Ne razumem, zakaj me ljudje poiščejo v glavnem le, ko potrebujejo mojo pomoč, ko pa se znova postavijo na noge, name skoraj pozabijo. Nato poslušam izgovore, kako me imajo v mislih, a nimajo časa… Razumem, da ni take potrebe po stiku, ko si v redu, ampak da v nekaj mesecih ne zmoreš ene elektronske pošte, enega SMS-a, enega klica, prej pa ni bil problem ne telefonirat ne mejlat in ne priti okoli kadar koli in neštetokrat? Počutim se zavrženo in to me zelo boli. Možu se tudi neumno zdi, saj sam tudi vedno pomaga, ko pomoč potrebuje, je pa tisoč izgovorov. Brez pojasnila me je po tridesetih letih zavrgla tudi najboljša prijateljica, pa sem ji bila vedno na voljo, vedno sem ji pomagala, doživeli sva vraga in pol, zdaj, ko sva starejši, bi si bili lahko v oporo in obujali spomine, pa me je odrezala, ne da bi vedela, zakaj. Druga prijateljica, če sploh lahko še tako rečem, ki je hkrati tudi njena, in ki me pokliče izključno, ko kaj rabi, je sicer povedala, da s prej omenjeno nekaj fajn ne štima, a to meni nič ne pomaga. Če te najboljši prijatelj ne povoha več ne za rojstni dan ne za druge praznike, potem se ne bom vsiljevala in prosila. Zato pa me nič manj ne boli. Potem je tu še še ena sicer fajn punca, s katero sva si zelo blizu, a spet ugotavljam, da v glavnem takrat, ko ji gre slabo, ko se s kom skrega, ko se mož napije in jo sekira…, takrat me bo vedno našla. Ko potrebujem jaz njo, obljubi, da me bo poklicala, a tega ne stori. Ko se vidiva/slišiva, spet milijon izgovorov, kako misli name, a je pozabila, ali pa ni imela časa, itd. itd. V službi je isto. Ko je delo, znajo vse k meni priti, ko si vzamejo čas za kavo in čvek, ali ko zbirajo naročila za malico, me vedno pozabijo. Pravijo, da sem pridna, poštena, delavna, da se da z mano o vsem pogovarjat, pa da sem vedno za hece, in vem, da sem takšna, po drugi strani, ko se mi takšne dogajajo, pa se vprašam, kaj je z mano narobe. Tiste, ki so najbolj spletkarske in lene, so pa zelo cenjene in drugi iščejo njihovo družbo. Edina v moji bližini, ki ne funkcionira na opisan način, pravi, da z mano ni nič narobe, ampak da je narobe z ljudmi, s katerimi imam opravka. Ne vem več, rada bi samo, da me neha bolet pri duši. Dovolj imam, a si ne znam pomagati.

Me prav tolaži, da še kdo to doživlja, čeprav ti tega ne privoščim. Tudi meni se to redno dogaja. Prijateljice v šoli, med študijem so me potrebovale, ker sem bila tako neumna, da sem jim celo teste in spise pisala, da niso dobile slabe ocene, sebi pa sem tako nižala uspeh. Danes me z veseljem pozdravijo in vabijo na kavo tiste bivše sošolke, s katerimi se sploh družile nismo, tiste, s katerimi smo bile kot “rit in srajca”, in so me v večini na zgoraj opisani način ponucale, pa se delajo, da me ne spoznajo… Z nekaterimi smo bile tudi še kasneje v stiku, pa so se vse bolj začela porajati vprašanja: kaki avto mate, kje mate vikend, kam greste na počitnice… Pa so se stiki nenadoma pretrgali: ne vem, ali nisem bila dovolj na nivoju, ali sem jih presegla… Tako, da se sedaj na obletnicah z nekaterimi, s katerimi smo bili ves čas skupaj, sploh ne pogledamo, z nekdanjimi skoraj tujci v razredu pa se veselo družimo. In tako je na obletnicah osnovne in srednje šole debata nanesla na te teme, pa sem ugotovila, da se to dogaja tudi drugim. Tisti, ki smo bolj šolani, bolje situirani, vidimo več sveta ali kaj jaz vem kaj, smo nenadoma postali črne ovce, nad nami pa se ostali vzvišeno obnašajo, kot da so boljši od nas, (ker imajo daljšo delovno dobo ali kaj ) , kot da smo nečesa krivi – kar je najbolj zanimivo, kajne? Torej gre za nekakšno zakompleksanost večine folka ali kaj?
Pred,časom sem imela nekaj problemov v partnerstvu. Sama sem bila vedno na voljo kar trem prijateljicam, ki so se ločevale. No, moje “jamranje” jim je bilo predvsem odveč, zanimiva sem postala, ko so zavohale morebitno ločitev. Skoraj so mi jo hotele zapovedati. Ko so se kasneje stvari v partnerstvu vendarle uredile, te “prijateljice” , razen ene, niso mogle skriti razočaranja. Tako, da se res sprašujem, kako lahko imajo nekateri polno prijateljev, meni pa to očitno ne uspeva?

