Z možem sva poročena 9 let (v zvezi 14 let). Imava dva otroka. Pred enim tednom sem na računalniku našla možev klepet z eno žensko (očitno je pozabil izbrisati). Tam se je dalo razbrati, da me vara z njo. Seveda najprej šok. Ko moža zaslišim, vse zanika, da tega ni on pisal (iz njegovega maila!!!)…da pa sicer to punco pozna. Na koncu je priznal samo to, da se je enkrat napil in se z njo poljubljal in nič več, ona pa mu da takrat teži, ga izsiljuje,… Res mu težko verjamem, ker kar sem prebrala, izkazuje malo drugače. Prisegel je na otrocih, da ni seksal z njo.
Naj povem še to, da se je cca pol leta obnašal malo čudno (skrival je telefon, bil občasno nesramen do mene). Od doma sicer ni veliko izostajal.
O tem se noče več pogovarjati. Ko ga hočem še kaj vprašati, mi samo grobo odvrne, da mi je vse povedal, da mu je žal, da bi rad ostal z nami, ampak če ga bom še kaj zasliševala, da bo šel. Pripravljen je menjati telefonsko številko, naročiti podrobni izpisek (seveda za vnaprej), pol leta biti res samo v službi in doma (nič gostiln, zabav,…). Pravi, da je pomembna prihodnost, da preteklosti se ne da spremeniti. Mene pa razjeda in razjeda…. Če mi laže in je prisegel na otrocih, ga je lahko res sram. Sploh ne vem, kaj naj storim. Rada ga imam, skupaj nam je bilo lepo, ampak me muči in muči, ker ne vem ali mu verjamem ali bolj verjamem tistemu klepetu.
Zdaj sem ta teden čisto na tleh, veliko jokam, se sprašujem, kaj ga je vleklo k njej, zakaj je to storil, kaj je sploh storil,…. Mnogo vprašanj. Sem mu predlagala partnersko posvetovalnico in je najprej rekel, da bo šel (če bom tako hotela), kasneje je pa rekel, da naj grem kar sama, če želim, ker on tam eni tretji osebi ne bo nič razlagal.

Spoštovana samojaz1,

vaša največja bolečina izhaja iz tega, da mož »priznava« samo prihodnost, preteklosti pa ne. Tako ste ostali dvakrat sami. Najprej ob šoku, ko ste izvedeli za prevaro (in za prevaro seveda ni nujen seks), potem pa še ob moževi nepripravljenosti, da bi začutil, kako vas je njegovo ravnanje prizadelo.

Vsakdo, ki je to kdaj doživel, ve, kako neizmerno težko vam je. Tla, za katera ste doslej mislili, da so trdna, so se vam spodmaknila pod nogami. Sprašujete se, kakšna je v resnici bila in koliko je »vredna« vajina preteklost, kar zadeva iskrenost – ali je bila to res prva afera; muči vas, kakšna prihodnost vas čaka, saj imata vendar dva mladoletna otroka. Za svoja »zasliševanja« pa ste kaznovani z grožnjo, da bo mož preprosto – odšel.

Ob takih prelomnicah se človeku sesipajo vrednote. Kar spet ni tako narobe – marsikaj bo treba prevrednotiti. Če bosta ostala skupaj ali pa ne, boste morali postaviti svoje življenje na drugačne temelje. Res je, ta trenutek je v ruševinah. Ampak teče naprej in se že zdaj, čeprav vi tega ne čutite, gradi. To je neverjetna moč narave, in če se ji prepustimo, gradi za nas.

S prepuščanjem naravi pa ne mislim pasivnega čakanja, ampak to, da obrnete pozornost vase in si prisluhnete. Prisluhnete svoji intuiciji in ji daste zeleno luč, da se izrazi. Zaupate svojim občutkom, neznosnemu nemiru, strahu, obupu, negotovosti, beganju. Pol leta ste nekaj slutili – in imeli ste prav. Kaj se je dogajalo v vajinem zakonu na splošno, kaj pa še posebej zadnji dve leti? Kaj vas je od nekdaj motilo? Kaj je motilo moža? Mogoče je zdaj priložnost, da se začneta pogovarjati o vsem, o čemer se še nikoli nista.

