Je možna ozdravitev?
Spoštovani!
Prebiramo foruma o mom in mom svojcih. V naši sredini je oseba-sorodnik z mom, morda tudi z disocialno motnjo. Vemo, da je verjetno naivno vprašanje, vendar, ali je možno, da oseba z mom ozdravi, oz. da se ublažijo simptomi. Ni nam vseeno. Izločitev, omejitev stikov je skrajni ukrep, ki si ga ne želimo, hkrati pa vemo, da nas ta oseba lahko psihično povsem izčrpa. Prosimo za mnenje. Hvala!
Upam, da vam bo na to odgovorila dr. Dernovškova, ki je edina res kompetentna za to.
Sama pa vam lahko povem iz tega, kar sem naštudirala iz knjig, da je MOM skorajda nemogoče pozdraviti. Ključno je to, da se ti ljudje praviloma ne zavedajo, da je z njimi nekaj narobe. Razen v redkih trenutkih lucidnosti, ki pa žal hitro minejo. Vse svoje težave vržejo na svojo okolico, ponavadi še najbolj na tiste, ki so jim najbližje. Za ozdravitev so potrebna leta intenzivne terapije, trdega dela in resnega razmišljanja o sebi. Za to pa oni ponavadi nimajo motivacije oz. njihovi močni obrambni mehanizmi jim preprečujejo, da bi videli, da je problem v njih samih, ne v okolici. Če bi vam uspelo to osebo spraviti do pravega terapevta, bi se morda celo dalo ublažiti simptome, odvisno od oblike in jakosti motnje (o tem vam bo verjetno kaj več povedala dr. Dernovškova), ampak… kako takega človeka prepričati, da rabi pomoč, če pa je on popolnoma prepričan, da je problem v drugih?
Je pa to izredno težka situacija, če gre za družinskega člana, ki ga ne moreš kar zapustiti, tako kot lahko zapustiš partnerja. Sočustvujem z vami in vam iz srca želim, da bi se vendarle našla kakšna rešitev, da bi vsaj lažje živeli s tem. Že več znanja o tem je lahko v veliko pomoč. Ste že prebrali literaturo, ki je na tem forumu večkrat omenjena?
Anuk
Spoštovana Anuk!
Hvala za vaše mnenje. Literature, ki je navedena na tem forumu, še nismo prebrali. Do sedaj smo brali le to, kar je napisano pod različnimi temami znotraj foruma.
Kot rečeno, ne želimo (tudi ne moremo) te osebe kar pustiti (tako čutimo sedaj). Stvari, ki jih počne, ne bi počela, v kolikor motnje ne bi bilo. Ravno zato imamo v glavi, da je oseba bolna, bolne osebe pa ne pustiš same. Ta oseba je imela težko otroštvo in mladost in več kot očitno je, da tega ni uspela predelati na primeren način. Verjetno je razlog ravno v tem, čeprav je možno prebrati, da ni nujno, da je to razlog. Ostali dolgo časa nismo razumeli, čemu takšno stanje te osebe, sedaj pa nam je počasi postalo jasno, da je to mom in mogoče še kaj drugega. Vse skupaj otežuje še situacija, da oseba nekako živi iz dneva v dan, sicer s kakšnim hobijem, v katerem se počasi že dolgočasi, polega tega pa nekih osebnih “ciljev” nima več. Ravno to nam še dodatno otežuje namere o omejevanju stikov. Ali tudi ne obstajajo kakšna zdravila, ki bi osebi lajšala simptome, posledično pa bi bilo druženje z njo lažje in oseba bi verjetno imela občutek, da se jo sprejema? Mislimo si namreč, da bi ta oseba začutila, če bi jo odrinili oz. ji omejili stike, kar bi jo lahko še dodatno pahnilo v brezperspektivno stanje.
Najprej bi bilo treba postaviti jasno diagnozo, kar pa lahko naredi samo izkušen psihiater. In šele potem bi se morda našla tudi kakšna zdravila za ublažitev simptomov.
Morda celo ne gre za MOM, ampak je zadaj kaj drugega in samo izgleda kot MOM.
