Mama mi ne vošči za rojstni dan, naredi se “francoza” , saj ne rabi da mi kaj kupi, samo vse najboljše bi bilo dovolj. Oče pravtako ne, ampak me ne prizadane toliko, kot pa mama, s katero se dobro razumeva in večkrat zaupava težave. Pa živimo v isti hiši. Zato mi je ta dan vedno hudo. Sama pa jih vsako leto poleg voščila še obdarim. Res ne razumem, kako lahko mama pozabi dan, ko te je rodila. Hudo mi je spet. Še kdo ki se mu je to zgodilo ?

Navadno je iz načina, kako odreagiramo, ko nekdo praznuje, možno sklepati, kako bi želeli, da bi se drugi spomnili nas. A pravila ni, saj se nekaterim zdijo rojstni dnevi čisto vsakdanji dan leta. Iz tvojega načina, s katerim staršem čestitaš za njun jubilej, bi se lahko razbralo, da je tebi ta dan pomemben.

Če sta z mamo res zaupljivi, ji to ob priliki omeni. Povej, da ti je lepo, če se ljudje spomnijo, da si za leto starejša. Morda boš tako izvedela njen razlog, da odreagira drugače.

Imaš pa možnost, da preko svoje družine oz. lastnih otrok uvedeš drugačno tradicijo. Da njim pokažeš, kako lahko čisto vsakdanji dan postane poseben in tak, ki se ga rad spominjaš še čez leta.

Naj ti izrečem čestitke ob rojstnem dnevu in zaželim, da bi znala videti tiste male radosti, ki jih nekateri spregledajo in bila vesela, da znaš čutiti srečo.

Imaš več rešitev težave:
– mamo sama spomniš
– mamo povabiš na prigrizek ali pijačo, da skupaj proslavite; to je še najmanj, če živite v isti stavbi

Najslabše se je smilit samemu sebi, sploh pa na rojstni dan.

Morda je mama res brezčutna, morda je otrdelo njeno srce pod udarci življenja, morda je izmučena in brez energije, morda je depresivna, morda si jo razočarala (nisi to, kar je želela)………. in se oddaljuje od tebe.

Poskusi odpustiti, bodi proaktivna in jih povabi na prigrizek, ali povabi na sladico ali jim jo odnesi.

Mogoče je pa mama jehovka. Ti namreč ne praznujejo rojstnih dni niti ne voščijo nikomur.