Težave z mamo
Pozdravljeni!
Stara sem 17 let, novembra bom 18. Muči me, da mi starši, natančneje mama, ne zaupajo. Vsaj zdi se tako.
Že odkar se spomnim je vajeti družine v rokah držala mama. Z očetom nista imela posebno dobrega odnosa, saj ljubezni med njima že dolgo ni bilo opaziti. Težava je v tem, da so se vedno pojavili prepiri med njima ali pa med staro mamo (njeno taščo, ki tudi živi z nami), ki pa so bili popolnoma nesmiselni. Prepiri so bili brez kakršnekoli podlage, ponavadi pa so na dan privrele zamere iz preteklosti. Začelo se je s tem, da smo vsi leni, da vedno samo ona dela, ji nihče ne pomaga, da je vse kar je pri hiši narejeno, narejeno zaradi nje, kar seveda ni bilo res. Tako je na koncu vsako stvar, vsako napako očitala očetu, stari mami, bratu in meni. Največ od vseh sem prejokala jaz. Dneve in noči sem glavo tiščala v blazino in se krivila za napake za katere nisem bila kriva, katere se me niso niti tikale. Tako je še vedno zdaj. Prepiri se ponovijo na kakšne dva mesca, včasih so mili, včasih je slabše.
Da se ne razumemo narobe… Mama je drugače skrbna, se normalno pogovarja, zabava, skratka ni problemov. Je pa težava v tem, da sem v vseh teh prepirih najbolj trpela jaz. Izgubila sem zaupanje do staršev, prijateljev in vseh ostalih. Za vsako napako, ki jo stori kdo drug, krivim sebe.
Z mamo nisem tudi nasploh imela dobrega odnosa. Nikoli se ni z mano pogovarjala o tem kako se počutim, kako je v šoli, če je kaj novega. Nisem ji nikoli tarnala o čem, bog ne daj, da bi se pred njo jokala, saj je padla kakšna batina. Saj vem, da je v mnogih družinah slabše, vendar jaz sem si od moje mame želela le tisto starševsko ljubezen, ki je nisem nikoli čutila. Nikoli me ni objela in rekla, da je ponosna name.
Mislim, da ni problem v meni. V šoli sem ena boljših učenk, ker živimo na kmetiji, veliko tudi pomagam naokoli. Ne kadim, če kaj malega spijem, vendar nisem še nikoli prišla domov pijana.
Mama me nikoli oziroma redkokdaj kam pusti. Običajno so to kakšni rojstni dnevi kakšne prijateljice, pri teh moram biti doma do devetih. Imam ljubečega fanta, skupaj sva že precej dolgo in je tudi moj najboljši prijatelj, a ga mama niti ne želi spoznati. Želim si k njemu, tudi samo čez dan, vendar pravi če me ni sram, da bi se tako vlačila okoli, tako da ga v glavnem videvam samo v času šole. Ne znam, ne vem kako jo naj vprašam česa se tako boji? Če jo prosim če lahko kam grem, pravi, da ko je bila ona mojih let, je morala doma delati in ni smela nikamor. Tu je že nov problem. Primerja me s sabo in mi govori, kako je bila ona vedno dobra učenka, da je doma vedno pomagala, ni ugovarjala, da nikamor ni šla.
Imam nekaj let starejšega brata, do katerega se obnaša drugače. Že ko je bil mlajši kot sem sedaj jaz, je hodil čez vikend k punci, ki je bila pol Slovenije stran. Vedno mu je dovolila vse, kupila kar si je želel, zanj naredila vse. Ne razumem kaj sem jaz naredila narobe, da si tega nisem zaslužila.
Zaradi vsega tega, sem izgubila vso samozavest. Pred prijatelji in prijateljicami to moje trpljenje nekako skrivam pod masko ”dvornega norčka”, saj mi pravijo, da sem ena najbolj zabavnih deklet kar jih poznajo. Moje mučenje pozna le moj fant in res sem srečna, da lahko to zaupam vsaj nekomu. Vendar pa mi je težko to, da sem brez samozavesti. Težko mi je koga, ki ga ne poznam, kaj vprašati, grozno mi je stati pred razredom ko sem vprašana, že ko stopim pred blagajno, se znajdem v zadregi. Bojim se, da bo to zelo vplivalo name, ko bom prišla na fakulteto in kasneje v službo.
