Ker je že novo leto, pa začnimo še z novo temo, da ne bomo ves čas govorili o istih 🙂 Tokrat o eni večjih in najbolj pogostih težav, če imaš v bližini momsterja ( nekdo, ki ima mom ali takšne značajske poteze). To je, z njihovimi poskusi totalnega nadzora nad vami in prepričanjem, da nimate pravice do svoje zasebnosti. Gre zgolj za moja razmišljanja in raziskovanja, to ni strokoven članek, tako da naj vsak odnese, kar mu je blizu ostalo pa pusti ob strani.

Torej moje izkušnje so takšne: Če povem zelo preprosto – oni v resnici ne razumejo dvojine, zanje obstaja zgolj ednina in vsi ostali. Ker ne razumejo koncepta ti in jaz, v trenutku, ko vstopite v odnos z njimi ( ne glede na to ali gre za partnerja ali starša), postanete del njih in se dobesedno zlijejo z vami in ste najboljši, najlepši, najbolj super, najbolj sočutni….karkoli pač. V primeru, da se počutijo ogrožene, pa lahko zelo hitro postanete del vsega ostalega ( večinoma ogrožujočega) sveta. In ste kaj hitro ta glavni krivec za vse njihove taževe in seveda ta najbolj grdi sploh.

Ker vas doživljajo kot del njih samih, se jim zdi povsem razumljivo ali celo normalno, da se boste vi odpovedali vsakršni zasebnosti in ne vidijo razloga, da bi si vi sploh želeli imeti nekaj minimalnega in nujnega prostora čisto zgolj zase.

Vsak vaš poskus, da imate tudi kakršen koli košček svojega zasebnega življenja, ki ne bi bil povezan zgolj z njim ali njo, doživljajo kot grožnjo. Ne morejo razumeti, da lahko vi nekatere stvari doživljate drugače kot oni, da vas morda veselijo tudi povsem druge stvari ali pa ne prenesete česa, kar je všeč njim in da lahko imate bližino tudi z drugimi ljudmi ( vašimi prijatelji, starši, sodelavci..) .

Zato vas poskušajo ves čas nadzorovati ( vključno v vašimi čustvi, mislimi, dejanji…..) da ne bi stvari ušle izpod kontrole in bi se uresničil njihov največji strah, to je, da bi bili zapuščeni. To velja tudi v primeru, če si morda sploh ne želijo več biti z vami. Zaradi njihovega strahu pred izgubo bodo storili vse, kar bodo lahko, da vas bodo zadržali, ko pa vas bodo potegnili nazaj v odnos, se bo vklopil njihov strah pred bližino in bodo ponovno počeli vse, da bi vas odgnali.

Zdrave bližine namreč ne poznajo in se je zelo bojijo. Ker imajo precejšne težave s svojo samopodobo ( v resnici ne vedo kdo so) se zato na začetku odnosa povsem prilagodijo in dobesedno zlijejo z bližnjim . To lahko občutite tudi kot nebesa ( končno sem našel nekoga, s katerim se res lahko povežem) , ker pa ne moreš več čas živeti življenje nekoga drugega, se slej ko prej zalomi in malo po malo se začenjajo prve razpoke in takrat jih postane strah, da boste odkrili to, kar mislijo da so ( četudi lahko navzven delujejo zelo prepričlljivo, so v resnici zelo zelo negotovi in imajo zelo slabo podobo o sebi) in nato totalna panika, da jih boste zaradi tega zapustili. Zato čutijo še močnejšo potrebo, da bi vas nadzorovali in pri tem lahko prihaja do precej absurdnih situacij, saj od vas zahtevajo tudi stvari, ki so nezdrave ali celo nemogoče.

