Tole je mini esej. glede na to, da se ves čas v temah ponavlja eno in isto.. takole gre:

ZVESTOBA?

Zanimiv koncept. Najprej naivno pomisliš, da veš, za kaj pravzaprav gre. Potem podrobneje pogledaš in vidiš, da je zvestoba, prav tako kot vsi ostali človeško izumljeni pojmi, nekaj zelo premičnega. Predvsem v človeški družbi vzeto kot nekaj absolutnega. Pravzaprav ekstremnega.

Če pogledaš oba konca ekstremov imaš na eni strani zvestobo samemu sebi. Egocentričen človek, popoln egoist je tako tisti, ki je najbolj zvest samemu sebi.

Potem imamo drugo skrajnost, altruističnega človeka, ki je zvest vsem drugim.

Oba, tako egoističen, kot altruističen zvestobnež pa naletita na hudo oviro, ki je nekako skupna: drugi ljudje. Vsak človek ima drugačen ideal zvestobe, zato se altruist nikakor ne more prilagoditi vsem naenkrat. Recimo, če je ženska: ne more biti hkrati zakrita (stara evropska navada, sedanja muslimanska in hindujska) in odkrita. Ne gre. Enako ne more biti egoist zvest samo sebi, ker bo trčil na svobodo drugih. Tako lahko oba ekstrema obstajata samo v idealu, nikjer drugje.

Zvestoba je namreč ideal. Ne moreš biti niti popolnoma zvest sebi, kot tudi ne drugim. V obeh primerih zato, ker smo ljudje socialna bitja. Res je, da zahodna družba ves čas poudarja individualizem, toda ljudje to nikakor nismo. Odtenki za raziskovalca iz vesolja so minimalni. Individualistov ni. Četudi nekdo živi sam, v divjini.. ni individualist. Če s seboj nosi puško, jo ni naredil on. Če s seboj nosi nož, ga ni naredil on. In četudi je vse, kar nosi in uporablja naredil sam.. mu je znanje kako to narediti posredoval drug človek, oz. ljudje.

Ljudje smo povezani. Pika.

Prav zaradi te povezave ljudi, interakcije in vplivov.. je tudi zvestoba nekaj premičnega. Nekaj nestabilnega, nekaj neoprijemljivega, če hočeš. Odvisno od družbe ljudi, se tudi koncept zvestobe spreminja. Če stojim v rimsko katoliški cerkvi sredi maše, je povprečno dojemanje zvestobe čisto drugačno, kot sredi koncerta undergroud skupine.

Podobno kot atomi v molekulah (kot tudi nevtroni in nevtrini znotraj atomov) stvari ves čas nihajo. En teden smo zvesti sami sebi in ne jemo sladkarij, ogljikovih hidratov.. potem se znajdemo na rojstno dnevni zabavi in družba te nekako spet prisili, da se prekršiš.

Za zvestobo mi mislimo, da je trden pojem, pa sploh ni. V času se spreminja. Po drugi svetovni vojni zveste ženske niso nosile mini kril, kaj šele bikinke.. to je prišlo nekaj desetletij kasneje. Vsaka generacija ljudi dejansko v družbo vpelje drugačen pojem zvestobe, kot jo je bila deležna prejšnja. Če so hipiji seksualno zvestobo s pomočjo kontracepcijske tabletke čisto razvodeneli, je naša računalniška generacija prinesla čisto nove pojme: digitalna zvestoba.

Je človek nezvest, če se v igrici z drugim karakterjem poljublja ali bog ne daj seksa?

Moji stari starši so mislili, da vedo, kaj je zvestoba.. vsaj kar se tiče pojma, ker se je dejansko niso nikoli držali. V bistvu je prav, da niso bili zvesti. Ne socializmu in komunizmu v širšem kontekstu, kot drugih stvareh. Tudi intimnih. Slepa zvestoba je škodljiva.

Dvomi v vse, pravi že starogrška filozofska šola. Zvestoba torej ni nekaj v kar bi verjel, temveč moraš dvomiti. Zakaj mi iluzijo seksualne zvestobe ves čas vsiljujejo, celo zakonsko predpisujejo, če pa noben primat (kot tudi ostale živali), ki živi v večjih skupinah ni monogamna?

Ali kot lepo sprašuje čudovita knjiga Sex at Dawn: Zakaj moramo zakonsko predpisovati nekaj, kar je “naravno”? In celo groziti s smrtjo, če se tega ne držimo?

Koncept zvestobe starih staršev je potem hipijevsko obdobje, ki se je pojavilo v obdobju odraščanja mojih staršev, postal čisto spremenjen. Ženska končno ni bila več sužnja bioloških procesov ter družbenih pogojevanj. Osvobojena ženska je spremenila podobo družbe.. in še vedno jo.

Ni več nenavadno s predstavnikom drugega spola iti na kosilo, večerjo, kino, predstavo itd. Babice in dedki si tega niso mogli zamisliti!

Vsa inercija svobode hipijev pa se ni prebila do naše generacije. Spet je pridobila kontra-revolucija in tradicija. Marsikaj se je spremenilo, večinoma se je vrnilo nazaj.

