj zelo dobro razumejo. Imava zeljo po skupnem zivljenju, prav tako otroci, ampak je ne moreva uresničiti. Marsikdo mi je ze dejal, da sem neumna, ker ne gremo k njemu zivet, saj bo itak rešil zadevo. Tudi moj partner meni, da je tako. Vendar se bojim. Ubijajo me ze te selitve sem in tja…čez dan, zvečer domov, ne vidim več smisla v tem, po drugi strani pa imam svoj kotiček, pa čeprav najemniški. Dokler ni hiša v celoti njegova ali pa da mu jo pomagam izplačati, se mi zdi, da ni prav, da zaživimo tam. Sicer smo večinoma pri njemu in se tam tudi dobro počutimo. Kaj menite vi?

Če bi jaz našel žensko s hišo, ki bi mi bila pisana na kožo, bi šel takoj k njej. Tudi od nje bi pričakoval enako.
Res pa je, da bi moral situacijo poznati v detajle, ker se ponavadi prav pri njih zaplete.

Uff. Počasi. Samo 2 leti? Imel sem možnost v podobnem časovnem okvirju… pa nisem šel. Nope.

Zagotovi varnost otrokom in sebi. Nikakor, res nikakor ne spusti nečesa, kamor se lahko v krizi vrneš – če je seveda tvoje stanovanje.

Drugaće pa, seveda – če ne živite skupaj, pomeni da nisi še “živela ljubezen”. Bi prej rekel, nekako pojdite vsi skupaj v najemniško, ali pa se zmenite, kako bi skupaj živeli… recimo vsaj 3leta. Vedi, zato so predporočne pogodbe. Je pa riziko krega….

Želim ti srečo,
PS: bi me pa partner vsekakor potegnil meni, ne bi zdržal tako, nekje vmes…

In vleče se lahko še štiri leta, tako je to v Sloveniji.
Sem ločena, živim sama z otroki, imam partnerja, vendar se nimava namena preselit skupaj, dokler ne gredo otroci od doma (tudi on ima otroke).
Mene bi izjemno motilo, če ne bi bil sposoben doseči kompromisa glede premoženja. Tvoj partner bo zaradi denarja izgubil toliko let življenja, toliko živcev in toliko denarja zmetal za odvetnike po nepotrebnem. V končni fazi pa bodo vse to nekega dne dobili otroci, če ne v celoti, pa vsaj del.
Poznam nekaj podobnih primerov, v glavnem se kolegice fajtajo za deleže, in jim odkrito povem, da nimajo prav, naj popustijo, ker ni vredno! Nikoli! Jaz sem bivšega precej preplačala, samo da je bil čim prej mir in stvar zaključena. Tisti denar me sploh ne tišči, naj mu bo dobra popotnica, če si je že sam ni mogel zagotoviti. Samo da imam mir v duši.
Res bi me motilo, če partner tega ne bi imel urejenega.

Ja. Vsi vaši odgovori so točno to, kar mene vznemirja. Detajli, biti nekje vmes in nerešenost premoženja. O živcih in odvetnikih, kaj šele o stroških le teh bi se dalo govoriti…..Tudi sama sem postala del tega in nekako nimam več volje za to. Moje mnenje je, da je potrebno včasih stopiti nad določene stvari in se vprašati, kaj v življenju je največ vredno. In pustiti ego za sabo. Pa čeprav je krivično. Ko sem se ločila, sem tudi jaz vso premoženje pustila pri bivšem možu in ga prav tako preplačala. v vsem sem se strinjala, samo da sem se ločila. In si s tem kupila mir. Resnično. Priznam, da me včasih prične jeziti, da mi je na trenutke celo žal, ko vidim kako nekatere preko sodišč iščejo svoje premoženjske pravice. In to na kakšen način! Pa vendar. Menim, da je treba prevzeti odgovornost. Sama sem se odločila za to življenje.
Mene moti le to trenutno, da nisem srečna v tem tempu, ki ga živim. Malo tu malo tam…ni mi všeč. Zakaj? Ker se mi zdi brezveze. Ker življenje tako hitro mineva, mi pa ne upamo koraka zaradi papirologije, čakanja čakanja čakanja….ampak ja, bo že najbolje, da tako ostane. Mogoče bom morala nekje drugje meje postaviti, da bom lažje šla čez to. Hvala vam za te odgovore.