Tudi jaz se soočam z enakimi težavam, pa si tudi ne znam pomagat. Ugotovila sem, da si očitno izbiram napačne prijateljice, saj gledajo samo nase, prav nič nimajo empatije. Težko je, tudi sama nimam rešitve na to, sem pa začela prakticirat to, da nekaj časa vlagam energijo, zelo kratek čas v nova znanstva, potem pa čakam kaj se bo zgodilo in če se ne spomnijo name, potem to pomeni, da ne smem tratit energije, ker jo vlagam v napačnega človeka. Mogoče se pa najde kdo, ki mi jo bo vračal.

Vse dobro

Pozornost in količina empatije, ki jo dobimo od drugih, je odvisna od tega, kako močno v svojem nezavednem delu verjamemo, da si to zaslužimo in smo tega vredni.
Kdor je v svojem otroštvu dobil občutek, da se veliko razdaja, da dobi tisto malo pozornosti, se mu bo ta vzorec znova in znova ponavljal.
Zato ni napačnih ljudi v katere bi vlagali svoj trud, ampak so to točno takšni, kot sami verjamemo, da bi naj bili in ustrezali našim izkušnjam.
Zato tudi tega vračanja ni nikoli, ampak je to še en vzorec, ki odseva naša neizpolnjena hrepenenja.
Rešitev je v tem, da ničesar ne počnemo zato, da bi karkoli pričakovali, ampak počnemo zato, ker tisto radi počnemo in s tem kažemo ljubezen do sebe ter tako s svojimi dejanji izpolnjujemo našo praznino.

Se v celoti strinjam Robi, pa mi vseeno ni jasno, namreč jaz sem počela stvari ne da bi kaj pričakovala, saj sem se ob tem dobro počutila, je pa prišel dan ko sem tudi jaz potrebovala podporo teh ljudi, jih pa kar na enkrat ne zanimam več. Mogoče česa ne razumem, sem prepričana tudi sama da to izhaja iz otroštva, zato vseeno menim, da si izbiram napačne prijatelje, torej ljudi ki so podobni tistim iz otroštva in vlagam v prijateljstva, ki tega niso vredna. Lahko pa, da sem kje izgubila bistvo… In da kaj ne razumem

Postavila sem piko, ker se s tem delom strinjam.

Nadaljevanje, da s svojimi dejanji izpolnjujemo našo praznino, pa mi je tuje.

Kot sem omenil, je to samo odsev našega notranjega stanja in odnosa do sebe. Če se navežem na tvoje besede, da svoj trud vlagaš v ljudi, ki tega niso vredni, nam ta vzorec le odseva naše lastne občutke manjvrednosti. Saj se ob tem počutimo neupoštevane, izkoriščane, izdane…..In seveda logičen sklep našega racionalnega uma je, da je dobrota sirota.
Res so za takšno doživljanje nas samih in naših odnosov odgovorni temelji iz otroštva.
V otroku, ki se čuti neupoštevan, ki živi v brezbrižni okolici, se razvijeta strah pred zapuščenostjo in občutek ogroženosti, ki mu nikoli ne bosta dovolila, da bi izrazil svojo resnično notranjost. Zato tak otrok razvije posebno obliko obnašanja, posebno vlogo, s katero se kaže ljudem, da bi povečal zanimanje zase. Ne obnaša se več naravno.
Notranja praznina, razkorak med resnično vsebino in igrano vlogo, je vzrok za osnovno motenost, v katere ozadju sta pomanjkanje zaupanja vase in občutek manjvrednosti.
Z izbiro “napačnih” ljudi, le potrjujemo to svojo notranjo resnico.