Čeprav bi na vašem mestu mirno, a odločno vztrajala pri terapiji (verjetno se mož boji novih »zasliševanj«, tokrat okrepljenih, vendar je naloga terapije v takih primerih povsem drugačna, saj skuša graditi most med partnerjema), pa je treba vedeti, da je celjenje afere dolgotrajen proces. Poškodba je huda in zdravljenje je dolgo. Če sta bila v odnosu, v katerem sta si obljubila zvestobo, pa je to obljubo eden od vaju prelomil, vaju čaka dolga pot. Se pa splača vsak korak te poti, ker smo na koncu v vsakem primeru zrelejši in ker je to investicija v lepšo prihodnost naših otrok.

Vse dobro vam želim,

Pozdravljeni samojaz1,

kot vam je zapisala svetovalka tega foruma, se prevara zaje globoko v človeka (gre povsem do njegovih vrednot, za katere je mislil, da jih deli s partnerjem, pa pri prevari ugotovi, da temu ni tako). Nekateri lahko “gredo čez” prevaro, drugi je ne “pozabijo” nikoli. Pri slednjih se postavlja veliko vprašanje, ali sploh lahko ponovno “zaživijo” v obstoječem odnosu. Partner je lahko poslej zvest (se zave škode, ki jo je povzročil partnerici in družini), a v vsakem pogovoru visi ta mračni dogodek preteklosti (prevara) v zraku. To “ubija” oba, nihče ne more dalje (mož je morda rekel, da želi dalje, a se vi vedno znova vračate v to preteklost). Je povsem razumljivo, da ne morete “pozabiti” (sploh še ne zdaj, tako kmalu po dogodku).

Če je mož iskren in je bil dogodek “travmatičen” tudi z njega, ga bosta morala predelati oba. Oba morata odgrniti “tančico skrivnosti”, ki sedaj obdaja prevaro in vam poraja vrsto vprašanj. Zakaj teh vprašanj ne postavite možu? Verjetno niso takšna, kot so tista, s katerimi ste ga “zasliševali” (kot ste zapisali sami). Vprašajte ga tako odkrito in s takšnimi čustvi, kot se to sami sprašujete. Zasliševanje nikakor ni prava pot, da bi prišli do “skritih” odgovorov. Ne se delati močne, če to niste, ne se postavljati v vlogo (jeznega) sodnika, ker to niste. Ste oseba, ki bi želela še dalje živeti v enakopravnem odnosu z možem. Ker iščete pomoč/rešitve (predlog terapije, objava tukaj), bi mu verjetno želeli pomagati, da skupaj prebrodita to krizo. Pogovora z njim se lotite v tej vlogi (v kateri tudi res ste) in skupaj poiščita odgovore.

Verjetno je vaše osnovno, prvo vprašanje, ali je bilo tudi njemu tako lepo v odnosu, kot ste zapisali zase. Če želite v odgovor več kot Ja, ga vprašajte (začnite pogovor) nekako tako: Kaj ti je bilo najlepše, kar si doživel z mano? In kaj še? Nato vi k povedanemu kaj dodajte, ne samo postavljati vprašanj (to ni zasliševanje!). Preverite njegovo videnje kakšnega dogodka, ki je vam pomemben, npr: Kaj pa tisto, ko sva … ? itd. Po par (15?) minutah vprašajte: Kaj pa so najbolj grozne stvari, ki jih z mano doživljaš? itd. Zdaj boste izvedeli, kaj v vajinem odnosu ni tako lepo… Če noče na terapijo, pač poskusite s “terapevtskimi prijemi” sami 🙂

Predvsem pa glavo gor! Veliko prevar se konča kot enkratni dogodek (“krivec” šele z dejanjem vidi, kaj (zvestemu!) partnerju pomeni takšno dejanje in da to ni le “črka na papirju”…)