Ker je to njihov način življenja že leta so že zelo izmojstreni v tem, kako vas prepričati, da tudi vi plešete njihov ples in privolite v stvari, ki bi se vam prej, ali če bi lahko pogledali iz distance, zdele povsem nesmiselne in nepotrebne ali celo absurdne. Vendar, če imaš nekoga rad in se poskušaš nekako prilagoditi in ob tem še ne poznaš teh stvari ( osebnostne motne in podobne zadeve) lahko v tak odnos zdrsneš, ne da bi se zavedal, kaj se dogaja in še preden ti kaj postane jasno, si pečen in kuhan. ( Saj poznate tisto zgodbo o žabi, ki skoči ven iz kropa , če jo vržete vanj, če pa jo daste v hladno vodo in jo počasi segrevate, pa tega sploh ne opazi in se dobesedno skuha) IN ljudje, ki so bili do tega odnosa čisto ok lahko postanejo povsem zmedeni in dobesedno ujeti v borderlandu.

Še bolj pogosto pa v tak odnos padejo ljudje, ki imajo zaradi različnih razlogov poškodovane svoje meje ali pa sploh ne razumejo, kaj osebne meje sploh so, ker so bili tako vzgojeni, Kar večinoma pomeni, da so iz disfunkcionalnih družin, torej takšnih , kjer je bila družinska dinamika precej patološka in so sedaj vajeni celo najbolj bizarne stvari sprejemati kot nekaj normalnega. V takšnih družinah ( in mnogo jih je) se običajno operira tudi s krivdo in kaznijo, namesto z resnično vzgojo in zato ne prepoznajo precej nenavadnih in nezdravih zahtev momsterja kot neprimerne, ker so jih vajeni že od doma in ker so oni mojstri nabijanja krivde in subtilnega ali direktnega kaznovanja. Zaradi tega so izjemno lahek plen.

Ker padanje v mejni svet nekoga drugega poteka zelo počasi ( žaba v loncu!) se vam sčasoma lahko zdijo povsem nore stvari in zahteve čisto običajne in začnete celo dvomiti vase in svojo realnost – kaj je res in kaj ne, kaj je prav in kaj ne, kaj pa če, ne – to ni mogoče….itd. Zato je dobro vsake toliko časa s tistimi, ki jim zaupate ali pa s strokovnjaki obnoviti, kaj je zdravo in kaj ne in kaj se zares obnese in kaj ne in kaj se v resnici dogaja v vašem odnosu. Včasih zaleže že to, da svojemu dobremu prijatelju poveš nekaj dogodkov ( četudi te je sram) ker boš že ob pripovedovanju dojel, da je to daleč od normalnega in zdravega.

Za tiste, ki ne poznajo zdravih odnosov je precej težko razlikovati kaj je zdravo in kaj ne, kaj je prav in kaj ne. Morda nekaj osnovnih stvari. V odnosu sta dva še vedno dva. Ena in ena ne more biti ena in pika. Zdrav odnos si najlažje predstavljam kot dva kroga, ki se nekje presekata in tisto, kar je notri v presečišču je skupno, tisto izven pa sta vidva kot posameznika.

Kar pomeni, da je povsem normalno ( in za vaše duševno zdravje nujno), da imate čas tudi povsem zase, za tisto, kar vas veseli, četudi ne veseli vašega partnerja; da imate čas za prijatelje, tudi tiste, ki vašemu partnerju niso “všeč”, da greste kam povsem sami, brez partnerja, torej, da del vašega življenje preživite tudi brez partnerja. Do tega imate vso pravico ( če želite ostati kolikor toliko normalni je to tudi nuja) in za to vam ni potrebno prositi, razlagati, se opravičevati, se skrivati, se pogajati.. To je vaša pravica in celo dolžnost do samega sebe. Prepričana sem, da se bo večina strokovnjakov strinjala z menoj.

