Besede in praksa
Jaz imam pa eno vprasanje,ki se navezuje na skladnost med besedami in dejanji. Ali bolje med neskladjem,ki nastane, med tem,kar nekdo rece in kako se potem izreceno pokaze v praksi.
Obcutek imam,da postaja ze kar ustaljena praksa,da ljudje ne prevzemajo vec odgovornosti za besede,ki jih izrecejo. Da prihodnji teden ni bil misljen prihodnji teden,da ne omenjam opise,ki jih ljudje dajejo o sebi. Ko se oseba a predstavi kot taksna in taksna,potem pa v praksi ugotovis,da so stvari vendarle drugacne.
Moje vprasanje se nanasa na mozne resitve iz nastale situacije. Ali naj torej ljudje jemljemo z rezervo to,kar nekdo rece? Naj pocakamo,da se pokaze situacija in sproti ugotavljamo,ali izreceno zares drzi? Kako se torej ravnati v taksnih primerih? Ci bi bili to izolirani primeri ne recem,ampak vedno bolj dobivam obcutek,da postaja to kar praksa in potem se vprasas, o cemu se sploh pogovarjamo,ko se pogovarjamo,ce oseba izrece besede,ki jih ne misli? Kako naj torej komuniciramo z nekom,ce le ta uporablja besede,ki spadajo v nas skupni,kulturni besednjak,vendar jih tako ne misli. Na kaj naj se potem ljudje v praksi naslonimo,ko z nekom komuniciramo,ce je neskladje tako pogosto?
Upam,da mi boste lahko pomagali.
Skozi čas sem se naučil, da je treba uporabljati dva načina govora.
Ko se pogovarjam o pomembnih/resnih/stvareh/temah, hudimanovo pazim, da se besede in dejanja ujemajo.
Ljudje smo takšni, da pričakujemo (predvsem od drugih), da se stvari/besede/dejanja ujemajo. Do sebe smo nekoliko bolj popustljivi.
Oceniti kdaj/komu/kako povedati tako, da se bo ujemalo z dejanji/em in kdaj lahko malce “priredimo”, je verjetno tisto kar te zanima. Kao se izvleči iz zagate, ko stvari ne štimajo, je pa vprašanje za večnost. Morda je odgovor malce manj nakladanja in več dejanj.
In drugi način. Ah to je tisti način, ki mu ponavadi pravimo gostilniški nakladanje (velja za oba spola). Ampak to se dogaja v zaprtih skupinah, kjer se že naprej ve, da se gre za nakladanje/prirejanje/poveličevanje/pomanjševanje/………… Skratka, ko gremo narazen, ni “magnetograma”!
?Modroval? sem HOWGH.
Eno je, kako deluješ ti kot osebnost, koliko je skladja med tvojimi besedami in dejanji – to je neodvisno od drugih, saj je slika tvojih vrednot, tvojega značaja, tvojih prepričanj. Drugo pa je, v kakšni družbi se giblješ in katera od njihovih ravnanj oz. praks povzemaš.
Če si načelna, te začnejo vedno bolj motiti ljudje, ki govorijo le zato, da jim mine čas oz. da ‘mešajo zrak’. Naslednja faza je, da jih preslišiš oz. jih jemlješ ‘z rezervo’ – govorim za primere, ko si del take sredine skozi določen čas dneva. Obstajajo tudi ljudje, ki uprabljajo prakso ‘belih laži’, s katerimi skušajo dati svojim dejanjem in svoji osebnosti večjo vrednost. Tudi, če bi lotil dokazovanja neskladja, bi izpadel zgolj komplikator.
Sama sem takšna, da pristopim v dobri veri, da beseda sogovornika stoji oz. ima svojo težo. Če se kasneje izkaže, da temu ni tako, tega ne vidim kot vsesplošno prakso, temveč samo kot dejstvo, da sem spet potrebovala ‘šolo’, preko katere se skozi lastno izkušnjo potrdi, da smo si ljudje različni. Če bom v svojih nerealnih pričakovanjih ob tem tudi drugače prizadeta, bom sicer naslednjič nekoliko previdnejša. A ne prav za dolgo – sem tipičen primerek človeka, kjer se vidi, kako sta zaupanje oz. (kot nekateri to radi imenujejo) naivnost neozdravljiva skozi čas. 🙂
Naslovno “dilemo” lahko analiziramo na osebnem nivoju, kot sta to naredila predhodnika, se mi pa zdi bolj zanimiv kulturni nivo, saj orionlady32 sami ugotavljate, da se “kultura praznih besed” širi.
