Se opravičujem,če se boste počutili napadene…
Ampak ne razumem,kako lahko starši svoje otroke tako predalčajo(ne vsi). Če jim sinova,hčerina žena /mož niso všeč jih je treba pa kar dat na stranski tir. In kako lahko tako razlikujejo(spet ne vsi) med vnuki”ljubljenčka” in vnuki tistega katera žena/mož jim ne odgovarja.

Pri nas je že tako mož je tisti,ki ni pripeljal taprave,zato ga starši sploh ne pokličejo,niti vnukov…vedno kliče mož….boli me ker nas pustijo kot da nas ni. Ne razumem! Kakšni starši so to? Pa da ne boste rekli,če za varstvo so bili pa dobri? Pri nas so se uprli,da ne bodo čuvali,medtem ko pri ”ljubljenčkovi”družini pa ni problem ne čuvat,ne nič.

To se mi zdi grdo,grdo do mojega moža.

Kaj pa vi mislite?

O tem že debatiramo v forumu Čustevna inteligenca, komunikacija in odnosi 🙂

še mnenje od Boštjana 🙂

hvala lepa

Prebral sem vaš prispevek in tudi odgovore na forumu Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi.

Večkrat sem že napisal, da so odnosi med vnuki, otroci in starši zelo pomembni, saj ti dajejo vnukom in otrokom korenine in rodbinsko pripadnost. Absolutno se s tem ni za hecati in vsi vpleteni bi morali narediti vse kar je v njihovi moči, da se odnosi uredijo.

Toda zaradi različnih okoliščin in situacij takšni odnosi še zdaleč niso idealni. Odgovornost za nastalo situacijo pa je zelo težko iskati, sploh na podlagi tako skopih opisov. Starši pogosto v svojih pričakovanjih naredijo otrokom veliko škode. Ko otroci ne izpolnijo teh pričakovanj, jih kaznujejo, največkrat tako, da jim odtegnejo svojo ljubezen (kar pri otroku ponavadi okrepi trmo). Seveda imajo tudi otroci svoj karakter (ki ga vsaj v manjši meri podedujejo od rodbinskih genov – drugače pač ne more biti). Če otrok nosi podobno “energijo” kot jo je imel npr. oče (ali mama) moževih staršev, potem je konflikt zelo kompleksen, saj nezavedno na odnose v vaši družini vplivajo tudi silnice vseh odnosov živečih in neživečih v širši rodbini.

Rešitev za nastalo situacijo je več.
Kot prvo morate vi odstopiti od vloge “rešitelja”. Skoraj vedno imamo v odnosih nekoga, ki je rabelj, nekoga, ki je žrtev in nekoga, ki želi biti rešitelj. Takšno situacijo je mogoče rešiti samo v primeru, ko žrtev neha biti žrtev. V vašem primeru to pomeni, da morate vi začeti partnerju zaupati, da bo uredil situacijo tako kot je najbolj prav za vse vpletene. Seveda ni nič narobe, če ga vsake toliko časa spomnite na njegovo dolžnost (tudi to je vloga partnerja). Za vašega moža to pomeni, da bo starše soočil s svojimi čustvi in argumenti. Če tega on ne želi (ali zmore) narediti, potem bo ta družinski vzorec potoval naprej in se prenašal v prihodnje generacije vaše rodbine (kot se verjetno že vleče več generacij nazaj). In dokler se vi ne boste znebili ideje o “rešiteljici” boste trpeli (kar je verjetno v vsej tej situaciji vaša osebna lekcija).

Ker iz osebnih izkušenj vam, da opisno ni tako preprosto kot se bere. Je mogoče takšne kompleksne odnose najprej razreševati na mentalnem in energetskem nivoju in šele potem na stvarnem nivoju. Za takšen proces pa že potrebujete nekaj relativno kompleksnega znanja oz. pomoč terapevta. Jaz osebno takšne zadeve rešujem deloma z nekaterimi regresijskimi tehnikami, deloma s sistemsko postavitvijo vzorcev (po metodi NLP) in zdravljenjem poškodovanih odnosov v celotni rodbini.

Na opisanem bazira tudi zelo znana metoda t.i. postavitev družine, ki uporablja sistemsko postavitev rodbinskih vzorcev na podlagi metode po Hellingerju. Nekaterim ta postavitev zelo ustreza, meni osebno malo manj, saj je zelo rigidna v smislu družinske hierarhije, kar v nekaterih primerih ni tako preprosto upoštevati (npr. primer ločenih staršev, zlorabe v družinah ipd) in mora imeti terapevt res ogromno znanja in predvsem občutka (takih pa ni tako veliko). Da pa ne bo pomote, Hellingerjeva metoda je zelo učinkovita. Če se bi želeli udeležiti takšne postavitve družine, mi pošljite osebno elektronsko pošto in posredoval vam bom priporočila glede terapevtov (sam sistemskih postavitev po Hellingerjevi metodi ne izvajam).

Tudi ideja o pismu ni slaba. Predvsem zato, ker ga lahko bralec večkrat prebere.

Toliko zaenkrat.
Upam, da se bo situacija uredila v dobro vseh vpletenih, predvsem pa v dobro vaših otrok.

Ta tema me je vzpodbudila, da napišem še nekaj svojih vrstic.

Bila sem radoveden in senzibilen otrok, ki je pogrešal širše stike s sorodstvom. Tisto crkljanje in razumevanje, ki ga znajo dajati stari straši, h katerim se vnučki radi vračajo, je še danes, ko se ozrem nazaj, manjkajoče poglavje mojega otroštva.

Razlogi za nestike? Ena veja sorodstva predaleč, babica po tej liniji že davno pokojna. Druga veja v neposredni bližini, a razlike med otroki, zlasti v prid fantovskem delu, videne kot samoumevne in izvajane že od nekdaj. V odmiku oče potegne poteze, s katerimi prekine stike in za tabu temo velja v domačem krogu spregovoriti, da se odnosi lahko spremenijo. V odraščanju skozi iskanje korenin, morebiti tudi kljubovanje, babico obiščem ob njenem rojstnem dnevu. Po tistem še enkrat. A dve uri kramljanja ne premostijo tolikih let razlike tudi zato, ker druga stran ne more mimo tega, da bi iskala krivde v drugih. Povezani skozi krvno vez ostajamo odtujeni, čeprav dandanašnji vljudni drug do drugega, če se slučajno križajo naše poti.

Če danes pogledam nazaj, skušam razumeti očetove odločitve, preko katerih nas je v bistvu želel zaščititi. Manjkajoče ‘figure’ sorodstva so – na mojo srečo – izpolnjevali drugi ljudje. Zlasti tisti pedagogi, ki sem ne le spoštovala, temveč imela iskreno rada. A tudi bogastvo prijateljskih vezi, ki mi še dandanašnji veliko pomenijo.

Pri lastnih otrocih mi je bilo dragoceno, da so bili stiki z obojimi starimi starši topli, ker je to resnična naložba za življenje. In upam, da bom del tega znala predati naprej tudi svojim vnukom.