Vmes pa se je pojavil cel pok novih zvestob, s katerimi se babice in dedki, pa tudi mame in očetje niso potrebovali obremenjevati (no, slednji vsaj večino svojega življenja ne).

Sexting, internetni dating, pošiljanje intimnih fotografij, internetna pornografija.. emailov ne omenjam, ker je samo hitrejše dostavljiva oblika pisem.

Kaj lahko rečeš partnerju, ki ima instaliran na pametni telefon Tinder, Hinge, Grindr ali Badoo?

(Aplikacije za pametne telefone namenjene “hooking-up”, t.j. one-night-stand, ki se ponavlja.. oz. ostalim oblikam seksualnih srečanj ter povezovanj..)

Btw sploh veš, da ima partner to nameščeno na telefon, ima samo spletni account?

Kaj narediti, če partner gleda pornografske strani?

Kje in kaj je meja?

Nič od tega ni bila težava naših starih staršev.

Vendar eno ostaja skupno. Pojem zvestobe. Kaj torej je zvestoba?

V poročnih zaobljubah običajno je vse povedano, zapisano.. kar je paradoks, ker se potem na koncu reducira samo in zgolj na seksualno. Kaj pa podpora v dobrem in SLABEM? In vsem ostalem?

Peter Ustinov je že dolgo tega rekel: “Seks je nadaljevanje komunikacije z drugimi sredstvi.”

NADALJEVANJE. Brez komunikacije ni nadaljevanja!

Kako je možno, da se na koncu vedno odmisli VSE različne oblike zvestobe?!? Kako to, da se vsi zaštekajo šele pri seksualnem.. ne pa pri vsem drugem:

Ali je zvestoba, da se partnerja zanemarja?

Ali je zvestoba, da se nad partnerjem ves čas zmrduje in negoduje?

Ali je zvestoba, da se nad partnerjem ves čas pritožuje in širi nezadovoljsvo?

Ali je zvestoba, da se partnerja ves čas daje v nič?

Ali je zvestoba, da se partnerjev odnos do otrok zaničuje?

Ali je zvestoba, da se partnerja omejuje (prostorsko, časovno, miselno, čustveno..)?

Ali je zvestoba, da se partnerjeva čustva ne upošteva?

Ali je zvestoba, da se partnerja ves čas nadzira, kontrolira, zaslišuje?

Ali je zvestoba, da se partnerju več čas nekaj, nekoga.. očita?

Ali je zvestoba, da se partnerja ves čas obtožuje (tudi nezvestobe)?

Ali je zvestoba, da se partnerja ves čas ignorira?

Ali je zvestoba, da je vedno vse po tvoje?

Ali je zvestoba, to, da je tisto, kar ti hočeš merilo vsega?

Kje na merilu zvestobe se znajde razkorak med partnerjem, kjer bi eden rad počel neko stvar (recimo seks) vsak dan, drugemu je enkrat na mesec odveč?

Kje je zvestoba, ko partner konstantno zavrača komunikacijo?

Kje je zvestoba, ko po letih skupnega življenja greš prebrati stare maile in pisma ter ugotoviš, da že ves čas pišeš, govoriš isto.. a se ne spremeni čisto nič?

Kje je zvestoba, ko se niti pogovarjata več ne?

Kje je zvestoba, ko vsak od partnerjev je svoje obroke v drugem prostoru?

Kje je zvestoba, ko eden ves čas samo še dela (worokoholik)?

Kje je zvestoba, ko eden od partnerjev samo še popiva (alkoholik)?

Kje je zvestoba, ko eden izmed partnerjev izgublja denar v igrah na srečo (zasvojenec)?

Kje je zvestoba, ko se partner izgublja v drugih drogah (odvisnež)?

Kje je zvestoba, ko partner večino prostega časa gleda španske nadaljevanke (filme in ostalo)?

Kje je zvestoba, ko partner večino prostega časa igra računalniške igrice?

Kje je zvestoba, ko partner večino časa namenja športu?

Kje je zvestoba, ko partner večino prostega časa namenja svojim hobijem, prijateljem in sodelavcem?

Kje je zvestoba, ko partner drugega žali, obrekuje in preklinja?

Kje je zvestoba, ko partner ves svoj gnev dnevno stresa na partnerja?

Kje je zvestoba, ko partner ne upošteva mnenja drugega?

Kje je zvestoba, ko partner noče poslušati?

Kje je zvestoba, ko partner samo še izsiljuje?

Kje je zvestoba, ko partner pride domov in samo še pizdi?

Kje je zvestoba, ko si še minuto pred prihodom domov čisto dobre volje, poln energije.. ko pa prestopiš domači prag, ti vse pade dol.. in ne moreš čisto ničesar več?

Kje je zvestoba, ko tvoja čustva nimajo več nikamor.. ampak nikamor več iti?

Kje je zvestoba, ko se znajdeš v kleti.. v depresiji, ko ti je hudo?

Kje je zvestoba, ko si čisto sam samcat?

Kje je zvestoba, ko si bolj osamljen kot Robinson Cruso?