Američani npr. pravijo: če se ne boš hvalil sam, kdo te bo? Češ če sam ne verjameš vase, kdo bo verjel vate? To je seveda zelo uporabno (za pridobitev poslov) v njihovi, ekstremno individualni kulturi. Se pa ta premisa tudi marsikomu drugemu in drugje ne zdi napačna. A stoji na trhlih nogah, ker temelji na samozavesti: pokaži, kakšen “frajer” si in drugi te bodo spoštovali. Kot sem enkrat že pisal, samozavest gradi na priznanju od zunaj in ne temelji, kot to počne samospoštovanje, na “prepričanju vase”. Zato “se je treba pokazati”, da pri drugih “pustiš pečat”, da te opazijo, spoštujejo ipd., da dobiš njihovo potrditev svoje osebnosti. Če bi ti ljudje imeli samospoštovanje, bi govorili, kar mislijo, ne bi jih bilo sram pokazati, kdo so, brez da bi pri tem “igrali”, “se kazali”. Samospoštovanje namreč pomeni, da poznaš svoje meje, veš, česa si sposoben in česa ne (in da torej nisi vedno in povsod in za vsakogar “najboljši”).
Začel sem z Američani, ker smo trenutno, zaradi njihovega “medijskega pritiska” (filmi, oddaje…), zelo dovzetni za njihovo kulturo (tudi Facebook, ki ima po moje veliko opraviti z naslovnim “problemom”, je njihov izdelek, čeprav je “kazati se” blizu marsikomu, tako osebno kot kulturno).
Imamo pa seveda tudi Slovenci tozadevno “dediščino”. Zelo zanimiv primer je pregovor Beseda ni konj. Zanimiv zato, ker se krešejo mnenja, kaj pomeni in pri tem nakazujejo prav naslovno dilemo. Nekateri ga interpretirajo, da beseda nima tolikšne teže kot konj, ki je iz “mesa in krvi” in predstavlja naša dejanja “črna na belem”. Zato dano besed lahko prelomite, konja pa ne morete vrniti (podarnejenemu se še v zobe ne gleda!). Drugi pa ga interpretiramo, da besede niso tako okorne, ne zdirjajo proč itd. tako kot konji in je zato potrebno paziti, kaj govoriš, kaj komu rečeš v kateri situaciji. Morda bi lahko, da izveste, koliko teže kdo polaga na besede, sogovornika “kar tako vmes” vprašali, kako razume ta pregovor. Glede na njegov odgovor boste lahko sklepali, kaj besede zanj pomenijo oz. se boste o tem začeli pogovarjati…
Samozavest ne terja zunanjih potrditev in “samohipnoznih afirmacij”: ‘dober sem’, ‘verjamem vase’… Ta ameriški način je bolj marketinški trik, kako sebe prodati kot določeno predstavo (masko) drugim, ker se vse preceja skozi oči ekonomije, kako povečati prodajo določene storitve, produkta…
Samozavest je pogojena z vzgojo, če sta starša sama (ne)samozavestna in kako vplivata na otroka (vzpodbujanje otroka ob uspešno opravljenih nalogah, vendar ne z nekim nerealnim precenjevanjem), medtem ko verbalno poniževanje in razvrednotenje ima po moje najbolj škodljiv vpliv na zdrav razvoj otrokove samozavesti. To je še posebej kvarno pri bolj introvertiranih (zaprtih) otrocih, ki imajo manjše sposobnosti vključevanja v družbo za razliko od ekstrovertiranih (nazven v družbo usmerjenih), ki lahko zablestijo med ljudmi v socialnih krogih in imajo vedno veliko prijateljev, npr. kolektivni šport.
Delitev na samozavest (ki je zgrajena na potrditvah iz okolja) in na samospoštovanje (ki temelji na “kritični” oceni samega sebe) sem prebral pri Jesperju Juulu. Sam sem predtem (študentom) poudarjal razliko med samozavestjo in samozavednostjo (da se zavedaš, “kdo si v svojih in kdo v tujih očeh”), pa izraz samospoštovanje bolje poudari razliko do samozavesti, zato ga uporabljam.
Ko gre za vzgojo otrok, se namreč problem pojavi prav v napačnem razumevanju tega, kaj je dobro za zdrav razvoj otroka. Kot ste napisali matjazko, je vzpodbuda dobra, “vendar ne z nekim nerealnim precenjevanjem”. Žal pa veliko staršev pohvali prav vse, kar njihov otrok naredi, njihov je najboljši, verjetno ni bil on kriv, pač je že kdo drugi naredil kaj narobe itd. S tem otroku “nabijajo” samozavest, on je “nedotakljiv”. Otrok pa je v sebi zmeden, ker ve, da se ni potrudil (pa je bilo vseeno “odlično”!?), da je kriv, pa pravijo da ni itd. Zaradi tega imamo veliko (navzven) samozavestnih odraslih, ki pa so navznoter tako zmedeni, da si celo vzamejo žvljenje (primera podrobneje ne poznam, a na pamet mi pride Robin Williams). To “notranjo zmedenost” preprečimo s tem, da se z otrokovim obnašanjem in izdelki ukvarjamo, opazimo podrobnosti (nekatere so dobre, druge ne), sprašujemo, kaj se je zgodilo in potem delamo zaključke. S tem bomo otrokov “notranji svet” (vrednote, občutke) uravnali z njihovimi posledicami, dejanji. Z zunanjimi potrditvami, ki pa niso skladne z njegovim notranjim občutenjem (ja, le kako izvedeti, kaj se v otroku dogaja?), pa mu delamo več škode kot koristi. Ne bo prepričan vase. Bo pa vseeno morda samozavesten oz. “dober nastopač”…
To je podlaga za narcisizem, skrivanje krhkega ega za neko umetno ustvarjeno in napihljivo samozavestjo, ki ga najpogosteje izvajajo narcisistični (samovšečni) starši – ker so oni ‘tako super’, je njihova pomanjšana kopija – otroci, enako ‘nadvse sposobni’, kakor sami, ki se vedno odrežejo odlično in so ‘najboljši’.