Ne vem kaj naj naredim. Kakšen pogovor z mamo, da bi popravila odnose z njo, ni mogoč, saj bi slej ko prej začela kričati name, ali pa bi jaz prej padla v jok. Psihologa si ne upam obiskati, razlog je to kar sem opisala prej.
Želim si od doma, najraje bi šla k fantu, vendar tudi če čakam polnoletnost, bi mama najverjetneje znorela, da poskusim kaj takšnega.
Prosim ne recite, da so to le moji najstniški hormoni, da se to dogaja vsem, da bo že bolje čez nekaj let, ker ne bo. Tako je že odkar se spomnim in močno dvomim, da bo kdaj drugače.
Bi mi pa zelo koristil kakšen nasvet, kako se naj prebredem skozi to, ker ne zdržim več tega, da jokam vsak dan.
Zivjo. Star sem 19 let in tudi ne vem kdaj sta se mami in oci nazadnje normalno pogovajala… Vedno se samo kregata, seveda klt si tudi ti rekla, ljubezni med njima pac ni vec.. Vendar danes s to krizo, ni ravno lahko se kar tako locit in it… Tako da pac se vedno zivimo v isti hisi… Oci se sicer skusa lepo pogoarjat, ampak se je na to spomnu pac mal prepozn.. Mami pa valda za vse ocita njemu in la la la.. Na mene in na moji dve sestri se zaradi tega nikoli ni znasala, je pa zaradi slabe vlje zarad tega pac stresala slabo voljo na nas recimo k je bla zivcna in tecna in ocitala stvari, recimo ce slucajno nisi pospravil svojih zlozenih oblacil ki so od vceraj na kavcu, pa ti je to ocitala pa nisi to, pa takrat nisi uno, pa to, ugl takrat je samo iskala kaj vse ti je lahko mela za nastet….
Tako da glede tega te razumem, nikol pa nisem mela problemov da mi nebi zaupal kam grem in ubistvu ko sem sla ven mi nikoli niso dali ure, apak ker so vedli pac, da nebom prsla nevem kdaj, ponavad sem bila ob enih ze doma, dveh vcasih treh, ampak to bolj redko…. Se bolj redko pa kdaj po tretji.. Mogoce zato ker imam dve starejsi sestri in so bili ze pac navajeni… Ker hodila sem oa ven recimo ene 10x na leto, ker men pac to zuranje in pitje alkohola nevem ni blo pac v veselje, sploh ko vids polno ljudi ki pijejo in se dejansko delajo da so najbolj pijani in mislijo da so carji. Tega pac ne maram… Njej se lahko scer zaupala, vendar kaksnih bolj osebnih stvari nisem bolj podrobno razlagala, ne da ji nebi mogla zaupat ampak boljs sm se pocutila ce sm se o tem pogovorila s prijateljicami ali sestrama.
Glede tega, da zelis it zivet stran od doma ti vseeno ne svetujem… Ker obdrzat stike z druzino je lepo, ce ne bos, vrjemi da bos nekega dne se obzalovala… Probaj se pc pomenit z njo, bodi mocna in ji pac reci da naj ne bpije nate, da bi se rada pogovorila, ce ti je lahkl za te pol urce ljubeca mama, da rabis njeno podporo, nasvet predvsem pa razumevanje…povej ji kako cutis, kaj si mislis, cesa si zelis.. Jaz ti zelim vso sreco, vendar drugace kot s pogovorom, mislim da se tega ne da resit… Srecno. 🙂
Dejstvo, da tvoja mama nima dobrega odnosa s svojim partnerjem-tvojim očetom, je pripeljalo do tega, da sedaj svoje čustvene potrebe izživi na vaju z bratom.
To je vir vsega “zla” v vaši družini.
Prepiri, ki jih inscenira, so posledica pomanjkanja pozornosti in potem vsaj na ta način dobi tisto kar pogreša – pozornost. Ko zaneti prepir se vsaj takrat nekdo z njo ukvarja. Želi si bit opažena, želi, da bi ji bližnji dali potrditev, da je nekaj vredna, da je vredno tisto kar počne.