Ampak to resnično lahko ugotovi samo strokovnjak.
Če pa gre res za MOM, pa bi vam kot svojcem resnično priporočala, da preberete obe knjigi na to temo, ki sta prevedeni v slovenščino. Obe sta zelo dobri in vam lahko pomagata pri boljšem razumevanju te osebe in tudi pri tem, da boste znali pravilneje ravnati z njo.
Lahko se pridružite tudi skupini za samopomoč za svojce ljudi z MOM – tudi tam je dobra psihiatrinja, ki vam lahko pomaga osvetliti situacijo.
Vse dobro,
Anuk
P.S.: Ali bi nam morda lahko zaupali kakšen konkreten dogodek oz. vedenje, po katerem sklepate, da gre pri tej osebi za MOM? Osebnostnih motenj je namreč več vrst. Lahko pa gre tudi za kakšno depresijo, ki je bolezen, ki se da zdraviti. Ali pa je oseba shizoidna. Ali pa gre za kombinacijo več stvari, kot ste že sami nakazali.
Res računam na to, da se bo na to temo kaj oglasila tudi dr. Dernovškova.
Spoštovani!
Hvala za vaše mnenje.
Omenjate konkretne dogodke… Npr. stalno je prisotno obtoževanje ene sorodstvene osebe, da je mom osebi kriva za slabo življenje. Po drugi strani se od te osebe ne more odlepiti. Še kakšen primer – nikoli ne vemo, kakšnega razpoloženja bo mom oseba, enkrat je lahko zelo prijetna in mislimo, da bomo lahko normalno komunicirali z njo, potem pa pride naslednji dan in je, kot bi obrnila ploščo. Mom oseba je možna sprovocirati prepir in ko doseže, da okolica – sorodniki – izgubimo živce, obrne ploščo in se do nas vede prijazno, kar nekako poskuša biti tista, ki bo pomirila situacijo. Poskušali smo jo že prepričati za obisk psihiatra, vendar pravi, da z njo ni nič narobe, celo nekako tako govori, veste, ko ste me poskušali spraviti k psihiatru… Mom osebo smo že prepričali vsaj toliko, da je začela jemati antidepresive, ki jih je nato predpisal osebni zdravnik, vendar pa jih je oseba jemala po svojem občutku – manj od predpisanega odmerka in tudi neredno (nekako tako, kot aspirin, torej po potrebi – po njeni presoji). Mom oseba relativno kmalu po vzpostavitvi psebnega kontakta z novimi ljudmi pri njih začne odkrivati negativne lastnosti, le redko koga pohvali, res redko.
Diagnozo lahko postavi samo strokovnjak. Če pa že govorimo o vedenju, ki je precej podobno tistemu, ki ga imajo osebe z MOM pa bi rekla nekako takole.
MOM ali kakšne druge osebnostne motnje so sicer “bolezen” vendar to ne pomeni, da tak človek ni zmožen ničesar storiti in še manj, da ni odgovoren za svoja dejanja in lahko zaradi tega počne karkoli mu paše, okolia pa mu mora to zaradi “bolezni” dopuščati. To je približno tako, kot če bi si nekdo zlomil nogo in bi odklonil zdravnia, češ da ga ne potrebuje ali pa bi sprejel le delno pomooč, na primer opornico, ki bi jo nosil kadar bi mu pasalo, zraven pa bi od vseh naokoli sebe zahteval, da sedaj skrbijo zanj in da se povsem prilagodijo njegovim zahtevam ali da ga sedaj obravanavajo posebno.
Imeti MOM ne pomeni, da si nefukncionalen, temveč da svet doživljaš malce drugače kot ostali. Če to razliko še podpihujemo ( se mu povsem uklanjamo, ne postaljamo zdravih meja) v bistvu tako škodimo tako njemu , kot sebi. Če boste še naprej sprejemali njeno odgovornost, bo še naprej zahteala in pričakovala od vas, da ste odgovorni za njeno počutje in vse ostalo. IN stvari se bodo samo še slabšale, ker biti MOM večinoma pomeni tudi, da si na čustvenem področju kot majhen otrok. Torej ji v vsem ugoditi, v vsem popuščati, vse “razumeti” je približno tako, kot če bi ugodili, popustili in razumeli malčka, ki se meče po tleh, ker hoče torto namesto kosila. IN če mu bo to uspevalo bo življenje z njim kmalu postalo pekel.
