Z možem sva poročena 17 let in sva se vseskozi dobro razumela, se imela rada..
Mož do pred kakšnim letom ni spil veliko alkoholnih pijač. Na zabavah kakšen aperitivček, nato vino s sokom v zmernih količinah. Na zabavah sva se imela lepo, plesala, smejala….
Sedaj se je to spremenilo, na zabavah (v določeni družbi) je začel bolj piti in to mešano od vina do vseh vrst alkoholnih pijač, in s pijačo siliti tudi druge. Na moje pripombe, je rekel, da se lahko tako bolj sprosti na zabavi. Jaz za dobro voljo ne rabim alkohola in znam tudi brez njega uživati na zabavi. Najbolj pa me moti njegovo obnašanje, po tem ko on postane malo bolj omotičen. Začne se obešati po drugih ženskah, jih objemati, stiskati, otipavati, jaz pa sem tam zraven kot nekakšna smet in moram vse to gledati, najraje bi v tistem trenutku kar odšla domov. Bojim se, kaj bi se zgodilo, če bi kdaj naletel na kakšno nastavljačko?! Meni je to obnašanje nagnusno in skrajno neprimerno za poročenega moža. Ko mu povem da to ni spodobno in mi ni všeč, pravi, da mu pokvarim dobro voljo. Nazadnje je rekel, da ne bo več šel na kakšno zabavo z mano, ker da se ne zna pravilno obnašati v moji družbi. In potem kakšen teden splohe na spregovori z mano, kuha “mulo”, je užaljen. Zelo pa mi je žal, da ko gremo ven na zabavo skupaj z dvema prijateljima, da se spravi tudi na mojo prijateljico (ko je vinjen, drugače se imamo prav lepo). Zaradi tega mi sploh ni več do druženja z njima.
Kako naj ravnam?

Spoštovana raketa1974,

vaše telo, v katerem se odigravajo vsa vaša čutenja in vam govorijo o vaših odnosih z drugimi in s seboj, vam več ne mrmra, ne šepeta, niti ne govori, ampak kriči! »Jaz pa sem tam zraven kot nekakšna smet in moram vse to gledati, najraje bi v tistem trenutku kar odšla domov.« Notranjost vam drhti od gnusa, sramu in žalosti – toda tudi od strahu. Strah vas je, da če boste poslušali telo in odšli iz situacije, kjer se počutite do konca razvrednoteni, pa še za moža vas je sram, se bo zgodilo še kaj hujšega. Vaše besede »če bi kdaj naletel na kakšno nastavljačko« pa dajejo vedeti, da obravnavate moža kot nemočno, nerazsodno žrtev žensk sumljive vrednosti. Pa je res tako nebogljen?

Nikoli ne bom pozabila besed prijateljice, zdravljene alkoholičarke: »Preden alkoholik začne (spet) piti, preden seže po tistem usodnem prvem kozarcu, je trezen in zelo dobro ve, kaj dela.« Pa ne, da imam vašega moža za alkoholika. Hočem pa povedati, da zelo dobro ve, kaj dela: napil se bo, da se bo sprostil in si »privoščil zabavo«. Toda če mu je toliko do tega, zakaj tega ne dela nekje, kjer ga ne bi videli?

Zato, ker vam nekaj sporoča. Zelo glasno. Sporoča vam marsikaj, česar vam ne zna, ne zmore ali noče z besedami. Sporoča vam svojo jezo in prezir, nemoč in obup. Preteklih sedemnajst let sta se vseskozi dobro razumela, pravite. Morda se njemu ne zdi tako. In ker sprejemate njegovo igro (»Glej me, mama, kako ti nagajam in mi nič ne moreš«), vas vodi po svoje, čeprav (oziroma prav zato, ker) imate v njej vlogo tistega, ki nadzira. Namesto da bi vi odšli s tiste zabave, vam zdaj on grozi, da ne bo več hodil na zabave z vami. In tako naprej.

Močno sta ujeta v igro, iz katere ne zmoreta izstopiti. Zakonska terapija je najučinkovitejša pot iz te more. Ne vem, česa vse v preteklosti niste zmogli ali hoteli videti, ampak zdaj, ko gledate tako boleče stvari kot odrasla ženska, morate vedeti, da iz tega lahko izstopite. »Moram vse to gledati« je morda veljalo za preteklost, za sedanjost pa zanesljivo ne.

Vse dobro vam želim,