Zato pravim, da ni napačnih ljudi, ampak so, zaradi našega občutka manjvrednosti in neupoštevanosti, to takšni ljudje, ki sami niso sposobni nam nuditi primernega čustvenega odziva, ker imajo sami preveč težav s sabo in nam zato delujejo egoistično. Ali pa mogoče so res egoistični…
Torej, od ljudi, ki niso sposobni empatije, pričakujemo empatijo in to je osnovni problem te motnje, ki jo je potrebno ozavestiti ter naša dejanja in pričakovanja zavestno prilagoditi.

Naše stanje zadovoljstva in s tem notranji mir, je neposredno povezan z občutkom varnosti, ki ga že v zgodnjem otroštvu ponotranjimo, če živimo v vzpodbudnem in ljubečem okolju, ki se na pravilen način odziva na naše čustvene in telesne potrebe.
S tem, ko postopno delamo na občutku varnosti, se nam bo sčasoma razvila tudi sposobnost, da sami, z ljubeznijo do sebe in drugih, zapolnimo svojo notranjo praznino. Notranja praznina, ki pogosto izhaja iz zgodnjega otroštva, če otrok svoje starše dojema kot premalo ljubeče. Lahko, da so starši dejansko otroku posvečali premalo ljubezni, možno pa je tudi, da je otrok v primerjavi s starši veliko bolj čustvena oseba in mu zato raven čustvenosti, ki jo premorejo in izkazujejo starši, ne zadostuje.
To povzroči, da otrok in kasneje odrasel človek vedno išče nekaj ali nekoga, ki bi mu zapolnil nastalo praznino. Išče idealen svet, kjer mu je zagotovljena popolna čustvena varnost in toplina, za katero si želi, da se ne bi nikoli končala.
Partnerstvo mu sicer zapolni velik del praznine, vendar pa si najgloblji občutek varnosti lahko ustvari le sam – običajno z občutkom vsesplošne povezanosti z vesoljem in vsemi ostalimi bitji ter ljubeznijo in sočutjem do sebe in do drugih. Tako se zmanjšajo naša pričakovanja do drugih, postanemo bolj samozadostni in ljudem pomagamo preprosto zato, ker izhajamo iz samega zadovoljstva in ne zaradi potrebe, da bi nam drugi zapolnili našo praznino.

Imela sem srečno otroštvo, ljubeče starše, ljubeče stare starše, ki so me pazili, ko so bili starši v službi.

Se je pa pojavljala ena stvar že v tem obdobju, in sicer se spomnim (še danes čutim to kot nezaceljeno ranico), da so otroci, ki so se zunaj igrali v bližini, če sem imela kak priboljšek, sladkarije, takoj prileteli in bili z mano, dokler niso vsega pojedli, potem pa nisem bila več zanimiva, in sem samevala. Ravno tako, če sem imela kakšno igračo, ki jim je bila všeč. Bog ne daj, da sem kdaj rekla ne. Še posebej me je znala izkoristiti deklica, s katero sva se ponovno srečali v osnovni šoli in postali prijateljici, vsaj mislila sem tako, kar se je po srednji šoli klavrno končalo, saj me je izkoristila, prežvečila in izpljunila.

Verjetno res preveč pričakujem od ljudi. Pričakujem od njih »dober dan, hvala, prosim«, pričakujem v spodobnem roku odgovor na SMS ali mejl, vrnjen klic. Res preveč, ko večina njih nima nikoli časa. Razen, ko oni mene potrebujejo.

Ne rečem, da so slabi ljudje. Razočarana smatram samo, da nimajo odnosa do drugih, opažam, da se čedalje bolj vsi brigajo izključno samo za svojo rit, ženejo se za stvarmi, za soljudi pa jim ni dosti mar. Vzamejo si čas samo, ko sami kaj potrebujejo, in kar naprej kalkulirajo. To me plaši. Smo eni res dobri samo takrat, ko se rabi čustvena podpora in/ali pomoč pri delu?

Najbrž je vse skupaj res njihov problem, škoda samo, ker sem jaz tista, ki nosi v sebi bolečino.