MOM se sicer da omiliti, venadr le z dolgotrajno terapijo in veliko željo po ozdravitvi ali vsaj spremembi na bolje osebe, ki ima MOM. Brez tega ne bo nikoli bolje, kvečjemu slašbe, če ji bo v okolici uspelo zadržati poseben status in še naprej brez posledic živeti tako kot ji pade v glavo.
Večinoma pride pri osebah z MOM ali podobnimi značajskimi potezami do sprememb le takrat, ko nimajo več drugih izhodov ali ko so postavljeni pred ultimat, da bodo izgubili nekaj kar jim je drago ali pomembno. In še takrat se njihovo zanimanje in trud večinoma prenehata takoj, ko je grožnja mimo.
Kar lahko naredite vi je, da ji ponudite sicer ponudite pomoč, vendar le če bo sama pripravljena sprejeti odgovornost zase in začeti migati. Drugače pa je bolje, da odgovornost preložite tja, kamor spada in to je ona sama in dopustite da so sooči s posledicami. V drugem primeru pa bo življenje takšno kot je in še najverjetneje čedalje huje in skupaj z njo boste počasi tonili vsi skupaj.
Dobra knjiga na to je poleg Ne stopajte več po prstih , ki jo najdete v slovenskih knjigarnah ali direktno pri založbi še :
Get me out of here – Rachel Reilnad – avtobiografija ozdravljene borderline osebe
in
I hate you don’t leave me – Kreisman, Straus
Obe knjigi lahko najceneje in brez poštnine naročite na
http://www.bookdepository.com
GittaAna
Tudi vam hvala za mnenje, GiitaAna!
Kot kaže, se bo med sorodniki potrebno uskladiti o načinu delovanja, odzivanja na mom osebo. V nasprotnem primeru se bo mom oseba “obesila” na tiste, ki so pripravljeni popuščati. Še pred tem pa je potrebno doseči, da bodo tudi vsi sorodniki razumeli mom in da od sebe odvržejo breme očitkov, ki s(m)o jih bili deležni od mom osebe.
Ja, zelo zahtevna situacija je to. Tudi zato, ker ne vemo, kakšen odziv mom osebe lahko pričakujemo ob striktnem postavljanju meja, glede na to, da mom oseba nima nekih ciljev v življenju in, vsaj občutek daje tak, da vidi smisel le še v druženju z določenimi sorodniki, ki pa zaradi čustvene navezanosti ne morejo kar tako sprejeti odločitve o delovanju s postavljanjem meja.
Mogoče še nekaj. Ima kdo od vas izkušnje s tem, kako je mom osebo “vrgel na finto”, da jo je spravil k zdravniku? Sami smo že poskušali, vendar smo zaradi nepoznavanja te motnje mom osebo na razumski način poskušali prepričati, zakaj bi bilo zanjo dobro iti k zdravniku. Naša mom oseba je inteligentna in tudi veliko razmišlja (mogoče zaradi mom?) in je po našem mnenju tudi “preigrala” možnost, kaj pomeni iti k zdravniku, zato to možnost zavrača.
laddyy, hvala za vaše mnenje!
Seveda se nam zastavlja vprašanje, kako bi se bila lahko mom oseba pripravljena ogromno truditi in vlagati v spremembo, če pa pravi, da z njo ni nič narobe. Kaj bi lahko bil sprožilec, da bi se ji vklopila žarnica in bi “ugotovila”, da mora in hoče nekaj narediti? Kaj bi se ji moralo zgoditi, da bi začela resno delati na sebi, na spremembah, še posebej, če gre za mom osebo v “zgodnjih” upokojenskih letih in pri kateri ta motnja, tako vidimo sedaj, traja res že zelo dolgo?
