Moje otroštvo je bilo grozno zaradi MOM mame. Oče je bil alkoholik, nismo živeli skušpaj in npr. nikoli me ni žalil ali udaril ipd., edino ča ni bil sposoben skrbet zame, ker še zase ni znal. Mama je imela vse “pod nadzorom”. Tako pretirano, da pač se res ne morem pritoževat, da stanovanje ni bilo čisto, da nisem imela zlikano itd… da nisem bila res popolna. Zanjo pač npr. nikoli dovolj. Imela je tiste grozne čustvene izbruhe, ob katerih me zmrazi. Odkar ne živimo skupaj, jih nima, jamra sicer že celo življenje, appak sem se naučila izražat mnenje in jo ustavit. Tega ne želim poslušat in povem. Včasih je bilo to grozno težko. Vedno sem stvari zadrževala v sebi, ker me je bilo strah reakcije in zato je marsikdo tudi kasneje lahko manipuliral z menoj. Zdaj tega v glavnem ni več, sem zelo komunikativna oseba. Dokler nisem naletela na znanko, s katero se pravzaprav nisva dobro poznali. Delovala je res v redu človek, zaupanja vredna. Problem je ta, da sva s to prijateljico začeli sodelovati poslovno… Ko se je to zgodilo, se je začelo dogajat marsikaj čudnega. Ljudje so mi govorili, naj se izognem in marsikaj drugega… Prijateljica nad podrejenimi izvaja hud čustveni mobing. In govori grde stvari za njihovim hrbtom. Tudi o meni. Včasih se zgodi, da pove v obraz. V najbolj šibkem obdobju, ko sem nekako bila odvisna od nje, ji nisem rekla nič nazaj. Nasledja stvar je bila, da sem z njo prekinila sodelovanje, ne glede na trenutno finančno izgubo. Potem me je prepričala, da vseeno ohraniva nek določen nivo sodelovanja in npr. je nekoliko bolje. Še vedno pa govori stvari o meni za mojim hrbtom in mi dela hudo škodo. Npr. to so stvari, ki si jih v sanjah ne bi predstavljala, da je kdo sposoben takih izjav. Ponavadi opravljam delo, za katera je zahtevana visoka izobrazba in veliko odgovornosti, znanja, izkušenj… Npr. na svojem področju imam zaradi sposobnosti in vsega kar sem že naredila, določen ugled in položaj. Bitka je pa kar huda, saj vemo kakšna je situacija… Imam občutek, da mi lahko zelo škodi, pa da ko se bodo pojavile nove priložnosti, ne bom imela možnosti. Podle igre pač… Nikoli se še nisem počutila tako ogroženo. Druga stvar je pa, da je pri njih zaposlena ena oseba, ki je na nek način šibek člen, s slabim socialnim položajem… Ni mi vseeno za to osebo, vsa čast za njeno moč, sama pa priznava, da je psihično uničena. O njej je razširila še veliko bolj grozne stvari. Take, da imam občutek, če bi iskala službo drugje, dvomim, da bi jo dobila. To je že itak težko. Tej osebi sama na nek način pomagam, kolikor pač je v moji moči, da se reši. Ni nujno, da bo šlo. Vse je v neki tajnosti zaenkrat.

Do druženja npr. imam nek odpor, tako da se avtomatsko izogibam. Včasih je, večino časa, v bistvu, zelo prijazna do mene… Najraje bi ji povedala stvari v obraz, pa ne vem če bi bilo pametno. Še manj zblojeni ljudje ti naredijo škodo. Imam pač občutek, da bi bila katastrofa. Še bolj me pa moti to, da ne vem kako čim bolj prekiniti stike… Ker sama išče stik z menoj in je ljubosumna, če se družim s kom (čeprav deluje osnovnošolska for ain problem, gre za odrasle ljudi…). O človeku je sposobna govorit res v ekstremih. V nekem trenutku je zanjo nekdo skoraj zločinec, naslednjič pa najbolj popolno bitje pod soncem… Prijateljica se mi ne zdi več primeren izraz. Do nje se iz previdnosti še sama namenoma obnašam nekoliko hinavsko (me je strah reakcije). Mislim pa, da je to bolezen, ne da je slab človek že v osnovi. Ima pretirano potrebo po nadzoru nad vsem… Eno vprašanje pa je – vem da si izbiramo partnerjaglede na vzorce. Ker sem iela mamo, a je to posledica da sem si izbrala tudi takega partnerja? Ne ore rečt, da me žali, me je mogoče dvakrat v celi zgodovini veze, samo ima pa neko motnjo, da želi imeti nadzor še nad tem, kaj oblečem, kako dolgo sem s kom kje… (tega se je nekoliko odvadil..). Ni pa nasilen, ampak imam občutek, da bi v določenih trenutkih lahko bil, to je bilo mogoče trikrat, enkrat res neutemeljeno, dvakrat pa je mogoče bil malenkosten povod, ampak ker se zaveda težave, se je umaknil. Ni me nikoli udaril, samo to, da vem, da bi me bil zmožen, pa da se še sam zaveda, me pa nekako plaši… Kaj tu naredit? Se umakniti od partnerja? Nimam občutka, da bi mi bilo težko in stresno živet z njim, v bistvu. Medtem ko imam odpor do druženja s to znanko, ker mi nek notranji občutek govori, da mi škodi, da ni iskrena, da ji ne morem zaupat… Odpor, podobno kot z mamo, ker je bila tako grozna do mene.