Težava je v tem, da ji vidva kot njena otroka, tega ne moreta dati, ker sta kot taka prešibka v tem odnosu. Vidva sta njen smisel obstoja. Prihajata v leta, ko bosta počasi zapustila družinsko gnezdo in to jo navdaja z grozo, ker z vajinim odhodom bo izgubila še tisto malo čustvene povezanosti, ki jo ima sedaj. Sedaj poizkuša z vsem mogočim, z ustrahovanjem, s čustvenim izsiljevanjem… da bi vaju/tebe obdržala ob sebi.
S svojim prigovarjanjem bo poizkušala zastrupit tvojo vezo s partnerjem, neglede kakšen bo. Isto se bi zgodilo s tvojim bratom.
Četudi se bosta uspela osamosvojit bo ohranjala ta bolestni odnos z vama s čustvenim izsiljevanjem (kako je uboga, kako sta lahko takšna, da sta jo zapustila, izmislila si bo vse mogoče bolezni…itd.itd)
Pogovor z njo ne bo nič spremenil, ker ona vsega tega ne dojema kot težavo. Želi si imeti vse pod kontrolo zato ne bo priznala svojih napak, (ki se jih niti ne zaveda,) ker bi to pomenilo, da nima več nadzora. Ona vse to počne nezavedno.
Sprijazni se s tem, da ji ne moreš pomagat še sploh, ker ona tega noče. Bolj se osredotoči na to kakšna boš sama kot partnerica, ker si na dobri poti, da ponoviš njeno zgodbo.
Ona ti ne more dati tistega kar si želiš, ker tudi sama tega nima. Njena samopodoba je zelo šibka, kot je sedaj tvoja, kar je pogubno za partnerstvo, ker ga duši, ker s partnerjem nista enakovredna ampak se vedno “obešaš” nanj. To pripelje do tega, da se partner začne umikat iz odnosa ti pa ta manjko izživiš na svojih otrocih….. in zgodba se ponovi.
Dejstvo, da tvoja mama nima dobrega odnosa s svojim partnerjem-tvojim očetom, je pripeljalo do tega, da sedaj svoje čustvene potrebe izživi na vaju z bratom.
To je vir vsega “zla” v vaši družini.
Prepiri, ki jih inscenira, so posledica pomanjkanja pozornosti in potem vsaj na ta način dobi tisto kar pogreša – pozornost. Ko zaneti prepir se vsaj takrat nekdo z njo ukvarja. Želi si bit opažena, želi, da bi ji bližnji dali potrditev, da je nekaj vredna, da je vredno tisto kar počne.
Težava je v tem, da ji vidva kot njena otroka, tega ne moreta dati, ker sta kot taka prešibka v tem odnosu. Vidva sta njen smisel obstoja. Prihajata v leta, ko bosta počasi zapustila družinsko gnezdo in to jo navdaja z grozo, ker z vajinim odhodom bo izgubila še tisto malo čustvene povezanosti, ki jo ima sedaj. Sedaj poizkuša z vsem mogočim, z ustrahovanjem, s čustvenim izsiljevanjem… da bi vaju/tebe obdržala ob sebi.
S svojim prigovarjanjem bo poizkušala zastrupit tvojo vezo s partnerjem, neglede kakšen bo. Isto se bi zgodilo s tvojim bratom.
Četudi se bosta uspela osamosvojit bo ohranjala ta bolestni odnos z vama s čustvenim izsiljevanjem (kako je uboga, kako sta lahko takšna, da sta jo zapustila, izmislila si bo vse mogoče bolezni…itd.itd)
Pogovor z njo ne bo nič spremenil, ker ona vsega tega ne dojema kot težavo. Želi si imeti vse pod kontrolo zato ne bo priznala svojih napak, (ki se jih niti ne zaveda,) ker bi to pomenilo, da nima več nadzora. Ona vse to počne nezavedno.
Sprijazni se s tem, da ji ne moreš pomagat še sploh, ker ona tega noče. Bolj se osredotoči na to kakšna boš sama kot partnerica, ker si na dobri poti, da ponoviš njeno zgodbo.