Ne samo, do je normalno, brez tega odnos sploh ne more zares postati ali ostati dober. Vsaj ne na dolgi rok, po morebitni začetni omamljenosti od mejnih nebes, se prične realnost in če se imaš nekoga rad, boš našel kompromis, da bosta zadovoljna oba in ne zgolj eden. S tistim delom, ki ga partnerja preživita sama ( in ne zlepljena drug z drugim) pa v odnos prinašata ves čas nekaj svežega, novega, vznemirljivega….in tako odnos raste namesto da se zabubi in počasi odmira. Sej vem, da se ponavljam, ampak medosebni odnos je sestavljen iz dveh in ne enega, drugače odnosa pač ni ( razen odnosa samega s seboj). Koliko prostora boste dopustili vašemu partneju je odvisno od tega, koliko zasebnosti potrebujete vi in koliko on ali ona in do kod se še počutite varne in ljubljene.

Vsekakor pa je nekaj stvari, ki jih ni dobro dopustiti v nobenem primeru. Ni zdravo ( če ne še kaj hujšega) če je nekdo prepričan, da vas ima pravico nadzorovati 24 ur na dan, da mu morate poročati o vsaki minuti vašega življenja, da od vas pričakuje, da ima nenehen dostop do vaših osebnih stvari , da lahko pregleduje vaš telefon, želi slišati osebo na drugi strani, kadar govorite z njo, da zahteva, da ima dostop do vaše elektronske pošte ali drugih stvari, ki jih uporabljate za komunikacijo z drugimi, da vam ne dovoli, da se družite z drugimi ljudmi in az to uporablja vsa sredstva ( razne izpade….) to namreč kaže na to, da ima ta oseba resne duševne težave in da bi potrebovala pomoč ( če si jo seveda sploh želi) ne pa da še vi sodelujete v igri njegovih ali njenih strahov, ker boste s zgolj podaljšali agonijo in še bolj pomembno verjetno na koncu tudi zelo škodili samim sebi.

Takšna oseba vas bo sicer poskušala prepričati s tisoči razlogi, zakaj je prav in dobro ( v tem so res spretni) da se potopitte v njen svet in da sprejmete njena pravila, nekateri od razlogov bodo na prvi pogled videti celo razumni, četudi bi se o vsem skupaj verjetno drugače mislili, če bi vam podobno zgodbo pripovedoval kak vaš prijatelj in bi lahko isto situacijo videli iz večje razdalje in bez osebne vpletenosti.

Zato se vsakič, preden privolite v dogovre, ki posegajo v vašo zasebnost najprej malo umaknite in razmislite o dejstvih, ne zgolj o čustvenem stanju vašega bližnjega in se posvetujte še z nekaj ljudmi, ki jim zaupate, kaj si oni mislijo o tem. Poslušajte tudi tiste, ki jih ta oseba še najmanj mara, ker so pogosto to tisti, ki najbolj “ogrožajo” njen ples in zato bo storila vse, da bi jim preprečila priti blizu.Razmislite pa tudi o tistih mnenjih, ki si jih najman želite slišati, saj so pogosto to tista, ki jih najbolj potrebujete premleti. KO zberete mnogo različnih mnenj, pa se odločite po lastni pameti in vesti , saj nobeden , razen vas samih, ne more zares vedeti, kaj je dobro za vas in kaj ne.

Problem je seveda malce težji, če ste že globoko v takšnem odnosu. Ker je navade težje spreminjati, kot če že na začetku postavite zdrave meje in do takšnih situacij, ko ste že povsem zapleteni v mreže borderlanda niti ne pride. Če od samega začetka veste, kje so vaše meje in jih tudi postavite tistemu na drugi strani, bodo momsterji raje že na štartu odšli drugam, ostali pa bodo zgolj tisti, ki si tudi želijo zdrav odnos in so jim zdrave meje normalne.