Še to – da v zadnjem času se je dogajalo ogromno mogoče slabih stvari… Sem padla kar v neko depresijo. Mogoče tudi zaradi tega. Je nujno, da si kot oseba, ki je doživela otroštvo z MOM staršem, poišče pomoč? Si lahko pomagaš sam? Veliko berem o psihoanalizi in menda so določena znana leposlovna dela lastna psihoanaliza avtorjev… To pomeni, da si na tak način lahko sam pomagaš? Iam nekakšno potrebo po tem, da se izpovem komu, samo splet ni najboljši način. Mi pa ne bi bilo všeč, če kdo najde zapiske tudi 🙂 Sem razmišljala, da jih zavijem v celofan in napišem zgodbo…

Pozdravljena Frendi!

Super, da si se oglasila. Če dolgo časa preživiš v mejnem svetu ,še posebej, če si pahnjen notri že od otroštva, to seveda v tebi pusti določene posledice, vendar se jih da “odpraviti” in včasih lahko prav zaradi tega, ker si se prisiljen soočati sam s seboj, raziskovati, rasti…tvoje življenje potem postane še bolj izpolnjeno, kot pri ostalih.

Če si odraščal v disfunkcionalnem domu, potem ti nezdarvi odnosi podzavestno postanejo domači in zna se zgoditi, da te bodo privlekli ljudje,ki bodo imeli lastnosti, kot so jih je imela okolica v tvojem otroštvu. Četudi ti , če ne drugega kasneje, pamet govori, da to ni dobro zate, se je včasih iz tega zelo težko izvleči, saj se mi zdi, da nekako rinemo v podobne situacije iz otroštvu tudi zaradi upanja, da se bodo vsaj tokrat srečno končale. Vendar se ne, razen če se nekaj ne spremeni in edino spremembo, ki jo lahko v resnici narediš je, da spremeniš sebe in svoj odziv na okolico. .

Četudi se znajdeš (ponovno in ponovno) v stiku z osebami s podobnimi značilnostmi kot na primer tvoja starša in četudi imajo odrasli otroci iz disfunkcionalnih družin precejšne težave prepoznati kaj je zdravo zanje in kaj ne, kaj je prav in kaj ne, večinoma nimajo pojma, kako postaviti meje ( ker so tako zdresirani)….in še kup drugih težav se pojavlja, pa je dobra novica, da se da vse to spraviti v red ( kar za njihove disfunkcionalne starše ali kasnejše podobne partnerje, sodelavce, prijatelje le stežka rečem, ker so nagnjeni k temu, da so prepričani, da z njimi tako ali tako ni nobenih težav, da je kriva zgolj okolica).

Odkriti moraš torej, zakaj te potegnejo, katere tvoje šibke točke izrabljajo, se ojačati in odkriti kdo v resnici si, kaj si v resnici želiš ( to je namreč pogosta težava pri odraslih otrocih,ki niso bili v otroštvu upravičeni do svojih čustev, misli…in so se morali zaradi družinskih dram dati vedno na drugo mesto).

To lahko počneš na mnogo načinov. Izobraževanje, branje knjig, foruma…je vsekakor dobra stvar. Več informacij kot imaš, bolje je in na tem forumu je na to temo že ogromno napisanega Ti svetujem da se malo poglobiš. Za osvetlitev mejnega sveta in podobnih svetov sta dobri Ne stopajte več po prstih in Čustveni vampirji, če pa so vpleteni starši pa tudi Strupeni starši. Je pa še kup drugih dobrih knjig in če poiščeš po iskalniku na tem forumu, boš našla nekaj tem , kjer so priloženi seznami knjig.

Psihoterapija je vsekakor dobra stvar. Nekatere stvari so tako zelo globoko v nas, da jih sami težko odkrijemo, saj se jih morda niti ne zavedamo ali pa so tako zarjavele, da četudi vemo, kaj je narobe, nikakor ne moremo premakniti kolesja v pravo smer. Zato je pomoč strokovnjaka zelo koristna in pospeši proces, seveda če je res dober, pri nas je tudi veliko precej vprašljivih terapevtov, četudi s certifikati in diplomami. Navodila, kako do dobrega terapevta, najdeš že napisana na tem forumu. Pobrskaj.

Sama sicer ne bi izbrala psihoanalize, ker se mi zdi predolga in ker se mi zdi, da tej tehniki pri bolj kompleksnih zadevah pogosto zmanjka sape in da je bolj za reševanje “običajnih” težav ( to je zgolj moj osebni pogled). Pri psihoanalizi ti terapevt bolj ali manj zgolj ponudi prostor, kjer se sam soočaš s seboj in sam iščeš rešitve ( z minimalnim vpletanjem terapevta) Meni osebno so bolj všeč bolj aktivni pristopi, kjer skupaj s terapevtom iščeš rešitve in kjer ti lahko ponudi tudi konkretne tehnike, kako lažje obvladati svoje težave. Vendar smo ljudje različni. Kaj bo najbolje zate boš morala odkriti sama , kako to posikati pa, kot sem že napisala ,najdeš na enem izmed postov tukaj.