Ali ima kdo pozitivno izkušnjo z mom osebo, torej, da se je mom oseba resno lotila svoje motnje in jo ublažila, odpravila? V glavnem se da prebrati o umikanju svojcev. Upamo, da to ni edina rešitev, ker to ni rešitev (vsaj mi zaenkrat tako razmišljamo).
Moje ( konkretne) izkušnje z nekaj njimi so takšne:
– dokler mu vsi popuščajo in lahko počne kar paše to počne še naprej in stvari večinoma postanejo še hujše
– ko se mu postavi meje je najprej totalna drama, potem pa se da z njim preživeti v okiru mej, ki jih zastaviš, da bi ohranil zravje in pamet. Seveda če ti to uspe, ker to je zahtevna naloga in je treba pri tem dosleden in imeti popucano sam s seboj, ker bo te meje še vedno vsake toliko časa preverjal.
– osebe z MOM se je odločila, da vseeno poskusi kaj spremeniti šele potem, ko je bila soočena z veliko izgubo, da bi ostala brez tistega, ker si res želi ( partnerstva, denarja, pozornosti..itd) Ko uvidi, da gre zares ( ne delujejo pristopi z navideznimi grožnjami, res morate biti pripravljeni oditi, če ne bo nekaj naredila ali jo prenahati finacirati ali ji dati ultimat naj se izseli…..) naenkrat pokaže veliko navdušenje, ki pa traja zgolj do takrat, dokler jih je strah, da bi izgubili tisto, kar je potrebno.
. nisem spoznala nikogar, ki bi zares “ozdravel”, poznam le nekaj svojcev, ki se je odločilo ostati in so toliko delali na sebi , torej so oni hodili k “zdravniku” da so bili sposobni postavljati meje in nekako preživeti skupaj.
Morda bo še kdo kaj dodal.
GittaAna
Hvala, GittaAna!
Uff, ni fino, če ni videti prave perspektive v medsebojnih odnosih. Najbolj boli to, da moraš osebo, ki jo imaš rad, odklopiti od sebe zato, da bi ohranil sebe. Namreč, nekdo zgoraj je že omenil, da mom ni bolezen, ampak motnja. Ne glede na to, ali gre za bolezen ali motnjo, zanjo obstajajo vzroki, ki se jih sicer ne da več odpraviti, lahko pa bi se vsaj lajšalo simptome, kar je pa v tem primeru očitno zelo zelo zahtevno. Poleg tega je vprašanje, ali je vsa bližnja okolica pripravljena biti striktna pri postavljanju mej, kar še dodatno poslabša nastalo situacijo.
Pozdravljeni mom sorodnik!
Ozdravitev MOM – niti ne, ker to ni prehlad, ki ga dobimo in traja 7 dni če ga zdravimo in teden dni, če ga ne zdravimo.
MOM je osebnostna motnja – kar pomeni, da ne gre za bolezen v ožjem smislu besede. Vse terapije, ki so učinkovite, pravzaprav povečujejo delež zrelega in odgovornega vedenja, so socializacija v pravem pomenu besede. Rada citiram besede iz ene od kriminalk – sem sicer pozabila, a šlo je za glavnega junaka, ki je bil precej težek karakter. Rekel je, da če se oglat rodiš, tudi oglat umreš. Moj dodatek je, da ostre robove oglatega človeka vseeno lahko malo popili življenje.
Moje izkušnje so, da če se v neki obupni družinski situaciji zgodi sprememba velika vsaj za mišjo dlakico, je že olajšanje.
Kot razumem, je oseba, za katero sumite, da je MOM, precej pomembna v vaši družinski mreži in da vas očitno precej zaposluje. Zelo spretno prenaša odgovornost za svoje počutje na okolico – kar slišim, da reče, da se počuti slabo, ker se počuti slabo. Precej dobro naleti tudi pri sprožanju strahu in krivde – FOG – fear, obligation, guilt.
Predlagam, da se o MOM temeljito poučite in da počasi med seboj predebatirate načine soočanja. Ni mogoče doseči sprememb, če ostane okolica nespremenjena.
Zadeva ne traja od včeraj, zato si vzemite čas.
Ko se svojci naučijo ustrezno pristopati, je drame manj, a vedno je dobro biti na preži.
