Po oddaji Polnočni klub sem danes prebrala še knjigo. Zanimivo kako nekateri prav vlečemo nase vampirje. Sodelavka je histrionični vampir, zvlekla me je v prijateljevanje, potrebovala sem več kot 5 let, pa še potem mi je pomagal forum o MOM, da sem jo pogruntala. Zdaj je prav ne prebavljam več, ker se mi smili njen mož. Zakaj? Moj brat ima namreč tudi histrionično vampirko za ženo, zato vem, kaj doživlja in zdaj vem, kako je sodelavka vedno prikazovala stvari po svoje, drugačne, kot so bile v resnici.
Naslednja sodelavka je narcistična vampirka, izjemno izrazita, da že vsi ostali v kolektivu zelo trpimo.
Ena sodelavka ima pa moža, ki je bolestno ljubosumen. Tudi njej pomagam z nasveti, v glavnem sem spet predpražnik.
Tudi tašča histrionična vampirka, sine kaže, da se bo oblikoval v NOM.
Sama sem se prepoznala nekoliko v obsesivno-kompulzivnih.
Potrebujem ogromno dela na tem, da se učim izražati svoja čustva in mnenja. Pomaga mi joga in pogled od zunaj, da se odmaknem od situacije ven in jo pogledam kot zunanji udeleženec.
Imam pa dve prijateljici, obe bolj obsesivno-kompulzivni, ki tudi pozitivno vplivata name in me jačata.
Hvala za forum o vampirjih, pa tistega o MOM in NOM tudi, veliko nam pomeni.

Pišem zgolj zato, da pohvalim knjigo Čustveni vampirji, ker mi je potrdila lastne ugotovitve na podlagi svojih izkušenj. Po naključju mi je prišla v roke v knjižnici in sem jo skrbno prebrala v celoti. Takoj sem prepoznala dve osebi, ki sta mi (bili) blizu v življenju (bivši fant in stara mama). On kot antisocialni tip, ona kot obsesivno-kompulzivni. Oba hudo naporna, vsak na svoj način. Pri obeh sem jasno čutila “da nekaj ni v redu”, da me izčrpavata in in sčasoma sem prišla do zaključka – da nisem jaz tista, ki je “čudna”. Prišla sem do spoznanja, da jima moram postavljat jasna pravila kot otroku (kar mi ni šlo v račun, kako lahko postavljam meje odraslima osebama) in biti pri tem dosledna. S knjigo bi uvidela prej, ampak krasen občutek je, ko izveš, da so to dejansko “osebnostne motnje” in (s)poznaš pravila igre. Hvala torej vsem, ki so pripomogli, da sem knjigo dobila v roke 🙂

Prijazen pozdrav, Tamarcica

Meni je knjiga o vampirčkih ful spremenila življenje.
Je izredno berljiva in zabavna, poleg tega pa poučna.
Seveda sem tudi zase posumila da sem vampirka..sem dala kopici bližnjih izpolniti vprašalnik, pa se je izkazalo da sem delna. Tako da mislim, da ima vsak od nas nekaj tega v sebi oz. vsaj v kakem obdobju življenja.
Knjigo sem prebrala po tem, ko sva se z bivšim fantom razšla. On dejansko 90% ustreza opisu histrioničnega vampirja-pretiranega igralca. Kamen se mi je odvalil od srca in lažje sem začela dihati, ko se je zaradi enega poglavja v knjigi, totalno poklopla in skristalizirala slika njegovega/najinega odnosa. Neverjetno.
Po tem ful lažje razumem neke stvari in se ne žrem toliko.
Branje vsekakor poriporočam 🙂