Bistvo vsega pa je, da se moraš nehati ukvarjati z osebo, s katero imaš težave ( razen, da naštudiraš zakaj sploh gre in se zaščitiš) temveč se začneš namesto tega ukvarjati sama s seboj. Brez znanja, kako postavljati meje škodljivim ljudem okoli nas ne gre, mej pa ne moreš postavljati, če ne veš, kje sploh so tvoje meje in kakšne bi bile najboljše zate. IN če hočeš vedeti še to, moraš spoznati sebe. Ne kaj so ti govorili da si ali kaj si se preperičala sama da si, temveč, kdo v resnici si, kaj si želiš, kaj so tvoji strahovi, potrebe…… Zato je razreševanje odnosa z mejnimi ( ali kako drugače motenimi osebami) v bistvu dolgo potovanje vase, ki pa ti na koncu lahko prinese veliko nagrad in je razrešitev problematičnega odnosa le še stranski produkt vsega tega procesa.

Vedeti moraš tudi to, da se takšnih stvari ne da rešiti v nekaj dneh, tednih ali mesecih. Z neko osebo lahko sicer prekineš v nekaj minutah, vendar bo glavni problem ostal – zakaj si se sploh tako zelo zapletel z njo in kje so tisti kavlji v tebi, kamor se lahko zatakne, da ti lahko potem nemoteno pije energijo.

Najbolje je, da se tega lotiš kot ultra maratona. Namesto, da razmišljaš da moraš sedaj preteči stotine kilometrov in se raje kar usedeš na štartu in nikamor ne greš, si razdeli svojo pot na dnevne etape, se osredotoči na tisto, kar lahko tistega dne narediš v to smer, se zvčer pohvali za vse, kar ti je uspelo in si dopusti, da se tudi zmotiš ( na napakah se učimo) in nato naslednji dan zakorakaj dalje. Včasih se vmes zazdi, da poti nikoli, ampak res nikoli ne bo konec, potem pa kar naenkrat ugotoviš, da si že zdavnaj na cilju, pa še opazil nisi :-).

GittaAna

Res hvala za tak izčrpen odgovor, GittaAna.

Razmišljam, že nekaj časa, kako je prišlo do tega, da sem se zapletla v to situacijo. Namreč – imela sem eset let mir pred negativnimi ljudmi pa pred kakimi takimi. Okrog mene so bili samo pozitivni, s cilji, uspešni, prijazni. Potem pa kar naenkrat. To znanko pa poznam, zanimivo, že zelo dolgo. Zanimivo, da nikoli ni pokazala tega obraza, pa so me vsi opozarjali. Ni pač ravno priljubljena oseba.

Ko sem se pa pogovarjala s prijateljico, ki je trenutno psihično povsem na tleh (jaz sem si že nekoliko opomogla od šoka…), sem pa ugotovila, da sta imeli z mamo grd odnos v otroštvu. Ne bi si niti v sanjah mislila, ker sem njeno mamo srečala in sva se pogovarjali. Bila je prijazna. Da ima težave s psiho, mi je pa sama povedala. Povedala mi je svojo življenjsko zgodbo od nekje 18. leta naprej…

Se pravi, scen, ko bi me nekdo poniževal, nisem doživela odkar sem se odselila. V nobeni službi ne. Imam v bistvu nek renome pri tem kar delam. Tudi moj aprijateljica je nadarjena oseba , ima določene talente, ki se jih še zaveda ne. In mi je je žal…

Ugotovila sem pa nekaj, prej se mi to ni dogajalo, ne vem, če je bila kdaj taka situacija. Ko sem naletela v tem obdobju na nekaj ljudi, ki niso čisto pri sebi in so me žalili, sem ostala brez besed in se nisem znala branit. Ko je bilo mimo, sem bila jezna nase, ker sem se potem spomnila kaj povedat. Pa vsi ti ljudje – mogoče je to slučajno, so imeli problem z alkoholom.

Prava stragija pri ljudeh z mejno ali narcistično motnjo je, kot sem že napisala, da prenehamo usmerjati energijo vanjo, temveč vase, da odkrijemo zakaj se nam dogaja, kar se nam dogaja.

Kdaj pridejo nerazrešene stvari iz otroštva za nami je povsem različno, nekateri prej, nekateri kasneje, nisem pa še srečala nikogar , ki bi uspel povsem pobegniti…

Začni ponovno spoznavati sebe, tudi preko svojih odizvov ( zakaj si se tako odzvala, česa te je bilo strah, zakaj si zamrznila, zakaj se potem jeziš nase….itd) in odkrivaj kaj ti lahko pri tem, da to spremeniš pomaga. To ne gre iz danes na jutri, odkriješ pa mnogo zakladov na tej poti.

GittaAna