Ona ti ne more dati tistega kar si želiš, ker tudi sama tega nima. Njena samopodoba je zelo šibka, kot je sedaj tvoja, kar je pogubno za partnerstvo, ker ga duši, ker s partnerjem nista enakovredna ampak se vedno “obešaš” nanj. To pripelje do tega, da se partner začne umikat iz odnosa ti pa ta manjko izživiš na svojih otrocih….. in zgodba se ponovi.[/quote]
Najlepša hvala za tole. Mislim, da so bile to besede, ki sem jih potrebovala.
Ja, trudim se, da nisem takšna kot ona, čeprav pogosto to počnem podzavestno. V moji zvezi, pogosto naredim napako, nato se trmam in se ne želim pogovarjati. Pa me obide misel, da počnem isto kot počne moja mama, zato se seveda nemudoma opravičim – ona (moja mama) tega pri sebi ne stori nikoli.
Še enkrat, hvala.
Torej kaj si zdej ti njej napisal je, da glede tega ne more storit nicesar, naj pac pozre ve to in konc… Vsak clovek se pa itak mora zavedat kako ravna s vojim partnerjem, to je mela ona kot je napisala ze itak v glavi, da se potem opravici in se skusa kontrolirat, da ni taka kot mama.. Mislim, da je pogovor se vedno boljsi, kot pa da vse skupaj to samo pozre, saj je ona na pomankanju (ne sme k fantu, s prijateljicami..).
Moje mnenje…
Srecno,
Lp
Lahko poizkusi s pogovorom, zakaj ne?
Pravim le, da mama pogojuje odnos in tu ne more hči kaj dosti. Četudi mamo pregovori v izhode ji bo pihala na dušo in ji zagrenila izhod s čustvenim izsiljevanjem. Po drugi strani je pa punca še mlada in je mamo upravičeno strah…
Lahko se oboroži s tem, da bo spoznala kaj mamo muči in zato do nje ne bo gojila zamere, sovraštva ampak bo lažje razumela zakaj vse to počne, da to ni njena zloba, da je to njen manjko, ki se ga verjetno niti ne zaveda.
mindeye, v tvojih letih sem šla čez skoraj enako. V dvajsetih sem bila nenehno v depresiji, čeprav le navznoter, navzven nisem kazala. Sem pa brcala, brcala, predvsem mnogo brala, se izobraževala, skrbela za svoje telo in psiho in se popolnoma oddaljila od čustvene vampirke v podobi matere – take, kot je tvoja. Danes sem uspešna, izobražena, podjetnica, mama, žena.Poišči forum Mejna osebnostna motnja – svojci, tam boš našla ogromno odgovorov na to, kaj se ti dogaja. In Čustveni vampirji. Beri literaturo na to temo, beri, beri. Strupeni starši je prva, s katero začni, potem pa naprej po spisku, ki je tudi na forumu.
In ne, ničesar nisi ti kriva, ne trpinči se. Rodila si se v družino, obremenjeno s težavnimi osebki. Ti poskrbi za svojo dobrobit, njihovih bremen pa ne nosi. Postavi meje, odločno.
Če bi se rada pogovorila ali samo za podporo, pusti kak mejl, pa se ti javim.
Bo kmalu minilo skoraj pol leta, pa naj povem, da ni nič boljše.
So bili dnevi, ko je bilo lepo in ko sem skoraj pomislila, da morda pa ne bo več nepotrebnega kreganja za brezveze. Pa sem se motila. Spet je prišlo do obtoževanja, da smo lenuhi, spodkopavanja in kričanja. Spreleti te srh po hrbtu in zazebe tudi pri teh 37 stopinjah, ki so te dni.
Počitnice so že skoraj en mesec, s svojim fantom pa sva se videla le enkrat, ker bog ne daj, da bi ga lahko obiskala (ali on mene), kaj šele, da bi kakšen dan pri njemu ostala. Tako me boli, ko svojim prijateljicam oz. komurkoli razlagam kaj je razlog, da se s fantom nič ne vidiva.
Zdaj je čas, ko bi bila lahko na morju, na bazenu, na sladoledu s prijateljicami ali na kakšnem izletu. Pa ne morem. Bolj ko si tega želim in omenjam mami, slabše je. ”Kaj se boš vlačla okoli” ”Da te ni sram” ”Motiko v roke, pa boš imela počitnice”.