Potem se lahko zgodi tudi kaj čisto nepričakovanega.
Tole mi je povedala hčerka osebe z MOM. MOM oseba je držala govor z naslednjo vsebino: “Ko si začela hoditi k psihiatru, je bil že skrajni čas, ker si bila čisto na koncu z živci. Vedno sem vedela, da je s teboj nekaj narobe. Pa nisi hotela poslušati. Potem si postala še bolj čudna. Najprej me je hudo skrbelo zate, ker si se čudno vedla in dr. Dernovšek ti je ubila v glavo neke čudne ideje, sem jo hotela večkrat poklicati in ji povedati svoje mnenje, pa jo je težko dobiti na telefon. No potem sem ji pisala. In očitno je potem malo terapijo prilagodila in zdaj si super. Zdaj lahko zdržim s teboj, brez da me razburiš. Kdo bi si mislil, da so psihiatri lahko koristni.” S to gospo sva se do solz nasmejali. V bistvu se je hčerka do svoje matere z MOM spremenila in njun odnos je bil zato boljši.
LP
M
mom sorodnik
Po mojih uzkušnjah zadni stavek pove, da ko uporabiš nov pristop se drame umirijo a še vedno se zavedam, da se mom ni pozdravil in v določenih trenutkih doživim šok ob njegovem novem dejanju. Ta šok lažje preživim kot prej dokler nisem razumela njegova dejanja. Tudi sama nisem razumela , ko so mi govorili, da ne bo nikoli konec je pa veliko lažje ko se umirijo drame.
Pozdravljeni!
Popolnoma pravilno ste interpretirali, BZ. In hvala, da ste povedali, da je nekam težko razumeti, kaj ti ljudje govorijo, ko še nimaš lastne izkušnje.
Danes mi je povedala svojo izkušnjo zelo prijetna in razgledana ter senzitivna gospa. Povprašala sem jo, kako kaj sin in je rekla, da v redu. Ona se je spremenila do njega in on se je zato spremenil do nje.
Skratka povedano z metaforo – ne gremo se več igranja v peskovniku , ker nam soigralec stalno meče mivko v glavo, zraven pa vabi na vse načine, da se vendar igrajmo. Njegovo igranje v peskovniku spremljamo iz varne razdalje in kakšne kupček mivke nas sicer lahko zadane, ne bo pa več tako hudo, kot bi bilo, če bi bili preblizu.
Včasih je ta metafora zelo zanimiva, zlasti ko te v kakšno tako umazano igro vabi, ti grozi ali pa kako drugače sili kakšen šef. A je vse skupaj samo filozofija peskovnika, kjer se eden igra tako, da boste na koncu vsi umazani.
LP
M
Pozdravljeni
Od kar vem sem bil vedno drugačen od ostalih, občutek psihične nepopisne bolečine , ki je tako velika, da jo čutiš na fizični ravni, takorekoč, ti ohromi celo telo. Mislim, da jo zato opisujejo nekateri, kot bi imel opekline 3 stopnje po celem telesu, ja nekaj takšnega je.
Zevajoča praznina brez dna, ki jo polniš z vsem, kar ti pride pod roko, a globoko v sebi veš, da ne bo nikoli zapolnjena, ker enostavno ( tako kot pravite ni nikoli dovolj) prave ljubezni, pravih prijateljev, prave službe, pravega življenja.
Nihče ne more nadomestiti pomankanja ljubezni in prave nege v otroštvu, saj takšen otrok bo ostal prestrašen in vedno lačen, do konca svojih dni.
Po skoraj 30 letih notranjih bojev je sedaj ostal samo še utrujen “Starec” sam osamljen in vedoč, da mu nebo uspelo v življenju.
Zato vas naprošam, če lahko z mano delite kakršnokoli izkušnjo, vaše bolečine travme, se je gdo od vas, že zdravil je kakšen izhod iz tega brezna.
Mogoče gdo pozna kakšnega dobrega TERAPEVTA kako te stvari potekajo, je mogoče dobiti napotnico, ali je samo samoplačniško.
Hvala vsem za odgovore
Lp
condemned for life