Če ste se znašli notri, pa je eno najbolj pomembnih stvari to, da veste kakšne in kje so vaše meje, zato morate v vsakem primeru najprej pošteno razmisliti o sebi. Kaj si resnično želite, kaj vam je v redu, do kod se še počutite ok in od kod dalje ne več, kaj vas res moti in kje ni več dobro, prijetno, varno …in to za vas in ne glede na to, kaj od vas pričakuje tisti na drugi strani in kaj ste mu že do sedaj obljubili. Pri tem morate biti res iskreni do sebe. Četudi potem ugotovite, da dopuščate stvari, ki so preko vseh vaših mej -vsaj zavedali se boste, kaj se dogaja in lažje ukrepali.

IN nato se naučite še postavljanje meja. Če želite ostati, potem jih lahko premikate zgolj eno po eno, saj nikoli ne morete naenkrat zamenjati celega sistema. Kako se postavlja meje smo tudi že govorili ( poiščite v forumu), lahko pa spet odpremo novo temo za to področje.
Če želite oditi, pa je dobro pred tem (ali takoj po tem) razmisliti tudi o tem, zakaj ste sploh pristali v takšnem odnosu, ker drugače se boste ponovno znašli v podobnem, ne glede na to, kako zelo drugačen se bo od začetka zdel. V tak odnos vas je nekaj potegnilo in dobro je najti ta kavelj, da ga ne bo uporabil še kdo drug in boste prišli iz dežja pod kap.

Toliko, zdaj pa čakam na vas. 

Če koga zamika, da bi tale tekst pokazal svojemu momsterju in ga tako »razsvetlil« da bi končno dojel, da imate pravico do zasebnosti, to globoko odsvetujem, saj se je do sedaj takšen način reševanje težav pokazal za precej neuspešnega in se večinoma končal s totalnim izpadom momsterja ( npr. vi ste tisti, ki ima težave , kako me lahko tako zelo napadeš ali pa, res je, imam takšne težave in ti si tisti, ki mi je dolžan pri tem pomagati, kar v resnici pomeni, da se mu moraš sedaj še bolj prilagoditi, ker on ali ona je pač Ubogi).

Dosti bolj pametno je začeti s seboj in na sebi, ker je večja možnost, da se bodo stvari res začele spremnijati na bolje. Edino orožje, ki ga imate ste namreč vi sami.

GittaAna

Pri mojem bivšem (momsterju) je bila izražena močna želja po zasebnosti, ki je bila razvidna tako, da ni nikomur govoril o sebi. Kadar sem jaz govorila s prijateljicami, sem pogosto morala to početi v njegovi prisotnosti, zato, da mi je lahko zaupal, da se pogovarjam samo o nevtralnih zadevah, kot so npr. časopisni članki, kozmetika, moda… V to ponižanje sem pa privolila samo iz enega razloga, da mi ne bi stikov z kolegicami (ki so mi sploh še ostale) še bolj omejeval.
Ni čudno da je bivši!

Ja, tudi to se pogosto zgodi…ker so tako zelo negotovi vase in ker se tako zelo trudijo ohraniti Idealno podobo sebe :

– svoje bližnje izolirajo od vseh ostalih, tako da jih lažje ovijejo v svoje mreže, jim dajo na nos mavrična očala, s katerimi potem bližnji momsterje gledajo in vidijo zgolj tako, kot je momsterju prav in tudi preprečijo, da bi kdo od zunaj lahko videl realno sliko in tako “okužil” partnerja z bolj zdravimi načeli ni pogledi zaradi katerih bi bil potem cel hudir.

– povsem nadzorujjeo tudi komunikacijo bližnjega z ostalimi, zaradi tega zahtevajo, da imajo popoln nadzor nad njihovimi telefoni, e-maili, gesli, da so vedno prisotni….

S tem, ko privolimo v njihove drame, pa četudi iz ljubezni ali sočutja do njih, jim prav nič ne pomagamo, ker s tem podpiramo njihove težave in se jim tako ni potrebno soočiti z njimi, kar je slabo za njih, saj se običajno vse skupaj še stopnjuje, pa tudi za nas, saj postanemo v takšnem odnosu, kjer sprejmemo takšna “pravila”, čez čas tudi sami čedalje bolj zmešani.