Ne vem več kako naprej. Ne zdržim.
Pa vendar ugotavljam, da tudi če mi uspe kdaj oditi, tega trpljenja ne bo konec. Obtoževanje zakaj sem odšla, prepričevanje, da bom še videla kako hudo mi bo kje drugje, in še, in še….
lp, mindeye
Morala se boš čimprej zdistancirati od mame, se odseliti, zaživeti nekje na svojem. Druge možnosti ni.
Normalno, da se boš še večkrat zalotila, da počneš iste stvari kot tvoja mama, saj si od nje prevzela vzorce razmišljanja. To bo del tvojega življenja in življenjskih izzivov, ki bodo izhajali iz tega, kar si.
Bistveno pa je, kako se boš s tem soočala in reagirala ter naučila.
Kakšne imate kaj svetovalce/psihologe na šoli? Naj te ne bo strah stopiti do njih.
V LJ obstaja krizni center za mladostnike – ko se enkrat zatečeš tja, steče kolesje in potem se starši morajo pogovarjati.
Išči načine, kako se čim prej odseliti od doma (in to ne k fantu, temveč na svoje). Ne boš ne prva ne zadnja srednješolka, ki bo poleg šole delala, da se preživi. Pojdi na CSD vprašat, kako poteka formalna plat, da boš dobivala čim višjo štipendijo in OD (no, tega do polnoletnosti). Ko boš stara 18 in boš hotela na svoje, ga ni boga, ki bi te zadržal, razen tvojega notranjega glasu in nesamozavesti. Ti moraš samo pretehtati, kaj je huje: večni očitki, ko živiš doma, ali večni očitki, ker bi se odselila. Telefon namreč lahko izklopiš, staršev ti ni treba obiskovat, če oni pridejo k tebi, ti jih ni treba povabit v stanovanje …
Sem mama in moj najstarejši otrok je približno tvoje starosti. Zapomni si eno: otroci niste ničesar dolžni svojim staršem, sploh pa ne bit njihova kanta za smeti. Vaša prva in osrednja naloga je poiskat svojo pot do sreče in zadovoljstva v življenju. V idealnem primeru s pomočjo in ljubečo podporo staršev, v manj idealnem primeru pa pač sami. Ti boš morala kako leto ali dve prej nehati biti otrok od vrstnikov, to je vse. Zato se nehaj smiliti sama sebi, reši se iz tega pekla, ker ni neizvedljivo.
ha to pa imajo otroci od srečnih razširjenih družin, ki jih nekateri tako opevajo. Mama si je s primožitvijo na očetovo kmetijo, kjer je še njegova mati pač uničila življenje.
Zato je neizmerno nesrečna in se ne vidi iz te svoje nesreče ven.
Nimaš druge izbire kot da se čimprej osamosvojiš in čimbolj distanciraš od svoje družine. Selitev k fantu običajno pomeni, da greš iz dežja pod kap, saj s seboj preneseš domače vzorce in si pač žrtev nekoga drugega.
Draga Mindeye!
Kako si, sedaj bo kmalu konec počitnic, upam, da ti bo lažje.
Kakega pametnega nasveta žal nimam, lahko pa ti povem da močno sočustvjujem s tabo, saj so bila ta leta v katerih si ti sedaj zame najhujša v življenju. Nisi ne otrok, ne odrasel. Nimaš svojih financ in si kot zapornik svojega doma. In se sprašuješ, zakaj je tega treba? Ko bi se lahko imeli tako lepo. Zakaj me nimajo radi? Tudi jaz sem tedaj ogromno prejokala, sama v svoji sobi.
Tudi jaz sem se naposlušala svoje mame (in očeta), kaj da se vlačim naokoli.. brata je čakala juhica, mene pa grdi pogledi, ignoriranje, poniževanje z besedami.
Jaz sem tedaj večino časa preživela pri fantu, kar se je le dalo. Tako ali tako so vsem dali vedeti, da niso zaželeni pod ‘našo streho’. Se pa spomnim enega božiča, ko sem si želela domov, pa nisem upala. Posebej ob praznikih me je zlomilo.