Kje je zvestoba, ko na vse to opozarjaš leta, mesece.. tedensko.. a se nič ne zgodi?

Kje je zvestoba?

Kje?

In na koncu, se ljudje leno sprašujejo, zanimajo samo za eno in zgolj eno: ali je eden v drugega vtaknil točno določen del telesa v točno drug del telesa. Samo to šteje. Samo to je zvestoba.

Mar res?

KJE SO VSE DRUGE JEBENE ZAOBLJUBE? A? PREKLETI DEBILI ZAGAMANI Z MOŽGANI PREPOJENIMI OD RUMENEGA TISKA!

ČUSTVA, BLIŽINA, ČLOVEČNOST, ČAS, PROSTOR… VSE TO NIČ NE ŠTEJE? SAMO JEBENI VTIČNIK IN VTIČNICA?

KJE STE BILI, KO SE JE GAZILO ČLOVEŠKO DOSTOJNOST NA VSEH OSTALIH PODROČJIH, A?

DVOJE* FUKNJENIH ORGANOV DOLOČA ZVESTOBO? HALO?! POETI OČITNO OPEVAJO ČISTO NAPAČNE ORGANE; SRCE IN MOŽGANE.. VTIČNIKE BI MORALI, VTIČNIKE!!

* ok, je še nekaj priročnih odprtin

Kaj si ti neki ‘digitalni’ shrink ? 🙂

Kakšna je tvoja izkušnja?

Kako ti vidiš povezanost med dvema?

Kaj tebi pomeni zvestoba?

Vprašanja, ki bi si jih lahko vsi zastavili sami sebi. in se zamislili nad svojimi odgovori..

veliko resnic se skriva v njih – seveda, če si jih hočete priznati.

Temu eseju pa ni potrebno kaj več dodati…..le zaužiti. Thx.

Zelo lepo napisano in tako zelo resnično. Popolnoma se strinjam s tabo. Vse napake, preziranja se zlahka pozabi, le ko gre za intimno nezvestobo je potrebno partnerja takoj zapustit. Najbolj žalostno se mi zdi to, da tistega, ki se odloči drugače takoj stigmatizirajo, obsojajo, ga označijo za nesamozavestno, nekarakterno osebnost, kot nekoga, ki živi v iluziji. Na vsa vprašanja, ki si jih postavil lahko vsak zase odgovori v vsakem trenutku, saj ve kako se počuti v relaciji z partnerjem. To ali partner sexsa samo s tabo pa zelo težko veš v vsakem trenutku dneva – lahko živi vzporedno življenje. Kakšen je ko je z tabo, pa ve vsak človek, vsak trenutek ki ga preživi s svojim partnerjem. Normalen si le če se vedeš kot večina, oziroma vsaj daješ občutek, da si takšen.

Ni kaj dodat, sem tudi jaz že postavljal podobna vprašanja in niti ne pričakujem odgovora s strani lokalnih križarjev. :-))) Je pa tako – če se postavi telesno nezvestobo na sam vrh “hudodelskih” dejanj, da v njeni luči zbledijo vse ostale (lastne) napake in egoizem, potem je komu pač lažje pri duši. Ali pa (sodeč po stilu pisanja nekaterih) tudi ne.

Po drugi strani pa se tudi pri komu dobi občutek, da se morda po tihem celo zahvaljuje “tistemu zgoraj”, da mu je partner bil nezvest. Tako dobi “utemeljen” razlog, da se ga lahko znebi (saj se ga je morda že zdavnaj naveličal), brez da bi za to morda bil deležen pripomb ali celo obsojanja s strani družine in okolice (kar je marsikomu še kako pomembno).

Stepni_Volk ni odgovoril.

Ljubi se lahko brez konektanja takoimenovanih vtičnikov. To bo naslednja faza.

Seksualna nezvestoba je le redko edina vrsta nezvestobe, ki se zgodi pri varanju – je zgolj možen rezultat vseh drugih oblik nezvestobe v odnosu.

Kakšno otročje (neumno) razmišljanje ! Zvestoba ni nekaj kar gre avtomatično skupaj z zakonom ali skupnostjo ampaj je ‘zavestna‘ odločitev vsakega posameznika.

@ za začetek – na postavljena vprašanja nimam kaj odgovoriti, saj je že v osnovnem zapisu zapisano. Tako, da žal ne razumem pomena vprašanj. Znotraj mini eseja sem na njih odgovoril oz. postavil vprašanje. Morda moti to?

Poleg mojega zapisa, morda odgovori tudi Albert Camus v še preprostejši obliki: I used to advertise my loyalty and I don’t believe there is a single person I loved that I didn’t eventually betray.
V slovenščini nekako takole: “Nekoč sem se ponašal s svojo zvestobo in ne verjamem, da je ena sama oseba, ki sem jo ljubil, da je ne bi na koncu izdal.”

Ljubiti brez vtičnikov.. pa že ima nekaj tisočletij svoje ime: Platonska ljubezen. Kjer spet nastrada vtičniški del: ignorira se ga. Ravno obratno od javne obsedenosti z vtičniki, kot edinimi indikatorji prevare.