To preprosto ni zdravo.In momsterji se običajno šele takrat, ko nimajo več izhoda ( ljudi, ki bi privolili biti v njihovem svetu, na njihov način) začnejo soočati s tem, da imajo težavo, jo priznati tudi sami sebi in morda celo iskati rešitev. Tako obstaja vsaj upanje, da bodo vsaj deloma, če ne že povsem izstopili iz strahov mejnega sveta in zaživeli bolj polno življenje. Dokler pa jih podpiramo v njihovih dramah, pa niti tega upanja ni.

Super, da ti je uspelo pravočasno prepoznati, da je nekaj hudo narobe in svojo srečo iskati drugje 🙂 !

GittaAna

O kako je vse to resnično napisano!
Popoln nadzor, vedno in povsod. Kaj hujšega kot da se ne oglasiš takoj na telefon, četudi si na wc-ju med službenim časom. Potem pa dokaži, da si bil res zgolj in samo na wc-ju in lulal. Konec zaupanja.
Ali pa,da se ne oglasiš medtem, ko voziš po cesti v kaotičnim zimskih zasneženih cestah. Konec sveta za njih.

So pa res vrhunski lažnivci. Z lažjo prikrivajo svoje laži. Ampak o sebi menijo, da niso lažnivci in so “primorani” zaradi bližnjega lagati. Saj jih ni možno razumeti. To je preveč kaotičen svet.

Laži…uf!…kolikorat se mi je mešalo, ko se je moja mutter v delčku sekunde in to nekajkrat v pogovoru na isto temo, gladko izmislila, karkoli ji je pač pasalo.

IN ko si jo postavil pred dejstvo, da laže ( je bilo že tako zelo očitno) se je zahahljala in rekla, da sem narobe slišala, da ni tako mislila, da ona ne laže, da ona je zgolj kreativna…(%&&%$!!!)…..če sem pa pritisnila do konca, pa me je obtožila, da sem groba, grozljiva, da jo mučim, da…….še najraje pa je videla, da sem ven padla in začela kričat. Tako je dobila ogroooomno energije od mene, potrdilo, da sem jaz tista ta Grda in ona zbolj uboga Žrtev, ki ima zaradi tega vso pravico, da laže ( ali karkoli drugega), ker se mora pred takšno Hudobo, kot sem jaz pač zaščititi.

Zdej se mi sploh ne da ulazit v takšne zadeve, naj govori, kar hoče, včasih si privoščim in se zafrkavam iz njenih izmišljij in ker mi je vseeno, se potem tudi ona zabava nad svojimi lažmi ( ??!). Če pa gre zares in se zmisli kaj, kar lahko škoduje njej ( seveda sem šla k zdravaniku…npr) potem pa jo na kratko postavim pred dejstov,da laže in o tem sploh ne razpraljam, temveč zahtevam, da stori kar mora.

GittaAna

Ni me sicer zasledoval ali mi pregledoval telefona, ni pa prenesel mojih prijateljic in tudi ne mame v moji bližini- niti moje niti svoje, ker me vsi kao hujskajo proti njemu. In najmanj ga je skrbelo, če sem bila lepo doma. Ampak morala bi mu dati mir, pogovarjala bi se lahko le, ko bi njemu bilo do tega- oziroma ko je potreboval nekoga za poslušanje svojih monologov.
In kupil mi je rožnata očala! Se ne hecam! Da ne bom tako črnogleda.

ŽIVJO!

GittaAna-vse tako drži,kar je zapisano.Ampak me zanima zakaj tako na veliko lažejo.Tudi takrat,ko to ni potrebno.Ko bi lahko povedali odkrito pa se zlažejo.Ali mogoče zato,ker oni drugače dojemajo življenje??