Preveč pričakuješ od ljudi, hkrati pa deluješ premalo samozavestno.
Srečno otroštvo in ljubeči starši, lahko v tebi ustvarijo vzorec, ki ti pravi, da so drugi dolžni izpolnjevati tvoja pričakovanja, samo zato, ker si jim ti nekaj ponudila.
Če te ljudje samo izkoriščajo, potem to pomeni, da te ne cenijo in ne spoštujejo. Mogoče zato, ker se ne znaš postaviti zase in tako pokazati določeno mero samozavesti.
Druge doživljaš sebične, ob tem pa se ne zavedaš, da so tvoja pričakovanja prav tako sebičnost.
Seveda se nihče ne zaveda lastne sebičnosti, ampak samo druge. Za lastno sebičnost imamo vedno dobre razloge, zato tega ne vidimo kot sebičnost, ampak kot nekaj, kar nam pripada in kar si zaslužimo.
Sigurno je že vsak izmed nas imel občutek in doživel, da ga je nekdo izkoristil ali pa zapustil…Vendar večina to sprejema kot del življenja in išče ljudi, ki izražajo spoštovanje in je zato zadovoljstvo obojestransko.
Dokler traja, pač traja. Upati, da bo trajalo večno, pa je nerealno.

Če v sebi nosiš bolečino, potem to pomeni, da imaš sama problem.
Mislim, da se v tej trditvi skriva tudi kanček arogance, saj le druge označuješ za sebične, ne zavedaš pa se lastne sebičnosti.
Ni prav, da razmišljaš, kot da si le ti žrtev sebičnih ljudi.

Robi, kako si to lepo razložil, res, prav lepa hvala v imenu vseh tu , ki te beremo!

Želim ti lep dan!

Torej, če povzamem, sem za vse sama kriva. Vedno znova sem razočarana, ker od prijateljev, ali ljudi na splošno, preveč pričakujem, čeprav včasih samo nekaj kulture, sem nesamozavestna, arogantna in sebična.

V skoraj petih desetletjih mi ni še nihče nikoli očital arogance in sebičnosti, tudi psihologi ne. Ampak vse je enkrat prvič. Bom razmislila, morda je vseeno kaj na tem. Na samozavesti bom pa še kaj naredila, včasih mi je res manjka.

Dr. Phill je v oddaji Masterclass na podobno vprašanje neke gospe sicer drugače odgovoril, ampak mogoče je on samo teksaški tepec s kupom bestsellerjev.

Hvala za mnenje in lepo pozdravljeni.

Dr. Phill prav tako pravi: “Ne čakajte, da se bo drugi spremenil, sami spremenite sebe”.
In ravno to resnico najtežje sprejemajo tisti, ki menijo, da niso sami odgovorni za svoje življenje in težave, ki jih doživljajo v odnosih s partnerjem ali ostalo družbo.

Sicer pa so moji nasveti dani le s tem namenom, da se človek zazre vase, saj le tako lahko kaj spremeni pri sebi in izboljša svoje življenje.

Hvala, tudi tebi lep dan.

“Samo sebe lahko spremenimo, drugih ne moremo”, sem velikokrat slišala že kot otrok, tako da to ni bilo nikoli problem sprejet, ker je resnično. Za svoje napake sprejemam odgovornost, nikoli nisem zvalila krivde na koga drugega, tako so me doma učili, zato bi me bilo kaj takšnega sram storiti. Enih pač ni.

Razmišljala sem o konkretnih ljudeh in prišla do tega, da če me kličejo samo takrat, ko me potrebujejo, da sem dobra samo takrat, ko imajo zame delo, da to pač niso moji prijatelji.

Takšno resnico je težko sprejet. Je zelo boleča, a prej ko se z njo soočiš in jo sprejmeš, bolje zate, prej se znebiš nekoga, ki ti samo jemlje energijo in čas, te spravlja v slabo voljo in ob denar. Znebiš se izkoriščevalca, ki svoja dejanja s tvojim dovoljenjem ponavlja v nedogled. Brez vsakršne empatije, ker je ne premore, brez slabe vesti, ker le-te nima. Takim je treba postaviti meje, ne pa arogantno, sebično in s pomanjkanjem samozavesti čakati, da te spet izkoristijo. Če jih prepoznam, pa jim vseeno dovolim, da počnejo, kar počnejo, sem definitivno sama kriva.

Veste, v življenju sem že veliko prestala, doživela, imam takšne in drugačne izkušnje. Svet okrog sebe na svojo žalost ali pa morda srečo zelo globoko čustveno zaznavam. Nisem psihologinja, sem pa pred petindvajsetimi leti in več to želela postati. Primarno iz nezavednega razloga, da bi pomagala sebi, tako kot gre na tak študij večino psihologov, psihiatrov in socialnih delavk. Zato jih je tudi veliko neuspešnih pri svojem delu. Ko sem pisala na MON, sem bila ravno v fazi bolečega in šokantnega ugotavljanja, da sem obdana s čustvenimi vampirji in BAITER-ji (Backstabbers, Abusers, Imposters, Takers, Exploiters and/or Reckless people).

