Ali možje potolažijo svoje žene?
Zanima me mnenje obeh spolov.
Kakšne so vaše izkušnje, kadar vaša žena (dekle) ali pač ve, jočete (ni pomemben vzrok), kako se vi, moški, ali pa, če vprašam ženske, vaši možje, obnašajo do vas: vas potolažijo, ignorirajo, zmerjajo oziroma ali ženske potolažite, ignorirate, jih zmerjate, skratka, ne prenesete joka…?
Sprašujem, ker me je šokirala trditev moškega, ki mi je rekel: “Mislim, da ga ni moškega na svetu, ki bi se ukvarjal z jokajočo žensko oz. jo tolažil, ko ta joče.”
Hvala vsem za mnenja.
Odvisno od tega, koliko jo ima rad (kaj mu pomeni) in zakaj joče.
Če jo ima rad, jo bo prej tolažil. Če joče zaradi “zunanjih dejavnikov” (nekaj, na kar on nima vpliva, npr. smrt v družini ali odnosi v njeni službi) tudi.
Seveda pa je ne bo tolažil, če spet joče zaradi njegovih besed, ki jih je slišala že 100-ič. Ker je očitno nima rad (drugače je ne bi vedno znova ražalostil), pa še dejavnik je “notranji” (on sicer misli, da ne more nič zato, če je ona tako občutljiva na njegove besede… pa še ona je kriva, da ga je spet “spravila tako daleč”). To so vzorci obnašanja, ki jih je treba preseči.
Za nov vzorec/merilo lahko služi (brezpogojna) odnos/ljubezen do otroka, ki ga tolažite ne glede na to, kaj se je zgodilo (tudi če ste vi krivi in celo “jezni” nanj), ker veste da mu je težko in “ste tukaj zanj”. V partnerstvih pa je takšen (brezpogojni) odnos težje doseči…
Da dodam še eno žensko mnenje…
Kaj izražamo preko solz in kakšno reakcijo pričakujemo od svojega okolja, izvira iz našega notranjega doživljanja, ki se je oblikovalo v otroštvu. Marsikje še vedno velja, da fantje ne jokajo in tudi punce naj ne bi bile cmere – nihče pa ne šteje solz, prelitih zvečer pod odejo. Topla zapuščina otroštva ostaja tistim, ki so jih ob tem znali potolažiti ali zgolj objeti. Navadno deluješ v odnosih na način, ki ti je poznan iz domačega okolja. Marsikdaj pa se drugačnih reakcij lahko skozi odraščanje in zorenje tudi naučiš, jih izpiliš…
Res je, da ljudje nismo enaki in nekaterim se prelije čez rob lahko že, ko gledajo ganljiv film. Jok lahko pomeni (skozi moške oči) sredstvo za dosego cilja ali izraz pretirane odzivnosti jokajočega. Morda (preko lastnih občutenj, ko je sam v podobni situaciji) opazujoči celo pomisli, da si drugi želi samote, da izlije svojo žalost.
Ker pa se vprašanje nanaša na dva, ki naj bi si bila najbližja, bi bilo prav, da znata začutiti oz. si povedati, kaj se dogaja v njima. Da bi si znala skozi objem, v katerem včasih ni potrebno besed, dati tisto tolažbo, ki je blagodejna, ko ti je hudo. Saj si z nekom v partnerstvu (vsaj tako si ga predstavljam sama) naj ne bi delil le veselih, temveč kdaj tudi manj vesele trenutke, saj so tudi ti del življenja.