Cedevita!, oni preprosto so drugačni, njihove osebnosti so drugače zastavljane kot pri drugih in to je prva stvar, ki jo je treba vedeti. Največja napaka, ki jo lahko storimo pri njih in z njimi je, da predvidevamo, da bodo tako razmišljali, čutili, naredili kot mi, da se bodo počutili krive zaradi istih stvari, da bodo na njih delovali isti prijemi, kot na nas.

Oni preprosto drugače delujejo. Ko enkrat to zares dojameš in začneš z njimi delovati na podlagi kakšni so in ne kako mi pričakujemo od njih, postanejo stvari precej drugačne. Jaz se na primer lahko čisto ok razumem z njimi, lahko so izjemno zabavni, storkovni, zanimivi…..če seveda zgolj delamo skupaj ali pa so moji znanci, torej niso v moji bližini ( to mi je prenaporno in tudi sem imela v tem življenju že dovolj veliko dozo momsterjev) in če upoštevam, da oni svet doživljejo na en način , jaz pa na drug in od njih ne pričakujem nemogočega ( niti ne dovolim, da od mene zahtevajo nekaj, kar ni v skladu z menoj)

Zakaj lažejo ? Ne vem, ker se nesigurni vase in v svet okoli njih, ker so globoko v sebi prepričani, da je nekaj z njimi narobe, ker imaje težave s samopodobo in potem ves čas nekaj igrajo, ker……ne vem, mislim pa tudi, da se ne da posploševati, ljudje smo kljub vsemu zelo različni.

GittaAna

Pozdravljena GittaAna!
Hvala za odlično temo.
Moje mnenje o tem, zakaj lažejo je, da preprosto zato, ker imajo tako hude distorzije realnosti. To pomeni, da ves čas, zlasti pa v kritičnih trenutkih, prilagajajo okolico sebi. Prilagajajo preteklost, sedanjost, vse.
Glede neupoštevanja zasebnosti pa prostora, meja … pa tole – naučila sem se, da je s strani MOM/NOM kompliment in dokaz, da delamo prav, ko imajo o NAS naslednje mnenje: nemogoč/a, nedostopen/a, sebičen/a, trd/a, suženj/a principov, pretirano racionalen/a, … skratka nekdo, ki ga ni bilo mogoče prilagoditi, udomačiti, … nekdo, ki ni hotel plesati po melodiji nekoga drugega direktno v pekel.
Na take komplimente se je najbolje odzvati z lepo zahvalo in pritrjevanjem – res je, tak/a sem, sebe ne morem izdati, držim se principov, …
Seveda je potem past drugje – da postanemo pretirano nedostopni, zagrenjeni, pravi mizantropi. Naselimo se v nedostopni trdnjavi, okrog nas obrambni jarki, topovi ves čas nabiti in pripravljeni.
Trik je v tem, da se naučimo, s katerimi ljudmi in okoliščinami moramo imeti visoke obrambne strategije, kje pa lahko spustimo nadzor in se prepustimo. Pri tem se seveda lahko tudi opečemo in se spet nekaj novega naučimo.
LP
M

Pozdravljeni GittaAna in vsi ostali. Res zelo dobra tema opisujete dogodke in razplete kot bi jih pisal sam. Pred štirimi mesci sem s pomočjo teme ” po tem ko si ljubil borderline osebo varuj svoje življenje ” uspel sneti rožnata očala in realno pogledati na svojo MOM-sterko. Lahko sem dojel bistvo njenih izpadov, situacijo vroče – ledeno, laži, manipulacij, prikrivanja ter prikrojevanje resnice, ljubosumnosti, valjenje vse krivde name…naj ne pozabim omenit da sem star 34 let in si resnično nisem znal predstavljati da lahko tako hudo podležem 22 letnici!!! Moja agonija je trajala samo vsega skupaj leto dni pa se mi je na trenutke zdelo da se mi bo zmešalo, depresija, AD ji, skratka pekel…kot moški sem se komaj izvlekel iz tega, ne znam si pa predstavljat kako bi bilo v takšnem odnosu po 20. letih, res ne…vse tiste ki ste še vedno ujete v manipulacijo MOM verjemite da zmorete le odločitev je tako zeeelo težka…a se splača!!!