Od doma sem končno odšla (pri kakih 28-ih), ko so mi brez kakega pametnega povoda uspavali kužka in mucka (edini bitji pri bajti, ki sta me imeli radi=). Jih je močno jezilo, ker sem končno služila svoj denar.. jaz pa sem bila kod tujec pod streho.. želela sem si samo miru pred njimi.. magari za ceno najemnine.
Upam, da se šolaš od doma, da imaš vsaj tedaj mir pred tem bolnim obnašanjem tvoje mame. Čutim s tabo in ti želim samo najboljše! Tudi tebi bo enkrat posijalo sonce!
Poznala sem dekle, ki so jo doma tepli in jim ni bila dovolj dobra pa je zanosila in se pri šestnajstih preselila k nekomu staremu skoraj štirideset let. Poročila sta se in rodil se je otrok. Zanjo je bila to prva poroka za njega pa tretja. Ona je bila nepreskrbljena deklica on pa nasilen alkoholik, mačo in izkušen ženskar, ki je kot pajek v svojo mrežo ujel novo žrtev.
Pri dvaindvajsetih je bila že ločenka s tremi otroki. Zdaj dela v Tušu, popiva, zanemarja otroke in žre apurine, sanvale in še vrag vedi kaj… Stara je okrog petindvajset, videti pa jih je že štirideset, ima že sive črte med lasmi, gube in usta rahlo postrani.
Pa je bila v osnovni šoli in gimnaziji ves čas odlična učenka. Najboljša od vseh, najlepša v razredu, vsem nam za zgled. Potem pa kar naenkrat v treh letih tri otroci …
Starši so jo sami potisnili lumpu v kremplje…
Zapomni si nekaj. Ne glede na to, kako slabo se ti zdi, da se mama do tebe vede, ona vse to počne v prepričanju, da te zaščiti, obvaruje pred vsem “zlom” na svetu. V bistvu ti izkazuje ljubezen, vsaj ona tako verjame.
Eni starši pač to počnejo tako zelo slabo, da ljubezni otroci ne čutijo. Ampak to še ni razlog, da obupaš. Enkrat, ko boš malo starejša in ko boš na svojem, ji boš za določene stvari morda celo hvaležna, večinoma pa boš srečna, da si se je rešila. In mama se ti bo najverjetneje smilila, ker je še vedno tako nesrečna (zoprna). Nikar pa ne zbeži od doma kar s komerkoli, samo zato, da se je pač rešiš, ker se ti hitro lahko ponovi njena zgodba. Odločaj se pametno in potrpežljivo. Nad mano je nekdo napisal primer, kako otrok lahko hitro zaide po stopinjah staršev.
Ni ljubezen glede na to, kako jo otrok doživlja, ampak če bi vprašala mamo in se postavila v njeno kožo, bi spoznala, da ona verjame, da vse to počne iz ljubezni. Seveda, to še ne pomeni, da dejansko gre za ljubezen ali da moramo to prenašati. Gre se le za to, da lažje razumemo in s tem sprejmemo neko (slabo) vedenje, ker pač trenutno nimamo boljše rešitve na razpolago.
Ja, Marko, saj s to tvojo interpretacijo bi se lahko strinjala. S tem nekako potolažiš samega sebe, da lažje vzdržiš situacijo.
V knjigi Košička drugače strogo svetuje, naj otroci, ki živijo v takih družinah čim prej zapustijo dom in se finančno osamosvojijo. Žal je to v današnji ekonomski situaciji zelo težko.
Točno tako. Treba je iskati najboljše rešitve v dani situaciji in dokler se ne odseli, je to ta.
Ja, razumem to, da ona to počne iz ”ljubezni”. Oziroma se trudim razumeti. Morda bom dokončno razumela, ko bom odrasla, čez nekaj let in s svojimi otroki. Pa kaj mi to pomaga? Na slabšem sem sedaj, v teh letih, ko bi lahko uživala in se zabavala preden se začnejo resna leta, preden dobim službo, preden si ustvarim družino in preden se mi proste ure in dnevi znižajo na približno nulo.
Sicer je pa tako ali tako vseeno. Še eno leto srednje šole, nato pa faks in adijo lahkotno življenje.