Ne morem vplivati na to, kaj mislite, pišete, govorite. Zase vem, kdo sem in kaj sem, trenutno šibkost in slabost pa ste pač zaznali po svoje. Pa nič hudega. Tudi to je življenje. In življenje je lepo.

Se strinjam. In glede tega mora vsak sam pri sebi postaviti mejo ter se tega zavedati. Če se ne, potem pride do tega, da začnemo druge dožvljati kot čustvene vampirje.

Tako je. Se pa tu vidi ta razkorak med teorijo in prakso.
Kdor je resnično samozavesten, mu te resnice ne bo težko sprejeti, ker je ta resnica del njega in jo je že zdavnaj ponotranjil. Težko jo je sprejeti le tistemu, komur se ne sklada z njegovimi prepričanji.
Treba je razumeti, da je razlika med tem, kaj ljudje smo in kaj bi radi bili.

Običajno zelo dobro zaznavam človekovo energijsko ali čustveno stanje in tudi tokrat vidim, da je bilo zaznavanje še kako realno.
Tvoje izkušnje glede izkoriščanja, čustvenih vampirjev, občutkov zavrženosti, želja po pomoči drugim (in sebi)…Vse to so značilnosti šibkih ljudi, ki trpijo zaradi pomanjkanja samozavesti. Pomanjkanje samozavesti, pa je prav tako eden izmed ključnih faktorjev, da človeka doživljamo kot arogantnega. V aroganci se skriva šibka osebnost, ki teži k temu, da bi naj zunanji svet kompenziral notranjo praznino.
Aroganca je namreč le slaba imitacija samozavesti, ki od nas odriva ljudi, ki bi nas spoštovali, ker sebe in narave, preprosto ne moremo pretentati.
Res je, ne moreš neposredno vplivati na to, kako te doživljamo drugi, lahko pa vplivaš na to, kako boš doživljala sebe, da boš notranje zadovoljna in izpopolnjena in s tem boš posredno tudi vplivala na to, kako te bomo doživljali drugi.

Že precej časa ne ponujam več pomoči. Če me prosijo, se odzovem, vendar odvisno, za kaj gre. Vseeno pa me najdejo. Pa ni važno, ali gre za delo ali za takšne ali drugačne težave. Takrat me sami poiščejo. Je to sploh pomembno, ali to kaj spremeni, ali pa čisto nič, kar se zadnjega odstavka tiče? Poskušam razumeti, kar pišete, zame je to popolnoma nova teorija. Hvala.

Se popolnoma strinjam. Tudi sama pričakujem od soljudi živjo, prosim, hvala, pa tega ne dobim. Koliko sem se namučila za enega “prijatelja”, mu naredila kar me je prosil, za to porabila več dni, na koncu pa niti hvala, niti vedela nisem, da je stvar dobil dokler ga nisem sama vprašala pa je čisto brezbrižno rekel “ja” kakor, da tega sploh ne potrebuje. Jaz pa delala, na koncu pa kot, da se mi posmehuje.

Se popolnoma strinjam. Tudi sama pričakujem od soljudi živjo, prosim, hvala, pa tega ne dobim. Koliko sem se namučila za enega “prijatelja”, mu naredila kar me je prosil, za to porabila več dni, na koncu pa niti hvala, niti vedela nisem, da je stvar dobil dokler ga nisem sama vprašala pa je čisto brezbrižno rekel “ja” kakor, da tega sploh ne potrebuje. Jaz pa delala, na koncu pa kot, da se mi posmehuje.[/quote]

Tudi meni se je to že večkrat zgodilo. Mi je mož rekel, da sem predobra in zato neumna, naj mi bo to šola.

Prijateljica mi večkrat reče, ko sem začudena in ne razumem nesprejemljivega obnašanja, da teh stvari ne morem razumeti, ker sama nisem takšna in nikoli ne bom. Ker sklepam po sebi, da so vsi dobri, prijazni, iskreni, ker sama ne igram igric, ne kalkuliram itd.

Nimam se za žrtev, samo zanimalo me je, če ima kdo podobne izkušnje, in kje je moj del krivde. Vesela sem, da si se oglasila, prav tako Ikebana, dfdfdf22 in druge. Če katera od vas razume, kar Robi piše (nesamozavest, aroganca, sebičnost), naj mi, prosim, razloži.

Hvala.