Robin Williams je bil komiki, filmski igralec, kaj ga je pognalo v brezihoden položaj, da si je vzel življenje, ne moremo vedeti, ker nam je premalo znano iz njegovega zasebnega življenja, razen površne filmske predstave, ki smo si jo ustvarili o njem, kdo in kaj naj bi bil za socialno masko. Tudi ne pomeni, da so nesamozavestni ljudje potencialni kandidati za samomorilce, kakor tudi ne obratno – da so samomorilci nujno nesamozavestni ljudje. On je imel že leta težave z alkoholizmom, kaj točno ga je pognalo v smrt, pa ne vemo – pogosto je tako, da celo bližnji svojci, ki so človeka zelo dobro poznali, ne vedo, kaj je bilo krivo za usodni korak.
Dan,
bolj po naključju sem našel tole temo, jo prebral in mi nekako zvoni v glavi. Žal moram izuzeti besede v efektu…
Vsaj dve področji sta mi izpuščeni;
1.
časovni vidik; morda izkušnje tisto kar je danes pomembno, izrečeno ni nujno, da bomo vstrajali pri tem mnenju/dejanju. Govorim o mescih/letih in nekako vsi se spreminjamo. Morda, danes bolezen nima vpliva, čez 5 let bolezen “prekrije” vsa ostala dejanja, besede…
2.
zananost, dejstva; živimo v najboljši veri, da delamo pravilno (večinoma); hkrati smo bombardirani pri vsej komerciali; danes recimo “zdravo” bo jutri drugače. Tukaj mislim, da se uporablja psiha ljudi in potroštništvo za porabo in zapravljanje.
Sedaj pa nazaj izvirniku:
…ze kar ustaljena praksa, da ljudje ne prevzemajo vec odgovornosti za besede, ki jih izrecejo.
Mislim, jih prevzamemo/jo do mere “strahu izgube pridobljenega” in “zunanje podobe”. Redko si vzamemo čas za “notranje mnenje” pred izrekom besed oziroma, koliko časa pa pripravljamo besede/mnenje? Analiza okoliščin, zunanjih motenj, vplivov? Besede iz konteksta? Ali sem te prav razumel, da … ?
Prebral tvoj post ze dneve nazaj. Zgleda da ni drugih pripomb. Bi rekel da je STRAH najmocnejse custvo; strah pred izgubo pridobljenega je del tega.
Morda le to da reakcije iz strahu celo pridejo iz drugega dela mozganov kot reakcije “lepih” custev. Ne vem – zgolj kot misel, saj vcasih ne znam razumet reakcij….
Lepota nic osebnega.. iz reale sem mislu. Kaksna si bi blo prov zanimivo.. �
Recimo tuki kjer sem mam razpon oseb za uceenje.. od tihega, ki vedno pove poanto, argumente in je prov zanimiv… pa drug k govori in zganja uciteljstvo kar tudi je…. sam smo vsi 40+, pol pa gledam dekleta kak zavijajo al pa odobravajo svoje druge polovice.. hja, men pa tut ni problem kaksno bleknt, pa opazim razlike od danes do 2 let nazaj…. seveda pa otroc so okol..
Recimo, zadnic so me prov debel gledal, k sem reku, da bi raj sel z otroci kam na samo, brez druzbe…nben ni razumel argumentov…
… bi si vzel cajt drug za druzga – reakcija je sledila sele cez par dni… so ugotovil, da vedno kdo manka al pa kam hoce it iz druzine… bistvena razlika od zime on smucanja…. apartma je samo nas…
.. odgovor je bil.. teb je lazje k si sam… neki jih je pa tut ze locenih… vezanih spet…
..
Lezim v mrezi, nc ne piha, frei, pisem, kozarcek proska, …. cakam en mail…
Lepota, zunanja in z očmi vidna – jo je zarisal čas v obraz in stas. 🙂
Vsak človek pa je svet zase,( Nekdo je rekel in verjamem v to), da je svetal in lep po svoji notranjosti, kot zvezda na nabu. Ko smo takole vsak k sebi, tihi skriti za ekrani.. se to da prebrati. Začutiti.
A si natančno pojasnil svoje argumente? Kako in kaj si povedal ?
Pričo otrok, pa le pazi, kaj govoriš. 🙂 Blekneš 🙂
Tudi jaz imam dopust, nisem še čisto na off, pa kmalu bom.. ko napišem vse in pospravim hišo in uredim dom..
Jeseni spet začnem.