V najinem odnosu oz. pri”moji” sem opazil, da ne upošteva kako bi rekel principa “v mislih, besedah in dejanjih”. To ji je popolnoma tuje. Kaj misli sploh ne pove ( pričakuje da ji vidim v glavo ), njene besede pa nikakor niso povezane z dejanji, ki jih v nadaljevanju izvrši.
In ker sem na to opozarjal, dokler se seveda nisem utrudil do konca sem dobil “naziv”, da sem preveč načelen človek, da sem dlakocepski in da se obešam na vsako izrečeno besedo. Še dobro, da imam pomoč psihologinje, saj sem že razmišljal ali je v tem kaj resnice.
Nikakor ne prenesem laži in manipulacije in dokler sem se v odnosu počitil varno je šlo. Ko se je pa sama izgubila v svojem svetu sem odšel.
Zanimivo pa je to, da ravna po “knjigi”, vsi moji/najini prijatelji so sedaj njeni prijatelji in vsem je natvezila nekakšne zgodbe o meni. Do mene pa se obnaša pretirano pokroviteljsko in celo pravi, da me spoštuje ker nisem zapustil otrok ( veliko časa posvečam njima čeprav smo narazen ). Ta njena vzvišenost in kvazi prijaznost ter pokroviteljstvo me včasih jezi. Sedaj to poizkušam sprejemati in po domače vreči čez ramo ter si reči NI MOJE, SE ME NE TIČE. Dvakrat globoko vdihnem, na samem zakričim in je blje :-).

Super ste…veliko sem prebral…veliko se naučil

Res mi je zanimiva tema, do pred kakšnim letom nisem sploh vedel, da obstaja ta motnja. V moji bližini imam osebo z NOM, saj sem to odkril na ta način, da so se mi nekatera njena ravnanja zdela tako čudna in sebična tudi do njenih najbližnjih, da sem na začetku mislil, da je pač samo hladen in žleht, pol pa preberem, da je v bistvu to “bolezen” in moram reč, da se mi po eni strani te osebe prav smilijo. Sedaj, ko vem, da je NOM se sestavijo vsi koščki. Ta oseba je začutila, da z mano ne more manipulirat in nimava pretiranih stikov. Včasih razmišljam , da bi mu najraje poslal link do teh strani in da bi vsi okoli njega odprli oči in tudi on sam, da bo vedel, da jaz vem. Ampak nima smisla, samo jezi me, da so ljudje slepi in dopuščajo takšno obnašanje.. tudi jaz, sem med njimi.

Živjo,GittaAna.Res je,ko praviš,da so lahko naši znanci in prijatelji in se znjimi čisto dobro zastopiš.Tudi jaz se sedaj z mojim bivšim čisto dobro razumem, kot dva znanca.Odkar sva vsak na svojem bregu.Ampak lagati pa še vedno ni nehal.Vedno se nekaj zlaže, kar je njemu tako lahko.Pa ga kar direktno vprašam zakaj mi laže pa je samo tiho in obrazne poteze se spremenijo. To je njim duševna hrana in brez tega ne morejo preživeti.Vem,da se vsak sem pa tja kdaj zlaže.V bistvu hočem povedati to,da ko nisi več znjimi na te stvari drugače gledaš in te ne prizadanejo več.Ne pridejo,do živega.Se ne obremenjuješ.Spiješ kavo in greš.Še kakšen dan premišljuješ, kako te je hotel okrog prinesti pa se samo nasmehneš sam pri sebi.Ker veš,da bo jutrišni dan miren.