Verjamem, da je za večino nerazumljivo, ker večina še vedno izhaja iz te lastnosti našega ega ali osebnosti, da sebe doživljamo kot edino možno stanje, drugi pa bi se naj prilagodili, da bomo mi zadovoljni s tem, kar smo.
In se ne bo potrebno nam spreminjati, ker to povzroča notranje odpore in še več konfliktov.
Ključno vprašanje mora biti, kaj lahko sam storim, da bom zadovoljen in ne, kaj naj drugi storijo, da bom zadovoljen.
In ravno naša pričakovanja so tisto, kar nas naredi odvisne in s tem šibke, ker je naše zadovoljstvo odvisno od reakcije drugega človeka.
Seveda razumem, da ne moremo biti povsem brez pričakovanj, lahko pa svoja dejanja in razmišljanje prilagodimo v tej smeri, da nam naša dejanja že sama po sebi nudijo zadovoljstvo, ker preprosto izhajamo iz svoje resnične biti, ki temelji na samozavesti in ne iz ranjenege duše ali ranjenega otroka, ki si bi samozavest in s tem zadovoljstvo zgradil šele na pravi reakciji neke druge osebe.
Če delujemo po tej drugi možnosti, smo izredno ranljivi, odvisni in polni bolečine, ko nas nekdo zavrne ali ne pokaže pričakovane pozornosti.
Zaradi tega potem dobimo občutek, da spoznavamo napačne ljudi, ker ne reagirajo po naših pričakovanjih in ne zapolnijo naše praznine in potrebe po zadovoljstvu.
Tako se nam zdi, da samo potrjujejo našo bolečino in neko prepričanje, kako so ljudje sebični, brez empatije….Torej, našo nezavedno resnico.
In ta resnica je kreator našega življenja in usode.
Spremenimo pa jo lahko samo mi sami.

Verjamem, da je za večino nerazumljivo, ker večina še vedno izhaja iz te lastnosti našega ega ali osebnosti, da sebe doživljamo kot edino možno stanje, drugi pa bi se naj prilagodili, da bomo mi zadovoljni s tem, kar smo.
In se ne bo potrebno nam spreminjati, ker to povzroča notranje odpore in še več konfliktov.
Ključno vprašanje mora biti, kaj lahko sam storim, da bom zadovoljen in ne, kaj naj drugi storijo, da bom zadovoljen.
In ravno naša pričakovanja so tisto, kar nas naredi odvisne in s tem šibke, ker je naše zadovoljstvo odvisno od reakcije drugega človeka.
Seveda razumem, da ne moremo biti povsem brez pričakovanj, lahko pa svoja dejanja in razmišljanje prilagodimo v tej smeri, da nam naša dejanja že sama po sebi nudijo zadovoljstvo, ker preprosto izhajamo iz svoje resnične biti, ki temelji na samozavesti in ne iz ranjenege duše ali ranjenega otroka, ki si bi samozavest in s tem zadovoljstvo zgradil šele na pravi reakciji neke druge osebe.
Če delujemo po tej drugi možnosti, smo izredno ranljivi, odvisni in polni bolečine, ko nas nekdo zavrne ali ne pokaže pričakovane pozornosti.
Zaradi tega potem dobimo občutek, da spoznavamo napačne ljudi, ker ne reagirajo po naših pričakovanjih in ne zapolnijo naše praznine in potrebe po zadovoljstvu.
Tako se nam zdi, da samo potrjujejo našo bolečino in neko prepričanje, kako so ljudje sebični, brez empatije….Torej, našo nezavedno resnico.
In ta resnica je kreator našega življenja in usode.
Spremenimo pa jo lahko samo mi sami.[/quote]

Torej, če povzamem, so po vašem vsi, ki pišejo in govorijo o čustvenih vampirjih in BAITER-jih, in vsi mi, ki jim, seveda po lastni krivdi, padamo v kremplje, navadni nakladači, vsi samo iščemo izgovore, ker nočemo videti, kakšni duševni “revčki” smo. Nismo izkoriščeni, nismo pohojeni, nespoštovani…, smo samo arogantni in presebični, da bi prepoznali svoj (pre)velik ego, pričakovanja, ki jih od soljudi vsekakor ne bi smeli imeti, pa ne zapolnjujejo naših praznin. Zanima me, kdo in kje je to zapisal.

Ne morem se z vami strinjati. Zdi se mi, kot da se eni pogovarjamo o pomarančah, vi pa o bananah.